Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
Preteklo nedeljo so se pohodnice in pohodniki zjutraj zbrali nad Železno Kaplo na avstrijskem Koroškem in ves dan hodili po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Pridružila se jim je Tatjana Pirc.
Zgodba o tem, kako sta nas povezali umetnost in junaška preteklost
Od Železne Kaple do Peršmanovega muzeja smo šli po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Tako se imenuje tradicionalni pohod, s katerim ohranjajo spomin na upor proti fašizmu v kapelških grapah, pohod je tudi poklon domačijam, slovenskim družinam, ki so odporniško gibanje pogumno in požrtvovalno podpirale. Letos pohodnice in pohodnike na poti spremlja deset kilometrov dolg trak, na katerem je umetnica Tanja Prušnik oživela besede svojega starega očeta Karla Prušnika - Gašperja, koroškega partizana, pisatelja in borca za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.
Hodili smo, kot hodijo že skoraj 40 let, v spomin na tri zavedne Slovence, koroške partizane Ivana Županca - Johana, Franca Pasterka - Lenarta in Karla Prušnika - Gašperja. Pohod organizirajo Zveza koroških partizanov, Slovensko prosvetno društvo Zarja iz Železne Kaple in SPD Valentin Polanšek z Obirskega.
O uporu, pogumu, boju za pravice Slovencev je v svoji knjigi Gamsi na plazu pisal Karl Prušnik - Gašper. Njegov sin Danilo Prušnik je povedal, da tudi njega ne bi bilo, če njegov oče ne bi odšel v partizane. Očeta so namreč prišli nacisti na kmetijo aretirat z namenom, da ga usmrtijo, a mu je uspelo zbežati: ''Zelo sem ponosen na svojega očeta, ki si je takrat upal upreti, ponosen pa sem seveda tudi na svojo hčerko.''
Tanja Prušnik, hči Danila Prušnika in vnukinja Karla Prušnika - Gašperja, je arhitektka, angažirana sodobna umetnica, pokončna koroška Slovenka, predsednica društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov. Letošnji pohod po poteh Johana, Lenarta in Gašperja je obogatila z umetniško postavitvijo Po poteh spominov Utopia gnp2, ki je vso pot spremljala pohodnike. To je desetkilometrski trak, na foliji je v slovenščini in nemščini prepisana knjiga Gamsi na plazu. Ta projekt je nastajal več let in ima globoke korenine. Tanja Prušnik pravi, da mora biti preteklost vidna, tako so na poti od Železne Kaple do muzeja Peršman zaživele njene poslikave in besede Karla Prušnika - Gašperja, ki je njen navdih:
"Pred dvema letoma sem zasnovala ta projekt, ga prijavila na deželni razpis CARINTHIja 2020, so ga odobrili, potem pa sem imela eno leto časa za izvedbo ..."
Projekta lani zaradi epidemije ni bilo mogoče izpeljati do konca, letos pa ji je uspelo. V dneh pred nedeljskim pohodom so trak začeli postavljati v muhasti naravi, ki umetnost položi na travo, stisne ob drevo, skrči, raztrga ali pa pusti pri miru. Pohodnike, ki so zadnjih 500 metrov folijo s poslikavo in zapisom držali v svojih rokah, pa je ta trak, ki simbolizira naš skupni spomin, dobesedno povezal.
Tanja Prušnik je k projektu povabila mlade, ker morajo vedeti, kaj se je dogajalo prednikom.
"Pomagali so mi študenti, študentke, tudi moja hčerka mi je priskočila na pomoč. Delam na tleh, samo en trak je dolg 300 metrov, vseh teh trakov pa je bilo 40. Če bi delala vse sama, tega ne bi zmogla. Bilo jih je okrog dvajset, ki so sodelovali v tem projektu, še dodatnih deset ljudi pa mi je pomagalo pri postavitvi traku v naravi."
Tanji Prušnik se ne zdi nič narobe, da se veter, sonce in gozdne živali zdaj poigravajo z njenim trakom. Tako je začel živeti svoje življenje. Zakaj je izbrala folijo? Ker je lahka, prozorna in ker se moramo osredotočiti, da vidimo sporočilo, ki ga nosi. Pohodniki, ki smo se v nedeljo zjutraj zbrali v Lobniku nad Železno Kaplo, smo to sporočilo videli. Dotaknilo se nas je tudi na postankih pri domačijah, v katerih so zasidrane gostoljubnost, slovenska beseda, slovenska pesem, tradicija upora in poguma, tam smo si malo odpočili, se okrepčali, pa tudi spodbudnih nagovorov, kulture, harmonike in petja ni manjkalo.
