Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Sprehod po Koronarazstavi v Mestnem muzeju Ljubljana
Nenormalno normalnost, ki jo živimo že več kot leto in pol, bodo še dolgo proučevali, o njej pisali knjige, snemali filme, organizirali simpozije in pripravljali razstave. Mestni muzej Ljubljana je že marca 2020 pozval javnost, naj mu pomaga ustvarjati muzejsko koronazbirko. Ljudje so jim začeli pošiljati svoje posnetke, zapise, razmišljanja, vse tisto, kar opredeljuje naše življenje z epidemijo.
Odziv na vabilo, ki je še vedno aktualno, je bil velik, s pomočjo zbranega gradiva pa je nastala razstava, ki bo v Mestnem muzeju Ljubljana na ogled do sredine januarja 2022. Koronarazstava nas spomni na grozljivo opustele ulice glavnega mesta, naše sprehode v naravi z maskami na obrazih, mrzlično nakupovanje toaletnega papirja, moke, kvasa in pralnih praškov, na dneve, ko smo skoraj vsi ostali doma. Vidimo transparente in grafite, ki so bili uporniški, pa tudi šaljivi, razstavljeno je kolo, ki je med epidemijo dobilo pomembno vlogo, s kolesi so nam začeli voziti malice, kosila in večerje, kolo je postalo tudi simbol protesta … Na razstavi beremo komentarje in pretresljive dnevniške zapise o tem, kako se nam je življenje postavilo na glavo. Avtorji razstave so Nejc Kovačič, mag. Janez Polajnar in dr. Blaž Vurnik.
Nejc Kovačič o rojstvu Koronaprojekta:
"Trije ali štirje, ki smo bili dan pred zaprtjem javnega življenja še v muzeju, smo staknili glave, si izmislili naslov, slogan, opis in zelo enostavno grafično rešitev. Izbrali smo naslov Koronaprojekt, Čim prej korono v muzej! pa je postal slogan projekta."
"Koronarazstava kaže sliko časa, ki za nas prej ni obstajala," pravi Kovačič. Zato so se odločili, da na razstavi izpostavljajo nekatere elemente, ki smo jih morda že pozabili.
Zgodovinar dr. Blaž Vurnik, vodja kustodiatov Mestnega muzeja Ljubljana, je kustos Koronarazstave. "Razmere v začetku leta 2020 so bile nekoliko drugačne, vredno se jih je spomniti tudi zaradi tega, da vemo, kako delovati naprej." Vurnik razlaga, da je bil odziv ljudi na vabilo k sodelovanju, ki ga je nanje naslovil mestni muzej, fascinanten. V prvih šestih mesecih po objavi poziva so dobili več kot 1500 fotografij, videoposnetkov, razmišljanj, dnevniških zapisov in tudi nekaj predmetov.
"Morda je bil odziv tako velik zaradi posebne vsebine našega vabila, deloma pa tudi zaradi tega, ker so bili ljudje doma in zato je morda naš muzejski projekt vnesel nekaj dinamike v njihovo življenje."
Vabilo k sodelovanju še vedno velja, poudarja dr. Blaž Vurnik, ko pripoveduje, kako so bili ob začetku Koronaprojekta prepričani, da bo epidemije prej konec. Ker pa virus še vedno kroži med nami, se tudi zbiranje gradiva za muzejsko zbirko o epidemiji nadaljuje.
"Ta razstava je povzetek našega projekta do sedaj, z njo želimo prikazati, kaj takšno pridobivanje gradiva pomeni za muzej. Računam, da bodo podobne razstave v prihodnosti stalnica muzejskih programov."
Kako je korona spremenila življenje dr. Vurniku?
"Tako kot moji kolegi sem nekaj časa delal od doma, spremenilo se je druženje, preživljanje prostega časa in tako kot vsi si tudi jaz želim, da gre korona čim prej v muzej."
"O, joj, uau!" S takimi vzkliki navdušenja in ganjenosti je v razstavni prostor vstopil Gašper Lešnik, ko je zagledal svojo velikansko fotografijo, ki je postala tudi nosilna fotografija Koronarazstave.
"Še nikoli nisem imel razstavljene tako velike fotografije, ki bi bila čez celo steno. Sem počaščen!"
Njegova fotografija sprehajalk v Tivoliju je nastala nekega dne, ko se je Gašper Lešnik odpravil v center Ljubljane, da bi fotografiral praznino mesta.
