Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Poseben časopis begunske skupnosti v Sloveniji, v katerem so zapisane pretresljive izpovedi o življenju beguncev pri nas
Tukaj smo je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečujejo s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji. Prvič zato, da bi s tem občutili, da v svojih stiskah niso sami, drugič pa zato, da bi lažje razumeli, s kakšnimi težavami se spoprijemajo. Kot opisuje Zana Fabjan Blažič iz Ambasade Rog, so vse zgodbe napisali begunci z najrazličnejšimi statusi.
"Od teh, ki imajo status begunca, pa se spopadajo s težavami, in sicer kako do stanovanja, službe, bančnega računa, prijateljev v Sloveniji. Torej od vsakodnevnih preprek pa do tega, da bi se lahko 'integrirali'. Ne počutijo se sprejete, čeprav imajo tukaj stalno prebivališče. Potem so tu zgodbe iz azilnega doma, kjer begunci opisujejo status negotovosti ..."
Svojo zgodbo v časopis je prispeval tudi eden najprepoznavnejših obrazov pogosto absurdne in nečloveške deportacijske politike Ahmad Šami. Naslov ima Čakanje. Začne se s stavkom: "Zelo sem žalosten." Marca lani naj bi se po petih letih namreč končno spet srečal s svojo družino, toda prišel je koronavirus in letališče se je zaprlo deset dni pred njenim prihodom.
"Svet se mi je sesul. Po petih letih čakanja moram čakati še naprej. In sanja se mi ne, kdaj bodo ukrepi odpravljeni. Od takrat samo sedim v sobi. Vse vidim črno. Ne morem med ljudi, ker sem ves čas žalosten. Pa še karantena je. Ves čas sem sam. Ne morem spati. Če že zaspim, v sanjah vidim družino. Skrbi me, ker so še vedno v Siriji. Še vedno niso na varnem. Kaj če bom umrl, preden pridejo? Nisem več mlad."
Begunci verjamejo, da številne tegobe delijo z ljudmi iz Slovenije, ki se prav tako spopadajo z iskanjem zaposlitve in stanovanj. Upajo, da bodo tudi s časopisom Tukaj sem prispevali k boljšemu medsebojnemu razumevanju.
"Tukaj smo" je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečuje s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji.
Poseben časopis begunske skupnosti v Sloveniji, v katerem so zapisane pretresljive izpovedi o življenju beguncev pri nas
Tukaj smo je majhna skupnost ljudi, ki se v Sloveniji srečujejo s številnimi problemi in rasizmom. S časopisom želijo deliti izkušnje življenja v Sloveniji. Verjamejo v pravičnost za vse ljudi, v enakopravnost in mir. Objavljajo zgodbe o življenju beguncev v Sloveniji. Prvič zato, da bi s tem občutili, da v svojih stiskah niso sami, drugič pa zato, da bi lažje razumeli, s kakšnimi težavami se spoprijemajo. Kot opisuje Zana Fabjan Blažič iz Ambasade Rog, so vse zgodbe napisali begunci z najrazličnejšimi statusi.
"Od teh, ki imajo status begunca, pa se spopadajo s težavami, in sicer kako do stanovanja, službe, bančnega računa, prijateljev v Sloveniji. Torej od vsakodnevnih preprek pa do tega, da bi se lahko 'integrirali'. Ne počutijo se sprejete, čeprav imajo tukaj stalno prebivališče. Potem so tu zgodbe iz azilnega doma, kjer begunci opisujejo status negotovosti ..."
Svojo zgodbo v časopis je prispeval tudi eden najprepoznavnejših obrazov pogosto absurdne in nečloveške deportacijske politike Ahmad Šami. Naslov ima Čakanje. Začne se s stavkom: "Zelo sem žalosten." Marca lani naj bi se po petih letih namreč končno spet srečal s svojo družino, toda prišel je koronavirus in letališče se je zaprlo deset dni pred njenim prihodom.
"Svet se mi je sesul. Po petih letih čakanja moram čakati še naprej. In sanja se mi ne, kdaj bodo ukrepi odpravljeni. Od takrat samo sedim v sobi. Vse vidim črno. Ne morem med ljudi, ker sem ves čas žalosten. Pa še karantena je. Ves čas sem sam. Ne morem spati. Če že zaspim, v sanjah vidim družino. Skrbi me, ker so še vedno v Siriji. Še vedno niso na varnem. Kaj če bom umrl, preden pridejo? Nisem več mlad."
Begunci verjamejo, da številne tegobe delijo z ljudmi iz Slovenije, ki se prav tako spopadajo z iskanjem zaposlitve in stanovanj. Upajo, da bodo tudi s časopisom Tukaj sem prispevali k boljšemu medsebojnemu razumevanju.
Neveljaven email naslov