Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pozno popoldne po našem času bo pred kot še nikoli zastraženim Kapitolom in pred številčno zelo omejeno možnico ljudi zaprisegel 46. ameriški predsednik Joe Biden. Prvič po več kot 200 letih na tej slovesni prisegi ob predaji oblasti ne bo do danes aktualnega predsednika in prve dame, kar po dogodkih v zadnjih tednih sploh ni tako nenavadno.
O tem, kako je doživljal zadnje tedne, kako ocenjuje zapuščino aktualnega predsednika in prve dame pa zdaj več Josh Rocchio, italijanski Američan z Gorenjske, prevajalec, lingvist in podjetnik, ki že vrsto let živi v Sloveniji. Na Gorenjsko ga je dopoldne poklical Miha Švalj.
Italijanski Američan z Gorenjske Josh Rocchio o novem in starem predsedniku ZDA
Danes pozno popoldne po našem času bo pred kot še nikoli zastraženim Kapitolom in pred številčno zelo omejeno možnico ljudi zaprisegel 46. ameriški predsednik Joe Biden. Prvič po več kot 200 letih na tej slovesni prisegi ob predaji oblasti ne bo do danes aktualnega predsednika in prve dame, kar po dogodkih v zadnjih tednih sploh ni tako nenavadno.
S tem se strinja tudi Josh Rocchio, italijanski Američan z Gorenjske, prevajalec, lingvist in podjetnik. Čeprav že vrsto let živi v Sloveniji, se zadnjih dogodkov, ki so pretresli Ameriko, spominja z žalostjo: "Ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Že kot otrok verjameš v Ameriko in v njene institucije ter v to, da je parlament svet kraj in nedotakljiv. Zdaj pa se je pokazalo, da je vse to laž."
"Če bi se to zgodilo v drugi državi, bi Amerika nad njo poslala vojsko. In ravno to bo zapuščina Trumpa. To bo del zgodovine. Vsi se ga bodo spominjali kot takšnega predsednika, ki je napad dovolil in spodbujal. Na primer meni zdaj ni več pomembno, kaj mu je uspelo narediti na drugih področjih. Napad na Kapitol je bil vrhunec njegovega predsedovanja."
Danes pozno popoldne po našem času bo pred kot še nikoli zastraženim Kapitolom in pred številčno zelo omejeno možnico ljudi zaprisegel 46. ameriški predsednik Joe Biden. Prvič po več kot 200 letih na tej slovesni prisegi ob predaji oblasti ne bo do danes aktualnega predsednika in prve dame, kar po dogodkih v zadnjih tednih sploh ni tako nenavadno.
O tem, kako je doživljal zadnje tedne, kako ocenjuje zapuščino aktualnega predsednika in prve dame pa zdaj več Josh Rocchio, italijanski Američan z Gorenjske, prevajalec, lingvist in podjetnik, ki že vrsto let živi v Sloveniji. Na Gorenjsko ga je dopoldne poklical Miha Švalj.
Italijanski Američan z Gorenjske Josh Rocchio o novem in starem predsedniku ZDA
Danes pozno popoldne po našem času bo pred kot še nikoli zastraženim Kapitolom in pred številčno zelo omejeno možnico ljudi zaprisegel 46. ameriški predsednik Joe Biden. Prvič po več kot 200 letih na tej slovesni prisegi ob predaji oblasti ne bo do danes aktualnega predsednika in prve dame, kar po dogodkih v zadnjih tednih sploh ni tako nenavadno.
S tem se strinja tudi Josh Rocchio, italijanski Američan z Gorenjske, prevajalec, lingvist in podjetnik. Čeprav že vrsto let živi v Sloveniji, se zadnjih dogodkov, ki so pretresli Ameriko, spominja z žalostjo: "Ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. Že kot otrok verjameš v Ameriko in v njene institucije ter v to, da je parlament svet kraj in nedotakljiv. Zdaj pa se je pokazalo, da je vse to laž."