Prihodnje leto bo že štirideseti pohod po poteh kapelških junakov. Avguštin Brumnik, predsednik Slovenske prosvetne zveze, ki vodi tudi Slovensko prosvetno društvo Valentin Polanšek Obirsko, je bil v nedeljo zelo zadovoljen zaradi rekordnega števila udeležencev, bilo nas je več kot sto, prišli smo stari, mladi, od tu in od tam. Brumnik priznava, da bo drugo leto priprava pohoda za organizatorje velik izziv, saj bo težko preseči program letošnjega, ker je tako drugačen in nekaj posebnega zaradi umetniškega projekta Tanje Prušnik, ki jo dobro poznajo, saj je domačinka, podprli so jo in ji pomagali, kolikor so lahko. V zadnjih dneh, ko so postavljali trak v naravno okolje, je potekala prava bitka s časom, ni bilo lahko, a so zmagali. Na pomoč so jim priskočili tudi trije begunci iz Irana, je povedal Brumnik. Pohod podpirajo, pripravljajo in se ga udeležujejo ljudje, skupine, organizacije, ki se zavedajo pomena odporniškega gibanja, zato obujajo spomine in nadaljujejo odporniško tradicijo. "To nam daje tudi nov zagon v današnji družbi, ki je polna nasprotij," pripoveduje Avguštin Brumnik.
"To odporniško miselnost je treba gojiti naprej, ker so nevarnosti v družbi spet prisotne in se je treba vsem tem silam upreti, saj tako koroškim Slovencem, demokratični družbi in ženskam ne želijo nič dobrega."
Predsednik Zveze koroških partizanov Milan Wutte pravi, kako zelo pomembno je, da v takšnih projektih sodelujejo tudi mladi, Wutte opozarja, da imajo koroški Slovenci še vedno veliko težav.
"Ti problemi se tako dolgo ne bodo nehali, dokler bomo Slovenci na Koroškem. Ne bomo se pustili asimilirati! Dokler bomo tukaj, se bomo morali boriti za pravice. Tudi Slovenija se mora zavedati svojih dolžnosti do manjšine v Avstriji."
Pohod se je končal pri muzeju Peršman, ki ga Eva Hartmann, podpredsednica društva Peršman, imenuje kraj učenja o uporu proti fašizmu. "Če obujanje spominov združiš s kulturo, umetnostjo in čudovito naravo, postane zgodovina kraja in regije živa in tako zanimiva tudi mladim," razlaga Eva Hartmann.
"Z izobraževanjem mladim omogočamo več zornih kotov, s katerih lahko pogledajo na preteklost. Ko se ukvarjaš z zgodovino, tudi lažje razumeš vse to, kar se dogaja danes."
Letos sta v resnici kar dva pohoda Po poteh Johana, Lenarta in Gašperja. Prvega so pripravili 12. septembra, v nedeljo, 19. septembra, pa je pohod namenjen pospravljanju desetkilometrskega traku. V Pavlovi hiši, kulturnem domu Slovencev na avstrijskem Štajerskem, bo 24. septembra odprtje razstave o tem nenavadnem in izjemnem umetniškem projektu Tanje Prušnik, ki so ga tako lepo povezali s pohodom. "Ni časa za počitek," je povedala Tanja Prušnik, ki že pripravlja novo razstavo v Celovcu, pa tudi v hiši umetnikov na Dunaju (Künstlerhaus), ki jo vodi, ima veliko dela. Tanja Prušnik se zaveda vloge in moči umetnosti in to sporočilo prenaša tudi na druge. Letos se je zgodilo prvič, da se ej pohoda udeležil tudi koroški deželni glavar. Dr. Peter Kaiser, ki je bil nad združitvijo pohoda in umetnosti navdušen, je v svojem pozdravu ponovil besedi iz čestitke, ki jo je Tanji Prušnik in njenim sodelavcem poslal avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen: "Umetnost povezuje."
In tako nas je povezala umetnost, ko smo stopali po sledeh in poteh junaške preteklosti in sedanjosti koroških Slovenk in Slovencev.
