Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje – za začetek se je s kajakom odpravil na 1.400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja – v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
Novinar Miha Pribošič o kajakaškem premagovanju vetra in valov od Patrasa do Pirana
"Nekega jutra sem doumel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane."
Sredozemsko morje je bilo v zadnjih dveh mesecih na obronkih svojih vzhodnih obal prizorišče pomorske avanture, ki jo je z veslanjem pisal Slovenec Miha Pribošič. Nekdanji urednik in novinar na časopisni hiši Delo se je odločil, da pusti dokaj varno službo in začne pisati novo življenjsko poglavje. Za začetek se je s kajakom odpravil na 1400 kilometrov dolgo pot iz Patrasa v Grčiji do domače obale v Piranskem zalivu. Pot je pridno popisoval v tedniku Nedelo, kjer sicer še ni priveslal do cilja, v resnici pa je od nedelje doma. Kaj je bilo težje: odločitev, da pusti službo, ali veslanje, premagovanje kilometrov, predvsem pa vetra in valov od Patrasa do Pirana?
"Odločitev za kajakaško potovanje je bila spontan odziv; jaz to enostavno moram početi. Že prej sem v življenju nekajkrat odpotoval. Mislim, da gre tukaj preprosto za to, da se bojim rutine, da bi se ujel v eni točki svojega življenja. Pogledam se in vidim, da že toliko časa počnem eno in isto ter ob tem vse manj razmišljam. Rekel bi, da je to neki avtomatizem življenja, ki ga moram prekiniti."
Avanture se je lotil jeseni, ko so bili dnevi že občutno krajši. Tesnoba ga je prevevala pred začetkom veslanja in tudi med veslanjem se je ni popolnoma znebil. Kaj pa na cilju?
"Vse več je bilo občutkov tesnobe, ker sem tudi vse bolj spoznaval, kaj pomeni veslati po morju in biti ves čas izpostavljen elementom vremena. Na začetku sem si svoje potovanje predstavljal preveč naivno."
Na poti je doživel dobesedno poln ocean izkušenj, s tem, ko je zapustil cono udobja in ugodja.
"To, da imam rad nadzor, sam pri sebi razumem kot hibo. Zavestno se izpostavljam položajem, v katerih ne morem imeti nadzora. Imam malo kontroverzno stališče, ampak mislim, da družba živi preveč varno."
Eno od njegovih zanimivejših spoznanj je, da nima težav iskreno govoriti o strahovih in o veselju. "Mogoče sem zdaj spoznal, da se prav po tem malo razlikujem od večine. Nimam potrebe, da bi 'blefiral'." Pot, ki jo je preveslal, je najprej nastala v njegovi glavi. Vsi veliki popotniki po potovanjih te vrste govorijo o tem, da so zaradi izkušenj na poti postali boljši ljudje.
"Nimam občutka, da sem boljši človek. Imam občutek, da sem neznansko bogatejši za neke zgodbe. Ko pomislim, kaj sem si naložil v glavo v dveh mesecih, je to res neverjetno darilo, ki sem si ga podaril. Če sem pa zaradi tega boljši, ne vem. Malo se bojim, da šele zdaj nastopi to obdobje, da to tudi pokažem."
V svojih zapisih v Nedelu piše tudi o majhnih velikih in velikih majhnih valovih, ki se jih je naučil ločiti med potjo.
"Valovi se najprej prevedejo na mesta, definitivno pa tudi na ljudi. Vsakega bi lahko opisal s tem, da je velik majhen ali majhen velik. Definitivno je več tistih slabih, ki mislijo, da so veliki."
Dan začne z belo kavo in branjem poezije, medtem ko ostali družinski člani še trdno spijo. Helena Rismondo je umetnica z motorno žago.
Plastični odpadki so eden od največjih okoljskih izzivov prihodnosti, njihov vpliv pa lahko vidimo in čutimo že zdaj. Smo tretja generacija od izuma plastike, pa zdaj skoraj ni več kvadratnega kilometra morja, po katerem ne bi plavali plastični delci ali izdelki. In čeprav si najbrž življenja brez plastike res ne moremo predstavljati, bo to precej težje, tudi če bo te vse več. V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje MAO v Ljubljani je na ogled razstava z naslovom Končna postaja: morje?, ki osvetljuje problematiko plastičnih odpadkov, ki končajo v morju. Pripravil jo je Muzej za oblikovanje Zürich, partnerji razstave pa so plastične odpadke nabrali med čistilnimi akcijami na Havajih, v Severnem morju in Baltskem morju.
