Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Zdaj že nekdanji dopisnik časnika Delo s Primorske Boris Šuligoj po 40 letih še vedno redno prihaja v koprsko redakcijo, kljub temu da tam že sedi njegova naslednica. Po 40 letih rednega pisanja se mu je težko kar tako odpovedati. V teh letih je postal eden izmed osrednjih novinarskih poznavalcev primorskega področja, kar je prepletal tako z zunanjepolitičnimi temami kot kulturnimi. Kako po toliko letih vidi Primorsko, Slovenijo, Evropo in svet?
Odrasli s kajenjem v avtomobilu mladim niso le slab zgled, temveč škodujejo tudi njihovemu zdravju, saj ko je posameznik izpostavljen tobačnemu dimu drugih, vdihava iste škodljive snovi kot kadilec.
V mestnem albumu se kot velika družina nabirajo Slovenjegradčanke in Slovenjegradčani. Okoli 400 jih je doslej fotografirala domačinka Katja Goljat, ki je sinoči zaključila z zadnjim fotografiranjem v improviziranem studiu na naslovu Glavni trg 24. Tako so v albumu, kamor po vsakem fotografiranju nalepi nastale portrete, že več županov, župnik, mestni posebneži in povsem običajni meščani, učiteljice joge in petja, gospodinje, odvetniki, novinarke in novinarji, skratka, različni prebivalci, ki tvorijo mesto.
Jutri se na otoku Lido zaključuje 76. Beneški filmski festival. Mostra 2019 je v desetih dneh na svoj filmski zemljevid razgrnila več kot 100 filmskih novitet vseh filmskih žanrov. V glavnem tekmovalnem programu smo lahko videli kar nekaj mojstrskih presežkov.
Pomembnejši del odraščanja so odločitve za prihodnost. Z njimi se soočamo že kot otroci, od najstniških let do odraslosti pa se njihovo število le še povečuje. Odločitve so lahko zelo težavne in marsikdo bi si upal priznati, da je med odraščanjem zaradi njih nemalokrat doživel stres. Dodatno breme na pleča svojih otrok pa pogosto prispevajo kar starši sami, ki jim odrejajo dodatne dejavnosti in pritiskajo nanje, da bi zadovoljili svoja pričakovanja glede idealnega otroka.
O tem, ali se za odstranjevanjem prikazovanja števila všečkov res skriva skrb za duševno zdravje uporabnikov ali razlogi tičijo kje drugje, odgovarjata dr. Jernej Amon Prodnik in Maša Butara.
Andrej je izbrskal priredbe uspešnic z letnico 2019, ki ne povzročajo bolečine v ušesih in kolkih.
Pogovor s Svetlano Zakharovo, eno izmed najbolj prepoznavnih obrazov ruskega in svetovnega baleta.
Da ne bodo v središču pozornosti samo fantje in nogometni klub Mura, ki sicer slovi po zvestih navijačih, sta se na Valu 202 iz terenskega studia v Murski Soboti oglasili nogometašici Tjaša in Sara.
Daniel Sukič, ki se je sicer rodil v Kanadi, se je priselil na Goričko in pravi, da je pravi Prekmurec. Kuhar po poklicu, z nabrušenim jezikom in občutkom za prebujanje okušalnih brbončic.
Končal je eno najboljših kanadskih univerz na področju inovacij, dobro leto živel v Los Angelesu, šest mesecev tudi v Ljubljani. Zakaj je izbral ravno Mursko Soboto?
Dobri ljudje, odlična hrana, neskončna ravnica. Prekmurje ob 100 obletnici priključitve matičnemu narodu izpostavljamo tudi na Valu 202.
Komik, voditelj, predvsem pa kulinarični mojster Boštjan Napotnik - Napo za poletni sprehod po gozdu svetuje poslušanje podcasta z vprašanji in odgovori za kulinarične zagate Milk Street.
Po krščanskem izročilu pohlep velja za enega izmed sedmih smrtnih grehov. Če so se ga davno nekoč ljudje sramovali, pa naj bi že nekaj časa veljal tudi kot vrlina in predvsem pot k uspehu. O tem, kako močno je pohlep zarezan v današnjo družbo in na kakšen način vpliva nanjo, razmišljajo duhovnik Branko Cestnik, pisatelj Miha Mazzini, gledališka režiserka Ivana Djilas in pesnik Ahmed Burić. Z njimi se je pogovarjal Gašper Andrinek.
20. maja je ves svet poročal o trgovinski vojni med ZDA in Kitajsko. Huawei naj bi ostal brez dostopa do posodobitev Googlovega operacijskega sistema Android. Kmalu potem so ZDA dogovor o prepovedi poslovanja s Huaweiem preložili za 90 dni, pred tednom pa so ga znova podaljšali za 90 dni. Kaj se bo zgodilo novembra letos, si ne upa napovedati nihče, je pa jasno, da trgovinska vojna v ospredje postavlja tudi usodo naših digitalnih življenj, ki so močno povezana s tujimi podjetji.
Alex Cvetkov je mlad režiser, nekdanji didžej in kaskader. To je logično, saj prihaja iz kaskaderske družine, njegov oče Rok Cvetkov ga je navdušil za vse vrste vragolij: “Je moj tata in tata je moj idol – če se bo on vrgel, se bo tudi sin.” Alex Cvetkov je zaradi svojega izzivanja usode pristal celo v Guinnessovi knjigi rekordov – pri šestih letih je s kolesom preskočili enajst ljudi; zaradi padcev, nevarnosti in tudi skrbi matere je opustil ta nevaren šport in se vrgel v filmsko industrijo. Da bi tam ostal. “Zadnji skok z motorjem, ki sem ga izvedel, je preskok dveh vlakov. Takrat se je oče ustrašil, da o mami sploh ne govorim. Oče me je potegnil stran od športa, nvem, ali obžalujem umik ali ne, sem pa imel najlepše otroštvo, polno adrenalina.” Pred kratkim je Alex Cvetkov predstavil svoj prvi kratki film Scout, ki govori o naši obsedenosti z družabnimi omrežji, prihodnje leto načrtuje snemanje svojega prvega celovečerca. “Sploh moja generacija je izgubila stik z realnostjo. Ustvarjamo neko identiteto na omrežjih, ko nismo več mi. Včasih se tudi sam spozabim in brskam na omrežjih, potem pa si rečem: ‘Hej, snemaš film o tej težavi, potem pa sam ‘skrolaš’. To ne pomeni, da je telefon slab, problem je, ko izgubimo mejo in se predamo.”
Renata Vidic v branje priporoča klasično delo, ki na tragikomičen način opisuje življenje v Makedoniji leta 1948.
Režiser in umetniški vodja SNG Nova Gorica Marko Bratuš poletne počitniške dni namenja različnim dejavnostim. Njegov poletni namig je povezan z literaturo.
Ker je kampiranje (pa tudi kompliciranje) med Slovenci priljubljeno, na vprašanje kako z enostavnostjo doseči komplicirane okuse odgovarja Boštjan Napotnik
Neveljaven email naslov