Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


02.11.2019

Sprehod po Zoisovi Ljubljani

Baron Žiga Zois je največji del svojega življenja preživel v Ljubljani. Živel, delal, se zabaval, posloval, raziskoval, ustvarjal in še marsikaj drugega je počel v palači ob Ljubljanici, danes ima naslov Breg 22, ki se od tistih časov ni kaj dosti spremenila. Doktor Luka Vidmar, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU je zasnoval Sprehod po Zoisovi Ljubljani.


29.10.2019

Knjižne novosti

Mesec pred začetkom knjižnega sejma založbe hitijo s predstavitvami svojih del. Prejšnji teden so tako nov paket pripravili pri Mladinski knjigi in Beletrini.


29.10.2019

V laboratoriju za 3D tisk kovin

Laboratorij za 3D tisk kovin predstavlja model za povezovanje znanosti in gospodarstva


28.10.2019

Radi imamo radio

28. oktober je povezan z začetki našega radia. Na vseh programih Radia Slovenija, ki praznuje 91 let, na leto ustvarimo več kot 3.700.000 minut programa


25.10.2019

Varovanje javnih podatkov pred uničenjem

Nemoteno vsakodnevno delo javne uprave je odvisno predvsem od podatkov v elektronski obliki – torej od podatkovnih baz o državljanih, gospodarstvu, okolju, demografiji in številnih drugih področjih. Brez teh podatkov bi se javne ustanove znašle v velikih težavah. Kako torej te podatke varujemo, kako so shranjeni in kakšne varnostne kopije bi zagotovile nemoteno delovanje javne uprave tudi ob izrednih razmerah? Razmišlja Hannes Astok, namestnik direktorja za strategijo in razvoj na estonski Akademiji za e-upravljanje.


24.10.2019

Val teče: Četrta postaja - Novo mesto

Pred največjim tekaškim dogodkom v Sloveniji ta konec tedna tekači lovijo še zadnje dneve za izboljšanje pripravljenosti in moči. Oktobra se je z rekreativci po državi družila tudi valovska ekipa, ki je svojo tekaško ekspedicijo ta teden sklenila v Novem mestu. Pod vodstvom gostitelja, maratonca Primoža Kobeta, in našega stalnega strokovnega sodelavca Romana Kejžarja smo za zadnjo iz niza štirih oddaj zbrali vse ključne napotke, na kaj misliti, kaj jesti in kaj postoriti tik pred nedeljskim maratonom. Ob tem postrežemo tudi s slikovito reportažo živahnega tekaškega brbotanja med Novomeščani.


22.10.2019

V Sloveniji letno prejmemo več kot 20.000 ton oglasne pošte

Ekologi brez meja, ki z različnimi akcijami opozarjajo na okoljske tematike in problematike, so dva meseca v treh slovenskih krajih spremljali količine, pogostost in pošiljatelje oglasnih letakov, ki jih gospodinjstva prejemajo v poštne nabiralnike. Če nimate nalepke, s katero poštarju sporočate, da te pošte ne želite, vam povprečno dostavi 31 kilogramov papirnatih reklam na leto, približno kilogram na vsakega različnega oglaševalca. Glede na to, da gre večinoma tudi za papir, ki se težko reciklira, bo vaša odločitev za nalepko, da teh oglasov ne želite prejemati, tudi do okolja prijazno dejanje. Sploh v mesecih, ki so pred nami in ob potrošniškem vrhuncu leta obetajo še večje število tovrstnih sporočil.


21.10.2019

Fenomen programiranja

Debatiramo o vedi, ki postaja del popularne kulture. Programiranje! Če je bilo včasih rezervirano za stereotipno nedružabne, pametne fante z debelimi očali, je danes popularno in priljubljeno. Programer se zdi najbolj privlačen poklic na svetu, ker ima dobro plačo in lahko dela s kavča ali med službo potuje. Stereotipi? Po podatkih Stack Overflow je leta 2018 število programerjev v Evropi znašalo 5,5 milijona. Največje število razvijalcev programske opreme ima Nemčija – približno 837 000, na listo treh najuspešnejših držav uvrščata še Združeno kraljestvo in Francija. Na Fakulteti za računalništvo in informatiko v zadnjem desetletju beležijo 70% porast pri vpisu.


