Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Portualska kuharska mojstra Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta prejšnji teden v okviru programa Erasmus+ kot mentorja gostovala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. Med drugim sta pripravilia najznamenitejšo portugalsko slaščico pasteis de nata in spoznavala slovenske. Preizkusila sta se tudi v peki potiice. IIn kako si na Portugalskem zasladijo praznike?
Kako si na Portugalskem zasladijo praznike?
Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta predavatelja na dveh od dvanajstih portugalskih šol, kjer učijo veščin kulinarike, gostinstva, hotelirstva in turizma. Loureiro je iz osrednjega dela Portugalske, iz zaledja Lizbone; Guerreiro pa z juga dežele, iz regije Faro. Sta priznana kuharska mojstra in nista specializirana samo za sladice.
Pravita, da so Portugalci bolj naklonjeni slanim jedem, in ne pozabita omeniti, da je tudi portugalska kulinarika pomemben del mediteranske diete, ki jo je Unesco uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine.
V božičnem času pečejo v krogu družine. Posebej značilno za ta čas je tako imenovano kraljevo pecivo oziroma kraljevi kruh iz kvašenega testa s kandiranim sadjem. Za ta čas je značilna tudi tradicionalna sladica pasteis de nata, mandljeva in korenčkova pita. Uporabljajo veliko sladkorja in jajčnih rumenjakov, to pa izhaja iz prav posebne tradicije – nune so namreč v samostanih že pred stoletji z beljaki škrobile oblačila, rumenjake pa porabile v kuhinji. In tako še danes v božičnem času za peko uporabljajo veliko jajčnih rumenjakov in sladkorja.
Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta prejšnji teden v okviru programa Erasmus+ kot mentorja gostovala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor, kjer se lahko pohvalijo, da so njihovo restavracijo Sedem uvrstili v Michelinov vodnik.
Med drugim sta pripravila najznamenitejšo portugalsko slaščico pasteis de nata in spoznavala slovenske. Preizkusila sta se tudi v peki potice.
Portualska kuharska mojstra Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta prejšnji teden v okviru programa Erasmus+ kot mentorja gostovala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor. Med drugim sta pripravilia najznamenitejšo portugalsko slaščico pasteis de nata in spoznavala slovenske. Preizkusila sta se tudi v peki potiice. IIn kako si na Portugalskem zasladijo praznike?
Kako si na Portugalskem zasladijo praznike?
Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta predavatelja na dveh od dvanajstih portugalskih šol, kjer učijo veščin kulinarike, gostinstva, hotelirstva in turizma. Loureiro je iz osrednjega dela Portugalske, iz zaledja Lizbone; Guerreiro pa z juga dežele, iz regije Faro. Sta priznana kuharska mojstra in nista specializirana samo za sladice.
Pravita, da so Portugalci bolj naklonjeni slanim jedem, in ne pozabita omeniti, da je tudi portugalska kulinarika pomemben del mediteranske diete, ki jo je Unesco uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine.
V božičnem času pečejo v krogu družine. Posebej značilno za ta čas je tako imenovano kraljevo pecivo oziroma kraljevi kruh iz kvašenega testa s kandiranim sadjem. Za ta čas je značilna tudi tradicionalna sladica pasteis de nata, mandljeva in korenčkova pita. Uporabljajo veliko sladkorja in jajčnih rumenjakov, to pa izhaja iz prav posebne tradicije – nune so namreč v samostanih že pred stoletji z beljaki škrobile oblačila, rumenjake pa porabile v kuhinji. In tako še danes v božičnem času za peko uporabljajo veliko jajčnih rumenjakov in sladkorja.
Mauro Loureiro in Abilio Guerreiro sta prejšnji teden v okviru programa Erasmus+ kot mentorja gostovala na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem Maribor, kjer se lahko pohvalijo, da so njihovo restavracijo Sedem uvrstili v Michelinov vodnik.
Med drugim sta pripravila najznamenitejšo portugalsko slaščico pasteis de nata in spoznavala slovenske. Preizkusila sta se tudi v peki potice.
Detektivski kamp v mladosti, ljubezen dveh moških, kriminal iz strasti, težave z glutenom, direktorski položaj v tovarni umivalnikov, potovanje do pekla in nazaj, nagradno potovanje v Fieso…Skratka, na kratko – cela DRAMA! Zgodbo izmišljene gospodične Valerije so v živo sestavljali gostujoči improvizatorji, ki so pet juter zapored pripovedovali o njenih dogodivščinah. Njihova iztočnica je bila zgolj kratek opis lika in seveda zgodba predhodnika. Smer posamezne epizode je določal tudi filmski žanr, ki so ga sodelujoči slišali kot glasbeno ozadje.
Žiga Klančar v glasbenih Noticah na Valu 202 predstavlja domače glasbene novosti.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Eva Nanut in Žan Sterle.