"Če bi se to zgodilo v drugi državi, bi Amerika nad njo poslala vojsko. In ravno to bo zapuščina Trumpa. To bo del zgodovine. Vsi se ga bodo spominjali kot takšnega predsednika, ki je napad dovolil in spodbujal. Na primer meni zdaj ni več pomembno, kaj mu je uspelo narediti na drugih področjih. Napad na Kapitol je bil vrhunec njegovega predsedovanja."
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Njegov prvenec nosi naslov You Know I Knew in je lahek uvod v trilogijo albumov. Sledi mu album Made You Make Me, ki ga je izdal pred kratkim.
16. aprila 2018 nas je po dolgi bolezni zapustili imenitni novogoriški kitarist Alan Jakin. V karieri je igral v skupinah Era, Jutro in Go, največji pečat pa je pustil na šestih albumih skupine Avtomobili. Bil je mojster svojega inštrumenta. Z lahkoto ga je obvladoval in ravno tako je tudi komuniciral z vsemi, ki jih je zanimalo, kako ga igrati in kako najti svoj zvok. Lahko zapišem, da je bil Alan Jakin Carlos Santana in Eric Clapton v eni osebi. Ob vsakem srečanju je prisotne navdal z optimizmom in mladostno šegavostjo. Vsem svojcem ekipa Vala 202 izreka iskreno sožalje.
Mlada vsestranska umetnica, ki živi za glasbo, modo, ličenje in ustvarjanje na sploh.
Bilo je leta 1994, Kurt Cobain je vzel slovo, kariraste srajce so se pobrale v omare in eno izmed dveh glasbenih središč je bilo pripravljeno na nekaj novega. 11. aprila je izšel debitantski posnetek britanske zasedbe Oasis – Supersonic.
Orsola de Castro je nekdanja modna oblikovalka, danes aktivistka in soustanoviteljica organizacije za etično in trajnostno modo Fashion Revolution. Prizadeva si za človeške delovne pogoje, dostojno plačilo in trajnostno modo. Pravi, da se je industrija rodila z izkoriščanjem, od zasužnjenih pobiralcev bombaža v Ameriki do izkoriščevalskih tovarn v viktorijanskih časih. Sama je opazovala propad kulturne dediščine v Italiji.
Državljani sveta je ustanova, ki še čaka na uraden pečat. Kampanjo Otrokom sveta za pomoč begunskim otrokom na grškem otoku Lezbos pa sta zasnovala Jure Poglajen in David Zorko, ki sta se z begunci na Lezbosu srečala že leta 2015 in jim od takrat tudi nesebično pomagata. Begunske družine z dojenčki zelo potrebujejo otroške vozičke, da bi starši lahko otroke odpeljali na svež zrak, da bi šli po osnovnih nakupih v bližnje naselje ali vsaj za kakšno uro zapustili begunski center. Vozički, ki se zdijo nam nekaj samoumevnega, so beguncem nedosegljivi. Zato želijo Državljani sveta v sodelovanju z Borisom Krabonjo iz društva Upornik zbrati 20 tisoč evrov, s katerimi bodo kupili 300 otroških vozičkov.