V dnevu ruske vojaške invazije na Ukrajino smo se pogovarjali s politologom in nekdanjim diplomatom, ki je nekaj let živel v Ukrajini ter ima tam še vedno veliko stikov, dr. Denisom Mancevičem. "Putin je v preteklosti skrbno varoval ali poskušal ustvariti podobo strateškega državnika, ki za razliko od kolegov z Zahoda ne vleče potez iz danes na jutri, ampak so te poteze premišljene. V zadnjih dneh pa vidimo predvsem iracionalne odločitve." "Zjutraj sem prejel klic iz Kijeva. Nekdanji sodelavec mi je povedal, da se z družino umika in da bodo poskušali pobegniti na Poljsko." Dr. Mancevič pravi, da je Ukrajina je v zadnjem desetletju močno nazadovala. Nikakor niso bolje pripravljeni na vojno kot leta 2014, v resnici niso dobro pripravljeni na invazijo.
Evgeny Goreshnik je raziskovalec, zaposlen na Inštitutu Jožef Stefan, kjer deluje na področju anorganske kemije. Iz ukrajinskega Lvova se je najprej odselil v Nemčijo, zdaj pa že 17 let živi v Sloveniji. Čeprav je daleč od doma, je z njim vseskozi povezan, saj v Lvovu živijo njegova mama, drugi sorodniki in prijatelji. Dogajanje v Ukrajini spremlja že vse od leta 2014, ko si je Rusija priključila polotok Krim, ob priznanju Donecke in Luganske republike pa je po njegovem mnenju šlo za pričakovano in spretno zrežirano dogajanje. "Če Zahod ne bo uvedel sankcij, ki bi onesposobile Rusijo, se bojim, da bo Putin želel v celoti spremeniti ukrajinsko vlado in iz Ukrajine ustvariti svoj satelit."
Od današnjega jutra lahko iz ukrajine spremljamo prve posnetke padajočih bomb, požarov in slišimo zvoke eksplozij. Začela se je invazija v polnem obsegu - glavno vprašanje zadnjih dni in tednov je bilo, ali se bo Putin ob odločitvi za vojaško posredovanje namenil Ukrajino napasti z več strani ali se bo odločil za omejen spopad na vzhodu. Zdaj je jasno, da je pred Ukrajino in Evropo nova velika vojna. Miha Lampreht, urednik in novinar Radia Slovenija, ki je velik del svoje kariere preživel kot dopisnik iz Rusije, pravi, da Putin računa na vojaški zlom Ukrajine. "Putin se zmeni samo še zase, zaveda se svoje vojaške moči. V Rusiji, v Kremlju, vlada stranka vojne, ne stranka miru."
Po ruskem priznanju samooklicanih Ljudskih republik Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine se vrstijo mednarodne obsodbe poteze Kremlja in opozorila o kršitvah mednarodnega prava, napovedujejo in sklicujejo se izredna srečanja. A včerajšnja Putinova poteza ni nikakršno presenečenje, pravzaprav je v skladu z njegovim dosedanjim delovanjem, pravi Branko Soban, zunanjepolitični komentator časopisa Delo in večletni dopisnik iz Moskve.
Ker slovenski navijači športnih junakov ne morete spremljati v Pekingu, na Valu 202 olimpijsko razpoloženje raznašamo po Sloveniji. S terenskim studiem in navijaško-rekreativnim središčem. V družbi prijateljev lahko v živo spremljate uspehe slovenskih športnikov, se preizkusite v različnih disciplinah, pozdravite pa lahko tudi slovenske junake. V Velenju se nam je pridružila Gloria Kotnik, dobitnica bronaste olimpijske kolajne v paralelnem veleslalomu v deskanju na snegu. Pred kratkim sta se nam pridružili tudi dvakrat zlata Urša Bogataj in zlata ter bronasta Nika Križnar. V Kranjski Gori je v terenski studio prišel vedno zgovoren Cene Prevc, ki je na ekipni moški tekmi osvojil srebrno kolajno.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V zadnji, deseti epizodi se vračamo k jeziku. Namenjamo jo premisleku o prevzemu kitajskih geografskih imen in izvoru slovenskih poimenovanj za nekatere značilno kitajske predmete. Ste se kdaj vprašali od kot izvira že ime Kitajska?
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ko v naglici prebrskamo svetovni splet, lahko tam hitro srečamo različne zapise o tem, da Kitajci recimo zelo glasno govorijo in da ni nič neobičajnega, da v javnosti tudi pljuvajo, saj je to v njihovi kulturi nezaznamovano početje.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. Ste že slišali za rek: Izberi si vsaj tako dobrega prijatelja, kot si sam? Tokrat spoznavamo konfucianizem. Nekje iz srednješolskih časov je ta pojem marsikomu ostal v podzavesti, a le redko kdo ve, za kaj pravzaprav gre.
Letos mineva 70 let od ene najhujših zim zadnjega stoletja. V nižinskih predelih Slovenije je namreč leta 1952 zapadlo največ snega, odkar so sredi 19. stoletja začeli z meteorološkimi merjenji. Prav te dni, med 13. in 15. februarjem, je nepretrgoma snežilo kar 50 ur. Skupaj z novozapadlim snegom je bela odeja tudi v dolinah merila več kot dva metra. Še posebej hudo je bilo v Posočju, kjer je v snežnih plazovih življenje izgubilo 14 domačinov, gospodarska škoda je bila ogromna. Takratna vlada je odredila celo mobilizacijo. Vest o nesreči se je razširila po vsej Jugoslaviji, kjer so začeli zbirati denarno pomoč. Zanimivosti iz arhivov in spomine na snežno katastrofo leta 1952 je združila Mariša Bizjak.
Olimpijske igre so tekmovanje, kjer se spišejo neverjetne zgodbe in prepletajo takšna ali drugačna čustva. Vrtiljak slednjih pa je že pred igrami doživel eden od slovenskih junakov iger v Pekingu, srebrni Žan Kranjec. Najboljši slovenski veleslalomist je, še posebej v zadnjih dveh letih, prehodil trnovo pot, a z neverjetno voljo in željo po uspehu, dokazal, da srebrna medalja ni bila naključje. Žanov uspeh je v Yančingu doživel Marko Cirman.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi o konceptu kung fuja. Borilni veščini, ki navdušuje vse več ljudi, tudi v Sloveniji.
Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo še do konca meseca nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem ''Mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se pogovarjal o umetnosti''. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, na objavljeni telefonski številki pa se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže. Tema telefonskih pogovorov ni vedno umetnost.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti in fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi sledi skok k športu, ki ga na tokratnih olimpijskih igrah ne bomo videli, smo ga pa lahko z zanimanjem spremljali pred približno pol leta v Tokiu. Namizni tenis je najbolj priljubljen amaterski šport na Kitajskem. Redno ga igra približno 300 milijonov igralcev, predsednik Mao pa je pingpong v 50. letih prejšnjega stoletja razglasil za nacionalni šport
V zadnjem času pogosto govorimo o pravici do svobode izražanja, mnenja v razpravah so zelo različna, pri poskusih omejevanja te ustavne pravice pa se starejši spominjajo grenkih izkušenj z zloglasnim 133. členom kazenskega zakonika v nekdanji Jugoslaviji, ki je omogočal preganjanje kritikov oblasti in oblastnikov. V demokratični družbi je treba dopustiti odprto razpravo o zadevah, ki so v javnem interesu. Preganjanje in sankcioniranje ljudi, ki se kritično izražajo o delovanju države, politike, politikov, funkcionarjev, je značilno za avtokratske in totalitarne režime. S Sanjo Jovičić, ki na Akademiji za evropsko pravo v Trieru (Nemčija) vodi projekte in izobraževanja o temeljnih človekovih pravicah, smo se pogovarjali o pravici do svobode izražanja predvsem z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer so dobile končni epilog tudi nekatere odmevne zadeve iz Slovenije.
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik. V tokratni epizodi kukamo v kulinarične vode. Hrustljav in sladek piškotek, običajno narejen iz moke, sladkorja, vanilje in sezamovega olja, v katerem se skriva košček papirja z nekakšno prerokbo, kitajsko frazo ali pa celo seznamom srečnih številk. A piškotki sreče sploh ne izvirajo s Kitajske!
V času olimpijskega dogajanja v Pekingu odkrivamo in spoznavamo zanimivosti ter fenomene te države. V četrti epizodi o največjem in najpomembnejšem kitajskem prazniku. V olimpijski seriji oddaj o kitajski kulturi poleg jezika spoznavamo tudi pisavo, praznike in običaje ter nacionalne športe. Pomaga nam Žiga Tršar, sinolog, trener kung fuja in sodni tolmač za kitajski jezik.
Neveljaven email naslov