19.10.2019

Reportaža s Praznika kozjanskega jabolka

Da so jabolka v Sloveniji med najbolj razširjenim in popularnim sadjem, že veste. V ljudsko védenje so se jabolka vpisala tudi s številnimi pregovori. Vemo, da jabolko ne pade daleč od drevesa in da na lesniki nikdar jabolko ne raste. Pa ste vedeli, da imajo jabolka tudi svoj praznik? Na Kozjanskem že dvajset let pripravljajo prireditev Praznik kozjanskega jabolka. Da so jabolka najbolj cenjena, ko jih zmanjka, je bilo letos očitno tudi na prvem sejemskem dnevu prejšnjo soboto, ko je jabolk pri ponudnikih zmanjkalo že pred 12. uro. A kljub slabi letini sadja je bil obisk sejemskega konca tedna na Kozjanskem jabolku rekorden, pestro dogajanje je v Podsredo privabilo številne obiskovalce.


18.10.2019

Sekunde rešujejo že 12 let

Od prve akcije Sekunde rešujejo je minilo že 12 let. Leta 2007 je znalo pomagati zgolj 20 odstotkov očividcev, tistih, ki pa so preživeli srčni zastoj, je bila zgolj peščica. Leta 2019 še vedno preživi zgolj 15 odstotov, v Las Vegasu, kjer v igralciham mojstri oživljanja dežurajo 24 ur na dan, pa preživi že polovica tistih, ki doživijo srčni zastoj. Torej lahko tudi pri nas preživetje potrojimo. Sogovornika urgentna zdravnika Matej Strnad in Gregor Prosen.


18.10.2019

Iztok Potokar o protestih v Barceloni

Na katalonskih ulicah in trgih smo ta teden spet videli veliko število protestov, ki so sledili razglasitvi sodbe nekdanjim katalonskim voditeljem zaradi njihove vloge pri organizaciji referenduma o neodvisnosti pred dvema letoma. Devet politikov je skupno dobilo več kot sto let zapornih kazni, protesti pa so ohromili barcelonsko letališče in več cest v tej regiji na severovzhodu Španije. O dogajanju na petkovih protestih se pogovorimo z Iztokom Potokarjem, ki že več kot deset let živi in dela v Barceloni.


17.10.2019

Družabna omrežja lahko rešujejo življenja

Znanja o pravilnem oživljanju se vedno pogosteje širijo po družabnih omrežjih, prav tako tudi zavedanje, da je treba pristopiti in oživljati, ko človeku pred vami zastane srce. Zdravnik Gregor Prosen z mariborske urgence pojasnjuje, kako pomemben člen v verigi oživljanja so lahko tovrstna omrežja.


17.10.2019

Filmogled: Dunja Klemenc

Na vprašanje: "Katero glasbo ste si zapomnili zaradi filma ali kateri film zaradi glasbe?" odgovarja Dunja Klemenc, ki ima veliko zaslug za to, da je film Nikogaršnja zemlja režiserja Danisa Tanovića prejel tujejezičnega oskarja.


17.10.2019

Val 202 teče: Tretja postaja – Ljubljana

Ekipa valovske tekaške karavane je znova zavila v Ljubljano. Osrednja tema tega tekaškega treninga z maratoncem in tekaškim trenerjem Romanom Kejžarjem sta telesna zmogljivost in zdravje tekača. Preverjamo, kako poteka obremenitveni test, ki postaja v svetu rekreativnega teka vse bolj priljubljen. Kot posebna gostja oddaje se nam je pridružila zdravnica in profesorica športne vzgoje Petra Zupet.