Zvoka ne moremo videti, okusiti, vohati ali čutiti, lahko pa pogosto slišimo tišino. Nekateri pravijo, da je to, da slišimo tišino uspešna zaznava odsotnosti zvoka, ne pa nezmožnost slišanja zvoka. Na Univerzi v Londonu pa so zdaj objavili raziskavo, v kateri so ugotovili, da tišine ne slišijo le sinesteti, ampak tudi mnogi drugi. Pa še to: če opazite, da včasih slišite svoje misli, nimate shizofrenije. In če se vam včasih v glavi vrti komad, ki vam “ne gre iz glave”, ste v dobri družbi. Voditelj ameriškega podkasta RadioLab Jad Abumrad se je preizkusil, za uro se je usedel gluho sobo in stvari so se hitro zasukale. Čeprav je bila tišina, je Abumrad v nekem trenutku slišal komad Everywhere skupine Fleetwood Mac. Po petih minutah je slišal še brnenje čebel, pihanje vetra, pa zvok sirene. V sobi je bila tišina, v njegovi glavi pa več kot očitno ne. Kaj pa vaša glava – je tiha ali glasna? Foto: Flickr/ALwinDigital (CC)
Fotograf Henry Hargreaves uprizarja zadnje obroke pred usmrtitvijo: od ene same nerazkoščičene olive do vedra ocvrtega piščanca. Po podatkih organizacije Amnesty International so v letu 2016 smrtno kazen izrekli v 55-ih državah. Z obglavljanjem, obešanjem, smrtonosno injekcijo ali ustrelitvijo. Če se vam že ob omembi obrača želodec, si predstavljajte, da bi morali pred smrtjo naročiti zadnji obrok.
Nekatere pesmi se pojavijo in hitro pozabijo. Nekatere vztrajajo dlje, komu med nami pomenijo nekaj več, so za posebne priložnosti, vračajo v trenutke, pričarajo spomine in občutja. So pa tudi sodobne pesmi, ki postanejo neformalne himne.
Vojni veterani pripovedujejo srhljive zgodbe o vojakih, ki so osiveli zaradi strahu, čez noč naj bi osivela tudi francoska kraljica Marija Antoaneta, ko je v ječi čakala na usmrtitev z giljotino. O sivenju zaradi šoka in normalnemu procesu staranja z nevrologom dr. Zvezdanom Pirtoškom in dermatologom dr. Davidom Fisherjem s harvardske medicinske šole.
Mačka ali pes? Povej mi, katero žival imaš raje, in povem ti, kakšen si! Raziskovalka dr. Mikel Delgado z Veterinarske fakultete Univerze Kalifornije v Davisu pravi, da so si lastniki mačk in psov osebnostno zelo različni.
Iskrenost je prav gotovo ena od odlik Anje Baš, katere skladba Vse OK je še zadnja izbranka razpisa Imamo novo glasbo.
Ko metulji odletijo in ostanejo gosenice, nastopi sindrom bolečega želodca in strtega srca. Zakaj boli in kako ga zaceliti? O tem z Robertom Emeryjem, doktorjem psihologije in profesorjem na Univerzi Virginije v Združenih državah Amerike.
V radijski manipulaciji nastopa Marjan Šarec, vodilna osebnost v resničnostnem šovu Nov obraz ima tvoj glas. Z gostom o ljubezni do glasbe in petja, drugih tekmovalcih in zmagovalni strategiji, pa tudi o morebitnem nastopu na Evroviziji!
V državi, ki ima skoraj 100-odstotno internetno pokritost, iščejo načine, kako se odklopiti od elektronskih naprav. S sporočilom, da svojim možganom privoščimo oddih od vseh mogočih informacij, zato v Južni Koreji vsako leto priredijo tekmovanje, na katerem zmaga tisti, ki najdlje samo gleda v zrak in ne počne ničesar. Prepovedano je denimo brskati po telefonu, brati, spati, tudi če se tekmovalci smejejo, so izključeni. Dovoljeno pa je recimo praskanje po glavi, vrtanje po nosu, če tekmovalci postanejo žejni ali morajo na stranišče, imajo posebne kartice, ki jih dvignejo in zahtevajo kozarec vode. Tekmovanje Space – out si je zamislila južnokorejska umetnica Woops Yang, in sicer zato, ker so prebivalci Južne Koreje eden najbolj “priklopljenih” narodov na svetu, posledica pa je, da so v večini primerov vseskozi pod stresom in v zavedanju, da: “če nisi vseskozi na spletu, ne obstajaš.”
Neveljaven email naslov