Pri desetih letih je v glasbeni šoli začutil toplino klavirskih tipk, sledile so osnove igranja kitare in usodna D’n’B zabava, kjer se je Luka Per prvič srečal z omenjenim elektronskim podžanrom.
10. december je mednarodni dan človekovih pravic, in dan, ko se končuje 16-dnevna evropska kampanja proti nasilju nad ženskami. Prihodnje leto bo Evropska komisija namenila osveščanju proti nasilju nad ženskami. Nasilje, ki se v Evropi še vedno vse preveč tolerira. Evropski inštitut za enakost med spoloma je ob tej priložnosti pripravil nekaj podatkov o tem, koliko nas takšno nasilje stane, ker morda nas bo prej zaskrbelo ob stroških kot ob dejstvu, da vsaka tretja ženska v Evropi doživi eno od oblik spolnega in drugega nasilja v svojem življenju. Sicer pa v naslednjih minutah na Valu 202 najprej nekaj besed o raziskavi Revščina in spol, ki jo je konec novembra v Bratislavi predstavil prav ta Evropski inštitut za enakost med spoloma.
Pesnik, esejist, kolumnist in komentator Marko Tomaš velja za enega na najizvirnejših pesniških glasov na ozemlju bivše Jugoslavije. V prostoru, ki je prepojen s političnostjo, ima naslov njegove pesniške zbirke, ki je zdaj prevedena tudi v slovenščino, religijsko konotacijo – Črni molitvenik.
Magnus Carlsen je ubranil naslov svetovnega prvaka v šahu. V pospešenem dodatku štirih partij je s 3:1 premagal izzivalca Sergeja Karjakina. Dvoboj v posebnem podkastu s slovensko velemojstrico Darjo Kapš in novinarsko šahovsko legendo Ivom Bajcem analizira Matej Hrastar.
Kdo izbira glasbo, ki prihaja iz zvočnikov v trgovskih centrih in urbanih mestnih središčih? O tem in vplivu glasbe na potrošnjo s Katarino Habe, doktorico psihologije z ljubljanske Akademije za glasbo.
Preden v sredo zvečer zavzame glavni oder Kina Šiška, se je Asaf Avidan ustavil tudi v našem studiu. Ob klepetu nam je zaigral par komadov z akustično kitaro, ki je njegova edina spremljevalka na trenutni solistični turneji Into the Labyrinth.
Kaj je skupno Trubarju, Valvasorju, Vegi, Jakopiču, Gallusu, Plečniku, Prešernu, Kobilci in Cankarju - seveda poleg tega, do so ti znameniti Slovenci zaznamovali našo zgodovino? Zaznamovali so tudi našo samostojno državo, saj so bili upodobljeni na slovenski valuti, na tolarjih. In prav teh so se v letu, ko praznujemo 25 let naše samostojnosti, spomnili tudi v Narodnem muzeju Slovenije ter jih postavili na ogled na razstavi z naslovom Zlati prah.
Brazilec Moreno Veloso je, tako kot oče Caetano Veloso, že večkrat stal na slovenskih glasbenih odrih. Tokrat je prvič nastopal brez prijateljev Alexandra Kassina in Domenica Lancelottija, s katerima pa še vedno sodeluje. Moreno je Val 202 obiskal pred koncertom v Cankarjevem domu. Ko sva vstopila v dvigalo za peto nadstropje, je številke prebral po rusko. Rusko zna, ker je študiral fiziko. Razložil mi je, da sta za študij fizike najuporabnejša jezika angleščina in ruščina. V Rusiji ni bil nikoli, a zvok jezika mu je ostal v ušesu. Zvok ruščine je podoben zvoku portugalščine.
Med mitom o vedno večji zabitosti in uradnim mitom o tem, da smo vse bolj izobraženi.
V rubriki Jezikanje tokrat analiziramo jezik nogometašev. Srce smo pustili v studiu!
Tomi M. v jutranjem programu Vala 202 predstavi Siddhartino vinilno izdajo. V pogovoru z Andrejem Karolijem.
Med cepcem in dlakocepcem je samo dlako razlike. Tokrat o izgovarjavi krajevnih imen, ki se pogosto pojavljajo med prometnimi informacijami.
Napoved Izštekanih 10 z voditeljem Juretom Longyko in harmonikarjem Janezom Dovčem.
Pogovor s Svitom Komelom, diamantnim maturantom in brucem Pravne fakultete v Ljubljani.
Neveljaven email naslov