Na Morski biološki postaji Piran se s klobučnjaki, ki jim ljudje največkrat pravimo meduze, ukvarjajo že vrsto let. Pravzaprav od sredine 80.-ih let, ko so se pri nas množično začele pojavljati mesečinke, ena bolj nevarnih vrst ožigalkarjev, ki lahko pri občutljivih ljudeh po ožigu povzročijo precejšnje zdravstvene težave. A brez skrbi, te vrste v našem morju že nekaj let niso opazili. Trenutno se pojavlja morska cvetača, a njenega ožiga marsikdo niti ne zazna. Morje pa je zadnje čase polno še enih organizmov, ki so morda za marsikoga videti kot meduze, a to pravzaprav niso, so pa zdrizaste in fuj na dotik. Gre za rebrače, želatinozen zooplankton, popolnoma nenevaren za kopalce. Če zasledite kakega nenavadnega klobučnjaka ali drugo neznano morsko bitje se lahko s fotografijo tega in vprašanjem, za kaj gre, obrnete tudi na mail Morske biološke postaje Piran infombp@nib.si
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo sta začela ustvarjati dva improvizatorja - Katja Brezovar in Kristjan Kolar. Valerija je sina Pepeta Marjana obvarovala pred zloveščim glutenom, ga naučila vrtnarjenja, partnerju Marjanu pa priskrbela službo na visokem položaju.
Slovenski pesnik Uroš Zupan pravi, da bere samo najboljše knjige. Knjiga , ki pa ga spremlja že desetletja pa je »Zeno Cosini«, italijanskega pisatelja Itala Sveva.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja – Matjaž Peklaj in Rok Bohinc. V drugi epizodi Valerijina zgodba pripelje do nepričakovanega romantično-dramatičnega zasuka. Njen fant ustreli njenega nekdanjega sošolca Marjana.
Kako je biti Valerija? Valerija je sodobna, emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče. Stara je 45 let in verjame, da je rojena pod srečno zvezdo. Sicer pa rojena v znamenju tehtnice, vendar meni, da karakterno bolj ustreza škorpijonu. Horoskopom ne verjame. S svojo službo je zadovoljna, do pokoja pa bi rada poskusila še kaj drugega, kar bi jo zares osrečilo. Zgodbo ustvarjata dva scenarista, dva improvizatorja - Dino Kapetanović in Rahela Klopčič. V prvi epizodi smo izvedeli, da se Valerija kdaj pa kdaj zbudi sredi noči in presenečena ugotovi, da je sama.
Andrej Blatnik je predlagal knjigo Černobilska molitev, dobitnico Nobelove nagrade za književnost, Svetlane Aleksijević.
Kratki izlet je celovečerni igrani prvenec, 35 letnega hrvaškega režiserja, scenarista in producenta Igorja Bezinovića, ki nam ga je predstavil na letošnjem festivalu Kino Otok, Isola Cinema. Film je je uvrščen tudi v glavni program Mednarodnega filmskega festivala v Motovunu, ki se začenja prav nocoj.
Kako močno se glasba, predvsem besedila v katerikoli zvrsti glasbe dotaknejo generacije ki je pred približno 20 leti zapuščala srednje šole, se je spet izkazalo v četrtek ob objavi novice, da je umrl Chester Bennington, pevec ameriške rock zasedbe Linkin Park. Ob vsem zapetem in doživetem, novica o samomoru niti ni bila tako neverjetna, a izrečeno je le eno od ugibanj. Ves čas življenja v javnosti se je bojeval tako z alkoholom kot z drogami, večkrat naglas povedal, da je vse preveč trenutkov, ko se mu zdi, da ni izhoda. Zadnje besede Chesterja Benningtona pred tedni, so bile polne optimizma in neizrečenih načrtov za prihodnost, a zapustil je šest otrok in zaradi glasbe, ki je vedno bila polna čustev, veliko iskreno žalostnih ljubiteljev in ogromno vprašanj, ki bodo ostala brez odgovorov.
Ste v mestu že kdaj opazili mladiča goloba? Če ste, ste eni redkih. Dr. Martin Dobeic pojasnjuje, zakaj v naravi in v mestu srečujemo številne ptičje mladičke, ne pa tudi golobje.
V gozdu tik pod gradom Vurberk, ki stoji na južnem delu Slovenskih goric, sta v sredo otroka v spremstvu očeta z detektorjem kovin iskala zaklad. Našli pa so vse prej kot to. Našli so namreč 250 kilogramov težko neeksplodirano ameriško letalsko bombo iz druge svetovne vojne. A tam se je neverjetna zgodba šele začela: najditelj je namreč zelo nevarno bombo na lastno pest odkopal, jo s pomočjo dvigalke natovoril in odpeljal na dvorišče svoje hiše, ki stoji v neposredni bližini znamenitega gradu, cerkve in župnišča. Zaradi te nespametne in smrtno nevarne odločitve bombe zdaj pirotehniki ne morejo več varno deaktivirati, kar pomeni, da bo bombo prihodnje teden treba razstreliti.
V teh dneh gotovo niste preslišali novice o tem , da je Unesco Slovenijo že drugič vpisal na Seznam svetovne naravne dediščine. Skupaj je ta meddržavna kandidatura z uradnim naslovom "Starodavni in prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih delov Evrope" združila kar 12 držav in 78 gozdnih območij. Čast je toliko večja, če vemo, da je zdaj na Seznamu svetovne dediščine sicer več kot tisoč vpisov, a le petina s področja naravne dediščine.
Odgovarjata mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in zgodovinar Marko Zajc.
Janez Marolt pojasnjuje, kako se tri družine, ki si delijo en avto, ob različnih interesih in potrebah dogovorijo, kdaj ga bo kdo uporabljal.
Matej Praprotnik in Maruša Kerec v nasprotju z ustaljenimi poletnimi rubrikami sprašujeta, kje dopustujejo neznani Slovenci.
Neveljaven email naslov