16.10.2019

Širjenje mreže AED

Mreža avtomatskih elektronskih defibrilatorjev se v Sloveniji vstrajno širi, do zdaj pa sta bila največja težava popis in vzdrževanje mreže AED. Koliko javno dostopnih defibrilatojev je vključenih vanjo, kako se mreža širi in podobno, pojasnuje Domen Vodopivec, skrbnik javno dostopnih AED.


16.10.2019

Slovar je verodostojen dokument svojega časa

Skoraj 200 tisoč obiskov na dan beleži spletni portal jezikovnih virov Fran, ki na enem mestu združuje slovarje, slovenistične jezikovne vire in portale, ki so nastali ali še nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Po zadnji raziskavi, ki so jo lani opravili na Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani, je skoraj večina vprašanih dejala, da dostopa do enojezičnih slovarjev v elektronski obliki, kar 91 odstotkov z računalnika, s telefona 34 odstotkov. Modernizacija slovarjev in prenos iz knjižne v elektronsko obliko je nujna za tehnološko družbo, pravi dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ki še doda, da je vsak slovar verodostojen dokument svojega časa. In končno smo jim v tem času tudi v Sloveniji posvetili dan – 16. oktober je namreč mednarodni dan slovarjev, letos prvič tudi pri nas.


16.10.2019

Sodobna tehnologija, družabna omrežja in humor so ključni pri učenju temeljnih postopkov oživljanja

V šestdesetih letih je v Združenem kraljestvu za posledicami srčnega zastoja umrlo 7 od 10 ljudi, danes je ravno obratno, 7 ljudi od 10-ih preživi. Trend je torej vzpodbuden, tudi zato, ker si Britanska fundacija za srce že dolga leta prizadeva dvigniti zavest o srčnih, žilnih in ostalih boleznih, ki vplivajo na delovanje srca. O tem dr. Simonom Carleyjem, zdravnikom urgentne medicine iz Združenega kraljestva, ki pri učenju temeljnih postopkov oživljanja stavi na sodobno tehnologijo, družbena omrežja in humor.


16.10.2019

Zgodba s srečnim koncem s Koroške

Verjetnost, da človek doživi srčni zastoj doma, je največja. Slišali bomo, da mantra, da vaše roke lahko rešijo življenje najbližjemu, drži.


15.10.2019

Afganistan zagotovo ni varna država

Vojna v Afganistanu že dolgo ne polni več naslovnic časopisov, je “pozabljena vojna”, v kateri so bili med vojaškimi operacijami ubiti, ranjeni, nezakonito priprti ali kako drugače oškodovani številni civilisti. V knjigi The War Against Civilians – Victims of the “War on Terror” in Afghanistan and Pakistan (Vojna proti civilistom: žrtve “vojne proti terorju” v Afganistanu in Pakistanu), ki je v angleščini izšla pri založbi Palgrave Macmillan, se Vasja Badalič osredotoča na napade z brezpilotnimi letali, ubij-ali-ujemi operacije, atentate, nezakonito zapiranje in druge nezakonite prakse, kot so mučenje, ugrabitve, notranje razselitve, prisilna repatriacija beguncev.


15.10.2019

Mislim, da lahko pomagam

Lahko se zgodi, da bo šlo več kot 150 ljudi, tudi njihovih družin, v kratkem v tujino, ker v Sloveniji zanje ni možnosti. V mislih imamo pilote Adrie Airways, za katere tuje letalske družbe, odkar je Adria v stečaju, kažejo veliko zanimanje in jim pošiljajo mamljive ponudbe. Po približnih izračunih bo z njimi šlo na tuje tudi najmanj 30 milijonov evrov, ki smo jih vložili v izobraževanje pilotov. Pilot Primož Jovanović je prepričan, da bi morala imeti Slovenija svojega letalskega prevoznika. Tudi gospodarski minister Zdravko Počivalšek je 15.oktobra v oddaji Vroči mikrofon na Valu 202 govoril o Adrii Airways


Stran 47 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov