Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


Val 202

2505 epizod

Val 202

2505 epizod


Ljubljanski kongres 1821

31.08.2021

"Ljubljana je kot predsoba udobnega stanovanja," je januarja 1821 zapisal avstrijski zunanji minister Metternich. Dvesto let po kongresu, zaradi katerega je Ljubljana za štiri mesece postala središče svetovne politike, Tatjana Pirc išče zanimivosti, tudi žgečkljive, predvsem pa dejstva, razlage in primerjave tistih burnih časov z današnjimi. Sogovornika: mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, in dolgoletni turistični vodnik Gregor Zupan.

Ko so v Ljubljani pasli oči in brusili jezike

"Kongres v Ljubljani! Oči vsega olikanega sveta so se obračale leta 1821. v naše glavno mesto, a dandanes pri nas ljudstvo skoraj ne ve, da se je takrat v Ljubljani odločevala usoda Evrope."

Tako je Ivan Tavčar zapisal v zgodovinskem romanu Izza kongresa, kjer lahko preberemo še nekaj, kar zagotovo drži: "Imela je torej Ljubljana skoraj vsak dan priliko pasti oči ter brusiti jezike."

Po zmagi nad revolucionarno Francijo in njenim naslednikom Napoleonom so skušale evropske velesile z dunajskim kongresom leta 1815 in z usklajenim delovanjem, ki je sledilo, vzpostaviti red, mir in stabilnost, predvsem pa ohraniti politične sisteme, kakršni so bili pred revolucijami.  Za dosego teh ciljev in svojega preživetja so zatirali liberalne ideje, ki so se razširjale po evropski celini. Monarhi Avstrije, Prusije, Rusije in tudi vseh ostalih držav so se zavezali, da bodo skupaj, kot bratje, preprečevali upore in revolucije.

Mag. Janez Polajnar, avtor razstave Rdeče in črno v Mestnem muzeju Ljubljana, ki ljubljanski kongres 1821 umešča v širšo sliko razmer v Evropi v tistih burnih časih, pripoveduje, da so se evropski vladarji ob izbruhu novih revolucionarnih gibanj leta 1820 zbali, da bi se ponovila francoska revolucija, zato so se začeli zbirati na kongresih: v Opavi, kjer so sprejeli načelo intervencij v primerih revolucij, nato v Ljubljani in nazadnje v Veroni. Šlo je za uspešen projekt sodelovanja velesil, razlaga Polajnar: "Pripeljal je diplomacijo na raven, ki jo poznamo še danes, kar pomeni, da so države najprej diplomatsko dejavne, preden se odločijo za konfliktne pristope. V tem so uspeli, saj v Evropi sto let ni bilo širšega vojaškega konflikta."

Zakaj so za mesto tega pomembnega kongresa izbrali Ljubljano? Dunaj je bil znan po zabavah, rekli so mu tudi ženitni prostor Evrope, kamor so mame vodile za poroko godne hčerke, vse te "motnje" pa niso koristile resnosti in učinkovitosti dela kongresnikov. Zato so raje poiskali manjše in mirnejše kraje z ustreznimi lokacijami za prihod pomembnih gostov.

"V Ljubljano so se premaknili zato, da bi omogočili prihod kralja obeh Sicilij Ferdinanda I., da bi z njegovo prisotnostjo legitimizirali načrtovano vojaško posredovanje v Kraljestvu obeh Sicilij."

Avstrijska vojska je s soglasjem zaveznikov zatrla revoluciji v Neaplju in Piemontu, v Ljubljani se je ruski car odločil, da odreče podporo grški vstaji proti oblasti osmanskega cesarstva.  Ljubljana je bila tako od januarja do maja 1821 središče in sedež svetovne politike. Več kot 600 elitnih gostov s svojimi spremstvi je prišlo v Ljubljano, živeli so v najetih dvorcih, meščanskih hišah, stanovanjih, najemnine so zaradi tega poskočile, vrstili so se plesi, koncerti, opere, gledališke predstave, številni družabni dogodki. To je bil velik izziv tudi za ljubljansko meščanstvo.

Kongresna dogajanja (večinoma prihode, odhode in vreme) je v dnevniku beležil zgodovinar in publicist Henrik Costa, ki je dnevnik hotel objaviti, zato ga je po kongresu poslal v pregled dunajski cenzuri. Ta dnevnik pa je izginil. Še vedno se ne ve, zakaj ga Costa ni dobil nazaj, saj v njem ni zapisal nič politično problematičnega.

"Hčerka Henrika Coste je kasneje pripravila verzijo dnevnika kongresa po njegovih zapiskih, ki jo hranijo v Arhivu Republike Slovenije. Kar pa smo mi sedaj dobili, so v šestdesetih letih 20.stoletja našli raziskovalci na Dunaju. Gre za izvirno delo Coste, pripravljeno za tisk."

Kako pa so v Ljubljani skrbeli za varnost vseh teh visokih gostov? Ulične svetilke so morale biti prižgane od mraka do zore, pregledovali so popotnike, ki so vstopali v mesto, nadzor je bil poostren, v Ljubljani je bilo veliko vojakov. "Kljub vsemu pa se je zgodilo, da je nek okoliški fant pristopil k carju in ga vprašal, kako bi prišel do službe. Preverili so njegovo ozadje, niso našli nič posebnega, le poročilo o tem so napisali," pripoveduje Janez Polajnar.

Avstrijski zunanji minister Metternich je bil dirigent ljubljanskega kongresa in celotnega sistema, ki se je vzpostavil na dunajskem kongresu 1815. Večinoma so zasedanja potekala pri Metternichu v Zoisovi hiši – na Bregu v Ljubljani. Po vrnitvi z ljubljanskega kongresa pa je zadovoljni cesar Metternichu podelil položaj državnega kanclerja. Metternich je bil sposoben človek, ki je zaznamoval to obdobje, a bil je tudi vzvišen, vajen življenja na dvoru, lepote in blišča. Za gospodinjo v Zoisovi hiši, kjer je prebival, je na primer dejal, da je grda kot sedem smrtnih grehov. Da je bil vzvišen, se strinja tudi kustos Janez Polajnar.

"Tudi Ljubljano je Metternich pokroviteljsko označil kot predsobo udobnega stanovanja."

Na ljubljanski kongres nas spominjajo Kongresni trg, Cesta dveh cesarjev, ker naj bi se cesar in car tam srečala, ko sta šla na lov na race, pa gostilna Ruski car, ker se je na tistem mestu car menda preoblekel, preden je – po dolgi poti – vstopil v Ljubljano, tudi trije paviljoni, eden na Viču, dva v Dolu pri Ljubljani. Veliko takšnih in drugačnih kongresnih zgodb je krožilo od ust do ust. Postavni car Aleksander naj bi  med sprehodom opazil lepo žensko, ki je prala perilo v Ljubljanici. Dal naj bi ji svoj svileni robec, da si je obrisala obraz, kar Tavčar v svojem romanu opisal z dobro mero literarne domišljije.

"Ta Marička doživi nesrečno ljubezen, se naivno zaljubi, pričakuje, da ima možnost poroke, ko pa spozna, da gre za ruskega carja in da poroke niti v sanjah ne bo, naredi samomor. Ko jo potegnejo iz vode, v roki drži svileni robec. Takrat, ko se vidita blišč in bogastvo sveta, je verjetno veliko prostora tudi za govorice in domneve."

Janez Polajnar ocenjuje, da ljubljanski kongres ni ravno živ v naši zgodovinski zavesti, da bi pa morda bil,  če bi uspeli postaviti spomenik na Kongresnem trgu, za katerega so že zbirali denar. Kapucinski trg, kjer so se odvijale parade in druge slovesnosti, je postal Kongresni trg šele po kongresu. Ljubljana je za odobritev spremembe imena prosila cesarja, ki pa na trgu ni dovolil postaviti spomenika v čast kongresu. Cesar je Ljubljančanom odgovoril, da naj zbrani denar raje porabijo za kaj pametnejšega.

Janez Polajnar, kustos Mestnega muzeja Ljubljana in avtor razstave Rdeče in črno,  ki nosi naslov po Stendhalovem romanu,  pisatelj in knjiga sta namreč povezana s tem obdobjem, je med nastajanjem razstave sodeloval s številnimi muzeji po Evropi in tako uspel pridobiti eksponate, ki jih doslej še nismo videli.

Razstava o ljubljanskem kongresu bo v Mestnem muzeju na ogled do 2. januarja 2022, spremljajo jo tudi predavanja, vodstva, v zadnjem tednu septembra bosta projekciji dveh filmov v Slovenski kinoteki, še vedno pa si lahko privoščite voden ogled kongresne Ljubljane. Gregor Zupan, ki je dolgoletni turistični vodnik, nam je med enournim sprehodom po središču mesta opisal čas, kongres, goste, takratno Ljubljano, številne zanimivosti, pokazal je tudi, kje so med kongresom spale kronane glave in nekateri drugi kongresniki.

Zupan je prepričan, da bi lahko kongres Slovenija še bolj izkoristila. Kongres leta 1821 Gregor Zupan primerja s sedanjim predsedovanjem Slovenije uniji, in izpostavi, da je Ljubljana živela s kongresom, medtem ko zdaj predsedovanja Slovenije sploh ne čutimo, nanj nas tu in tam spomnijo le glasne sirene vozil, ki spremljajo protokolarne avtomobile, v katerih so evropski pomembneži …

"Ja, so tudi zanimive primerjave. V času kongresa je bilo glavno dogajanje v Zoisovi palači v Ljubljani, zdaj pa poteka sicer bolj očem skrito predsedovanje na tudi nekdanji Zoisovi posesti na Brdu."

Vodstva po kongresni Ljubljani so nastala v koprodukciji Mestnega muzeja in certificiranih vodnikov po Ljubljani, financira jih Slovenska turistična organizacija, zato so brezplačna. So tudi varna, ker lahko poskrbimo za primerno medsebojno razdaljo, in za okolico nemoteča, saj vodnik govori v mikrofon, vsak udeleženec pa dobi slušalke.  Gregor Zupan je prepričan, da bi lahko imeli še več podobnih projektov, v katerih bi sodelovali slovenski turistični vodnice in vodniki, ki jih je epidemija poslovno zelo prizadela. "Številni vodniki zdaj delajo drugje, so profesorji, komercialisti, moj kolega je nekaj časa s kamionom vozil staro železo. Na sestankih in v dopisih razlagamo, da ne iščemo socialne pomoči, ampak možnosti za delo. V tem vmesnem času lahko naredimo kaj dobrega. Lahko bi vodili šolarje, ki ne bi bili v zaprtih prostorih, mi pa bi ohranjali svojo formo. Šolarji so zelo zahtevna publika, zanje moraš biti najboljši. Tak trening bi bil dober za naše prihodnje goste in za nas."

 


10.02.2018

Če zazeha eden, jih bo še sedem!

Zehanje. Zehanje. Zehanje. Ko to bereš, zehaš. Raziskovalci po vsem svetu testnim subjektom predvajajo posnetke zehanja, da bi ugotovili, ali se odzovejo. Podoben preizkus so izvedli pri šimpanzih, ti posnemajo zehanje tudi, če ga zaznajo pri pripadniku sorodne vrste. Celo nekateri psi posnemajo zehanje svojega lastnika.


08.02.2018

Zakaj je Prešeren naš največji pesnik in Cankar naš največji pisatelj?

Ivan Cankar je nekoč na vprašanje: “Kdo je večji, Tolstoj ali Cankar?” odgovoril: “Tolstoj je Tolstoj, Cankar je pa Cankar.” Že pisateljeva mati Neža je v Ivanu odkrila velik umetniški talent, ki je bil za časa njegovega življenja velikokrat prizadet zaradi uničujočih kritik njegovih del. Število občudovalcev njegove besede pa je rastlo in ob njegovi smrti, ko so se od njega poslovile velike množice ljudi, je bil na splošno že priznan kot največji nacionalni pisatelj. Tudi kanonizacija Franceta Prešerna za nacionalnega pesnika se je v praksi začela predvsem po njegovi smrti. Leta 1866 ga je Stritar v predgovoru nove izdaje Prešernovih pesmi postavil na raven, na kateri je bil Shakespeare za Angleže, Racine za Francoze. Postavil ga je v galerijo evropskih nacionalnih pesnikov. Prešeren tudi zares v svojem času ni imel resne konkurence, in čeprav je bil kandidat za slavnega moža, ki ga bomo slavili zato, da bomo slavili svojo preteklost in v ljudeh utrjevali nacionalno zavest, tudi Vodnik, je njegovo mesto zasedel Prešeren. O tem, kdaj sta dva velika umetnika postala naša največja, nacionalna, bomo govorili z literarnim zgodovinarjem in teoretikom dr. Marijanom Dovićem ter literarno zgodovinarko dr. Ireno Avsenik Nabergoj.


07.02.2018

Rockovske izvedbe državne himne

Zdravljico je zvočno preoblikoval raper Klemen Klemen, poklonili so se ji Lačni Franz, s priredbo tudi metalci Sarcasm. A Slovenci nismo edini, ki ne prepovedujemo preobrazbe državne hvalnice. Nekatere evropske različice domoljubnih slavospevov so pristale celo na albumih znanih izvajalcev.


31.01.2018

Super modra krvava luna

Ste danes bolj raztreseni kot sicer? Vam gre vse na žice? Se težko zberete? Vas vsaka malenkost spravi s tira? No ja, danes imate vsaj prikladen izgovor za takšno razpoloženje – polna luna. In to ne samo navadna polna luna.


31.01.2018

Justin Timberlake

Hej, Justin, vse najboljše za 37. rojstni dan. A začnimo na začetku. Justin Randall Timberlake se je rodil 31. januarja 1981 v glavnem mestu zvezne države Tennessee, Memphisu. Od malih nog obkrožen z ljudmi, ki so se ukvarjali s svetom zabave, je hitro opravil avdicijo za TV-oddajo Klub Mikija Miške, član stalne zasedbe je bil dve leti, ko pa je dopolnil 15 let in je dokončno mutiral, je soustanovil zasedbo 'Nsync in leta 1998 z njo izdal prvo skladbo. Justin Timberlake je tenorist.


29.01.2018

Notice 29.1.

Veliki zmagovalec 60-te podelitve grammyjev je postal Bruno Mars – domov je odnesel kar šest prestižnih kipcev.


25.01.2018

Notice 25.1.2018

V sklopu razpisa Imamo novo glasbo predstavljamo komad Modrozeleni svet izvajalca Matijasa Severhena.


18.01.2018

Blu.Sine

Skupina Blu Sine v okviru razpisa Imamo novo glasbo predstavljajo komad z naslovom Daleč grem.


11.01.2018

Notice 11.1

Polje Nebes je naslov skladbe, pod katero se podpisujejo člani skupine Prince Dopey.


10.01.2018

David Bowie

David Bowie je bil umetnik, ki je znal razmišljati zunaj okvirjev in je k sebi pustil le tiste, ki so mu pomagali uresničevati ideje. Andrej se spominja glasbenika in umetnika, ki je zaznamoval kulturno zgodovino planeta. O njegovem vplivu tudi nekateri slovenski glasbeniki.


08.01.2018

Notice 8.1. 2018

Novosti iz sveta tuje glasbe.


04.01.2018

Notice 4.1.2018

Pupa je umetniški vzdevek Špele Novak, ki v sklopu razpisa Imamo novo glasbo premierno predstavlja svojo skladbo Najina slika.


02.01.2018

Vudu muzej

Predmet iz račjih kosti in kljuna, ki človeka pripravi k molčečnosti, pa kip boginje ki ženskam, če jo ne častijo prav, spelje može in boginja, ki varuje prostor le če dobi v dar zadosti gina. To je le nekaj predmetov iz prav posebne zbirke Marca Arbogasta, nekdanjega alzaškega pivovarja, ki že leta po afriških državah, kot so Benin, Togo, Gana in Nigerija zbira predmete, ki so jih in jih še vedno uporabljajo vaščani in svečeniki v obredih vuduja. V nekdanjem vodnem stolpu, blizu železniške postaje v Strasbourgu, je razstavljenih približno 200 predmetov za dobre pa tudi po malem zle človeške želje in priprošnje bogovom. Muzej vuduja pa ni le edini tak v Franciji, pač pa kar v Evropi in zelo gotovo tudi najobsežnejša zbirka vudu predmetov Zahodne Afrike na svetu. Razkazala nam jo je skrbnica objektov in vodnica po muzeju, Megane Liguori.


