Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Člani skupine Maneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot.
Navdušili so Evropo, kmalu bodo svet
Člani skupine Måneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Presenečenje? Nikakor. Zadevo so vzeli zelo resno, vsako vajo so odigrali, kot bi šlo zares, prav tako so dneve v Rotterdamu izkoristili za promocijo in v skrbno izbranih oblačilih, vsak član je imel s seboj dvanajst različnih stajlingov, kar jih je skupaj naneslo 48, pridno so odgovarjali na nešteto novinarskih vprašanj.
Pravijo, da je radio za njih zelo pomemben medij za širjenje glasbe: "Če ti uspe navdušiti poslušalca samo s tem, ko sliši tvojo skladbo, je glasba v ospredju in to je zelo lepo. Na ta račun bo potem poiskal več o tebi," pravi basistka Victoria De Angelis.
Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot. "Veliko poguma in iznajdljivosti potrebuješ, da v takem okolju nastopiš in pridobiš pozornost mimoidočih," razlaga frontman skupine Damiano David, čigar glas in stas sta zmešala glave tako ženskega kot moškega evrovizijskega občinstva.
Ulica njihovega načina oblačenja ni vedno razumela in jim pri tem ni prizanašala, lažje pa je bilo, saj so jih družina in prijatelji zelo podpirali. Skozi čas so se navadili grdih komentarjev in začeli razumeti, da ne delajo ničesar narobe s tem, ko si dovolijo biti to, kar so. Verjamejo, da ljudje obsojajo, ker se bojijo tistega, česar ne poznajo. In to jih je pripeljalo od ulic Rima do zmage na evrovizijskem odru. Pa bi pravi rokerji resnično želeli nastopiti na tem tekmovanju?
"Evrovizijski oder je velika priložnost, da predstaviš svojo glasbo Evropi in upaš, da ji boš všeč. Skladbe, ki jih igraš, so iste na vsakem odru, zakaj bi bile primerne za neki oder in za drugega ne."
In ravno koncertnih odrov se v prihodnje najbolj veselijo, ti jim pomenijo več kot vsi ogledi, všečki. Ko kupiš vstopnico in se prideš potit z njimi v dvorano, to je tisto, zaradi česar delajo to. Držimo pesti, da jih bomo kmalu videli tudi na kakšnem slovenskem odru.
Člani skupine Maneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot.
Navdušili so Evropo, kmalu bodo svet
Člani skupine Måneskin so tisti rokerji, ki so s 65. tekmovanja za pesem Evrovizije domov odšli z zmago. Presenečenje? Nikakor. Zadevo so vzeli zelo resno, vsako vajo so odigrali, kot bi šlo zares, prav tako so dneve v Rotterdamu izkoristili za promocijo in v skrbno izbranih oblačilih, vsak član je imel s seboj dvanajst različnih stajlingov, kar jih je skupaj naneslo 48, pridno so odgovarjali na nešteto novinarskih vprašanj.
Pravijo, da je radio za njih zelo pomemben medij za širjenje glasbe: "Če ti uspe navdušiti poslušalca samo s tem, ko sliši tvojo skladbo, je glasba v ospredju in to je zelo lepo. Na ta račun bo potem poiskal več o tebi," pravi basistka Victoria De Angelis.
Stari so od 18 do 22 let, svojo samozavest pripisujejo igranju na ulicah Rima, kjer so začeli svojo glasbeno pot. "Veliko poguma in iznajdljivosti potrebuješ, da v takem okolju nastopiš in pridobiš pozornost mimoidočih," razlaga frontman skupine Damiano David, čigar glas in stas sta zmešala glave tako ženskega kot moškega evrovizijskega občinstva.
Ulica njihovega načina oblačenja ni vedno razumela in jim pri tem ni prizanašala, lažje pa je bilo, saj so jih družina in prijatelji zelo podpirali. Skozi čas so se navadili grdih komentarjev in začeli razumeti, da ne delajo ničesar narobe s tem, ko si dovolijo biti to, kar so. Verjamejo, da ljudje obsojajo, ker se bojijo tistega, česar ne poznajo. In to jih je pripeljalo od ulic Rima do zmage na evrovizijskem odru. Pa bi pravi rokerji resnično želeli nastopiti na tem tekmovanju?
"Evrovizijski oder je velika priložnost, da predstaviš svojo glasbo Evropi in upaš, da ji boš všeč. Skladbe, ki jih igraš, so iste na vsakem odru, zakaj bi bile primerne za neki oder in za drugega ne."
In ravno koncertnih odrov se v prihodnje najbolj veselijo, ti jim pomenijo več kot vsi ogledi, všečki. Ko kupiš vstopnico in se prideš potit z njimi v dvorano, to je tisto, zaradi česar delajo to. Držimo pesti, da jih bomo kmalu videli tudi na kakšnem slovenskem odru.
doc.dr.Marjetka Conradi priproča knjigo Tima Krabbeja- Kolesar (The rider)
Linnea Wartiovaara, devetnajstletna srednješolka iz Finske, se je s prijateljico letos odpravila z vozovnico “Interail” na pot po Evropi. Ena od njunih prvih postaj je bila Ljubljana, ki sta jo spoznavali z “občutkom in počasi”. Ujeli smo ju v parku Tivoli, med ležernim prebiranjem študijske literature in knjige Davida Nichollsa: One day.
Slovenski policisti so zaradi narave svojega dela pogosto v stresnih situacijah, a tragedija, v kateri izgubijo svojega sodelavca, globoko zareže tudi v njihove vrste, pravi Marjan Fank, generalni direktor slovenske policije.
Mirjam Gostinčar, socialna delavka in urednica cestnega časopisa Kralji ulice se pri svojem delu srečuje s številnimi oblikami duševnih stisk, ki so pogosto poglobljene še s socialnimi okoliščinami. Zato je med številnimi knjigami, ki jih prebira to poletje, izbrala Jedrt Lapuh Maležič: Težkomentalci, ki na sproščen in humoren način daje uvid v nekoliko manj poznani svet duševnih stisk.
Eva Mladenovič trenutno odkriva skrivnosti Portugalske, saj je na Iberski polotok za eno leto odšla na delo. V Kulturnem društvu Brdo Eva kot flavtistka in članica orkestra ter z izvajanjem vokalnih delavnic že dobrih deset let pomaga ohranjati srbsko kulturno dediščino in z njo seznanja tiste, ki je ne poznajo, ter predaja znanje in pesmi mlajšim rodovom. Poleg pesmi pa pod njene prste vedno znova priroma tudi kaka dobra knjiga. V času, ko je živela v Splitu, je spoznala dela Renata Baretića in se tudi bolje spoznala s hrvaškim jezikom.
Upokojeni vrhovni sodnik Vasilij Vasko Polič je tudi pisatelj, igralec in glasbenik. Napisal je že 23 leposlovnih knjig. V svojih zgodbah združuje erotiko, pravo, politiko, zgodovino, vesolje in še marsikaj. Pogovor z Vaskom Poličem – tudi o popku sveta.
V ljubljanskem Tehnološkem parku so odprli razstavo z naslovom »Zunaj laboratorija: revolucija v »naredi sam« znanosti« – gre za mednarodni projekt Sparks, v katerega je vključena tudi Hiša eksperimentov. Razstava, ki bo potovala po vseh članicah Unije, predstavlja zgodbe ljudi, ki odpirajo znanstvene raziskave javnosti in jih iz poklicnih laboratorijev usmerjajo v domove, delavnice in na dvorišča.
V ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje so odprli razstavo TBI: mladi, mesto in dediščina. V središču razstave je Idrija, oziroma, če povemo natančneje, vizije mladih o prihodnosti Idrije. Razstava je rezultat sodelovanja 30-ih mladih v mednarodnem projektu, ki se je povsem praktično lotil izzivov majhnega mesta v prihodnosti.
Svetovalnici za migrante imajo poleti še več dela kot sicer. K njim prihajajo izkoriščani in izgoreli delavci, migranti, prosilci za azil, tujci, ki imajo težave s togo administracijo. Goran Lukić poudarja, da je v svetovalnici član vedno na prvem mestu.
Dr. Aleksandra Berberih Slana, direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor, bere predvsem veliko strokovne literature, med ljubšimi žanri za prosti čas pa so že od nekdaj kriminalke. In za svoje priporočilo je izbrala trenutno eno večjih uspešnic tega žanra.
V poletnem času je predvsem pastir. Vroče poletne mesece v mestu je namreč zamenjal za prijetne temperature na Soriški planini, kjer dneve preživlja v družbi svojih 70 krav. Čeprav pravi, da pašnja zahteva celega človeka – vstaja ob 5. uri zjutraj, spat gre po deseti zvečer, pa vmes najde tudi čas za branje. In v branje priporoča avtorja, ki ga je po njegovem mnenju skoraj nemogoče brati.
Dr. Boris Kolar je ekotoksikolog, ki se ukvarja z okoljskimi tveganji. Je pa tudi pisatelj. Njegov prvi roman Iqball hotel, ki je pristal med prvo peterico nominirancev za nagrado Kresnik leta 2009, nas popelje v Afriko, ki je Borisu Kolarju še kako ljuba dežela. Ker zadnja leta, ko ima čas, bolj kot bere piše, je imel pri izbiri knjižnega namiga nekaj zadrege, a na koncu nam je dal tri. In tudi pri teh ni pozabil na Afriko.
Matjaž Manček je pomočnik direktorja za glasbeni program v Kinu Šiška. Na Valu 202 je že predstavljal svoj glasbeni okus, tokrat ponuja poletno branje. Ne mara lahkotnega dopustniškega branja in kljub uporabi e-bralnikov raje prebere knjigo.
Neveljaven email naslov