"Mesto brez ljudi je nekaj nenavadnega, takšna praznina lahko nastane le takrat, ko je vojna, ko se zgodi nekaj izrednega. Rekel sem si, da moram te zgodovinske trenutke izkoristiti in fotografirati, kar se mi zdi zanimivo. Prazne ulice in ljudje z maskami so me spomnili na serijo Živi mrtveci, včasih pa se mi je zazdelo, da sem nehote vstopil v kader filma, ki ga snemajo."
Ko je o pomenu Koronaprojekta razmišljal Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, je med drugim povedal, da želijo z njim spodbuditi partnerstva med ljudmi, sporočiti, da muzej živi z javnostjo, svojimi obiskovalkami in obiskovalci, hkrati pa s projektom in razstavo opozarjajo, kako se je spremenilo življenje, kaj nam pomeni skupnost in da je ta čas treba preživeti z medsebojno pomočjo, solidarnostjo in zavezništvom.
"Že naslov razstave Čim prej korono v muzej! je pomenljiv, saj si vsi želimo, da se ta saga nepredvidenih in žalostnih dogodkov konča."
Gradiva o epidemiji je vsak dan več, nastajajo že muzejske zbirke o času, ki ga živimo, mi vsi smo pričevalci tega nenavadnega zgodovinskega obdobja. Marsikdo pa bi se moral, vsaj potihem, zaskrbljeno spraševati, kam ga bo umestila zgodovina zaradi njegovih odločitev ali dejanj v tem težkem času epidemije.
Se nadaljuje ... Žal.
Ob rojstnem dnevu Vala 202 poslušalcem odgovarjajo Andrej Karoli, Miha Šalehar, Nataša Štefe, Anja Hlača Ferjančič in Uršula Zaletelj.
Razbijamo mite in stereotipe o K-popu. Glasbi iz Južne Koreje, ki je obnorela mlade po vsem svetu!
Vas zanima kaj je bil v resnici najstarejši poklic na svetu? Ali so Ljubljančani res izumili kolo? Kakšen je bil bonton na emonskih javnih straniščih? Kam je Trubar skril svoje prepovedane bukve? Zakaj Julija ni marala za Prešerna? Katere so bile zadnje besede župana Hribarja preden je skočil v Ljubljanico? Kako smo preživeli socializem in zraven postali svetovni prvaki v košarki? Prisluhinte reportaži iz gledališke ekskurzije skozi zgodovino Ljubljane.
Prihaja čas intenzivnega prehajanja državnih meja: nekateri se odpravljajo na dopust samo v sosednje države in morajo vzeti s seboj le osebno izkaznico, spet drugi potujejo v najbolj odmaknjene konce sveta, v katerih ne zadostuje samo veljaven potni list, ampak je treba pridobiti tudi posebna dovoljenja. In čeprav Slovenci praviloma nimamo večjih težav pri potovanjih po svetu, si moramo pravočasno priskrbeti vizum, če ga država vstopa zahteva, biti pozorni na dosledno izpolnjevanje obrazcev in se pozanimati, ali morda ne potrebujemo tudi potrdil o cepljenjih.
Jaka Kranjc, član ekipe Društva ekologi brez meja, ki je ob svetovnem dnevu oceanov preverjala in popisovala onesnaženost reke Rižane, ki se izliva v Jadransko morje. Ekologi brez meja opravljajo pionirsko delo na področju analize realnega stanja onesnaženosti slovenskih vodotokov in našega dela Jadranskega morja. Na državni ravni namreč tovrstnih statistik ne beležimo. Najbolj elegantna in tudi najučinkovitejša rešitev za zmanjšanje količine plastičnih odpadkov je dolgoročno zmerna in preudarna potrošnja. Po ocenah strokovnjakov namreč kar 50 odstotkov plastičnih izdelkov in embalaž uporabimo samo enkrat, nato pa jih odvržemo v naravo.
Jošt Napret opisuje, kako je ekipa slovenskih jadralnih padalcev premaknila nov mejnik. Aprila so skupaj z Bojanom Gaberškom, Primožem Sušo in Dušanom Orožem uspeli postaviti nov svetovni rekord v poletu s povratkom na vzletišče, preleteli so kar 302 kilometra v desetih urah in prejšnji rekord izboljšali za 20 kilometrov.
Finančni komentar je prispeval upravljalec skladov pri KBM Infond Damjan Kovačič.
Cascais je kraj, kjer so življenjski stroški zelo visoki, je portugalska Azurna obala ali portugalski Monako, letos pa tudi mesto z nazivom Evropska prestolnica mladih. Vodja projekta Catarina Marques Vieira pravi, da mladi do 30 ali 35 leta živijo pri starših, zato se osredotočajo zlasti na reševanje stanovanjske problematike.
Je kitara, ki pooseblja rock'n'roll, blues, jazz in ostale glasbene zvrsti, ime pa ji je kar po znamki; ne glede na model, barvo ali leto izdelave, pravijo ji Gibsonka. Zlasti prelomno je bilo leto 1952, ko je ameriški glasbenik Les Paul izdelal električno kitaro, kot jo poznamo še danes. Pionir električnega zvoka, tedaj eksperimentalni umetnik, je izumil prepoznavni ton, ki je pozneje plemenitil najbolj znane glasbene stvaritve.
Evrovizijsko razglednico iz Lizbone pošilja Maruša Kerec.
Lea Sirk je z odličnim odrskim nastopom in odbitimi intervjuji prepričala Evropo. Slovenija se je prvič po letu 2015 spet uvrstila v sobotni finale
Rana ura, slovenskih fantov grob, je eden najbolj ustaljenih slovenskih antipregovorov, ki je nastal s križanjem dveh pregovorov. Izraz antipregovor se je v jezikoslovju prvič pojavil v začetku 80-ih let, ko je paremiolog Wolfgang Mieder izdal zbirko takih izrazov. “Gre za parodijo znanih pregovorov, ki poleg tega, da prinašajo parodijo osnovne enote, tudi zabavajo,” razlaga jezikoslovec z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša dr. Matej Meterc.
Finančni komentar je tokrat prispeval Luka Gubo, upravljalec skladov iz družbe Numerica Partners.
S svojim rdečim kovčkom, palico, ki jo podpira pri hoji in ročno torbico se je konec februarja Irma Dall’Armellina oziroma nona Irma, kot ji ljubkovalno pravijo v Italiji, pri svojih 93 letih odpravila na tritedensko prostovoljno delo v Kenijo. Deset let je finančno podpirala patra Remigia, da je lahko gradil šole, bolnišnice in sirotišnice, potem pa se je en dan odločila, da si bo v živo pogledala sad njene pomoči. Zdaj je zaradi svoje poti postala spletni fenomen in navdih za mnoge.
Zagovorniki in nasprotniki univerzalnega temeljnega dohodka o priložnostih, nevarnostih in možnostih za eksperiment. UTD naj bi preprečil državni paternalizem, omogočil večjo svobodo in kreativnost posameznika ter zagotovil drugačno prerazporeditev sredstev. Medtem ko podporniki v UTD vidijo sredstvo za nadgradnjo socialne države in ukrep proti revščini, skeptiki opozarjajona morebitne pasti.
Z balkona je pogled na prepoznavni dimnik nekdanje tovarne ribjih konzerv. Delamaris leta 2018 na slovenski obali nima več proizvodnje, industrijska Izola iz starih časov je res še zgolj v simboliki dimnika. Pisatelj Borut Golob je fizično delo in prekarstvo v delavskem Kranju spoznal že v zgodnji mladosti, zdaj je že nekaj mesecev preseljen ob morje, kjer dela v šoli. Lucidno analizira delavski in gospodarski položaj v Sloveniji in Evropi, nastavlja ogledalo “dobrim turističnim letinam, politiki v službi kapitala, gospodarski rasti kot pesku v oči … Spomni na Louisa Adamiča, “najboljšega slovenskega pisatelja,” ki je pred skoraj 90 leti v ZDA napisal delo Dinamit, neke vrste učbenik razrednega boja, odnosa med delavstvom in kapitalizmom. Pojasni, zakaj ima kapitalizem kot produkcijski način fašizem vgrajen v sebi in zakaj je Adamič, ki je v ZDA emigriral, ko je imel samo 15 let, razumel, da če ljudem ne daš kruha, jim moraš dati sovraštvo. Tudi zato Dinamit začne s citatom Jayja Golda, enega najbolj razvpitih ameriških kapitalistov 19. stoletja: “Pol delavskega razreda lahko najamem za to, da pobijem drugo polovico.”
Ob prazniku dela analiziramo aktualne razmere, iščemo tudi primere dobre prakse, ki uspešno prepletajo dobiček in spoštovanje človeka. Realnost mogočega in nemogočega, dinamit delavstva in kapitalizma.
Neveljaven email naslov