02.01.2018

Intervju: Drago Misej - Mef

Pogovor z Ježkovim nagrajencem, novinarjem, tekstopiscem, kantavtorjem Dragom Mislejem - Mefom o življenju, o letu 2017, o načrtih za leto 2018.


01.01.2018

Ulisse Aldrovandi

Ulissa Aldrovandija je kar nekaj pomembnih naravoslovcev 18. stoletja, med njimi tudi švedski botanik in zdravnik Carl Linne, imenovalo očeta naravoslovja. Aldrovandi je bil sicer pravnik, filozof, zdravnik in prvi profesor naravne filozofije, danes bi temu rekli naravoslovja, na Bolonjski univerzi, leta 1568 pa je postal predstojnik bolonjskega botaničnega vrta. Bil je tudi eden prvih, ki so organizirali botanično odpravo; z nje je prinesel približno 4760 preparatov in jih posušil, zbral pa je tudi več kot 7000 primerkov iz narave in jih shranil v svojem kabinetu čudes. Prav na podlagi svojih zbirk in dela je zasnoval 13 monumentalnih enciklopedij, v katerih je opisal živi svet ter minerale in fosile. Šest jih hrani naša Narodna in univerzitetna knjižnica, zadnja z naslovom Zgodovina nenaravnih bitij se je enciklopedijam o ribah, parkljastih štirinožcih, živorodnih štirinožcih s prsti, kačah in zmajih ter o preostalih brezkrvnih živalih pridružila šele letos. O značilnostih naravoslovja in raziskovanja v 16. stoletju, ko naj bi po Aldrovandijevem pisanju ponekod še živeli zmaji in druga mitološka bitja, antropomorfne živali in nenavadni ljudje, smo govorili z doktorico Sonjo Svoljšak, skrbnico in raziskovalko starih tiskov v NUKU.


28.12.2017

Notice 28. 12. 2017

Sporočilo prvega singla skupine Green Note Collective je preprosto. Tematika skladbe je primerna času, napisana je v kontekstu novega leta.


26.12.2017

Pri osemnajstih odločala o samostojni Sloveniji

Konec leta 1990 smo se Slovenci poenotili v glasnem in ubranem DA. Takrat je volila tudi igralka Alenka Tetičkovič, ki je na svojih prvih volitvah odločala, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Pravi, da se spominja zlasti občutka vznemirjenja in želje po spremembah.


26.12.2017

(Ne)uporabna darila

Neposrečena, neuporabna in neprivlačna darila niso nič novega. Vsako leto se kdo pritožuje nad stekleno snežno kroglo in drugimi predmeti brez prave uporabne vrednosti. Katero darilo ste potlačili v podzavest in katero na dno omare?


23.12.2017

Pojma iskreno in generično se izključujeta

V prazničnem času pošiljamo analogna in digitalna voščila. Za prva se čas izteka, druga lahko oddamo s preprostim klikom. Komunikacijska strateginja in ustvarjalka Vojka Žgavec Clemenz kljub naklonjenosti digitalnim platformam pravi, da na roke napisano in z znamko še vedno zadene naravnost v srce. Kreativka stavi na preprostost, še posebej kritična je do osladnih in kičastih voščil. V prazničnem času, ko je vsega preveč, pa ne le jedače in pijače, je treba skrbno izbirati tudi besede. Prisluhnite njenemu receptu za iskreno in kreativno voščilo!


21.12.2017

Novice iz vaših krajev

Drugačne jutranje vesti iz vaših krajev po Sloveniji v decembrski praznični izvedbi Poletja v dvoje na Valu 202. Avtorji: MIha Šalehar, Andrej Karoli, Uršula Zaletelj, Lovro Štanta.


Stran 74 od 126
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov