Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi. Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.

Režiserka Tanya Shelepko v Kijevu zdaj dela in živi v gledališču, ki ima svoje prostore v kleti

Tanya Shelepko je režiserka v edinem ukrajinskem angleško govorečem gledališču ProEnglish Theatre, ki je blizu mestnega središča v Kijevu. Gledališki prostori so v kleti, zato Tanya Shelepko, njeni sodelavci in prijatelji, približno petnajst jih je, v njem preživljajo dneve in noči že od 24. februarja, ko se je začela vojna. Ker je v kleti varneje, se jim zvečer pridružijo še bližnji sosedje. Gledališče je tako postalo zaklonišče, spremenilo se je tudi v pisarno, saj v njem nekateri, ki še imajo to možnost, delajo.

"Soba za vadbo je postala kuhinja. Če se želi kdo stuširati, gre k sosedom, tistim, ki pridejo zvečer v naše gledališče."

Tanya ugotavlja, da je povsod, kamor greš, nevarnost napadov, v zaklonišču pa je skupaj s svojimi dobrimi prijatelji. Odločila se je, da ostane v Kijevu, ker jo tu bolj potrebujejo. Za zdaj imajo vodo, elektriko, tudi zalogo hrane, ki so jo prinesli s seboj. Vsak dan hodijo po mestu, če bodo našli meso, zelenjavo, kruh, skušajo nabrati čim več hrane, dokler jo je še mogoče dobiti: "Trgovine se hitro praznijo in vse se draži."

Obiskujejo tudi lekarne, pred katerimi so dolge vrste. Iščejo nujna zdravila, ne le zase, tudi za druge, na primer za tiste, ki so ostali brez inzulina, ki ga primanjkuje. Hrano in osnovne potrebščine je še mogoče najti, a iskanje je podobno, kot bi šel na lov, pravi Tanya.

"Vsi si pomagamo, cela država je zdaj kot ena velika družina."

Po njenem mnenju sta s to vojno ogrožena svetovna demokracija in vsa Evropa.

"Kdor je sposoben bombardirati stanovanjska naselja v vsakem ukrajinskem mestu, je to sposoben početi kjer koli."

Tanya je prepričana, da bi bilo treba zapreti zračni prostor.

"Umirajo otroci, odrasli, nosečnice, uničili so 379 šol, njihova tarča so šole … Ne razumem in ne bom nikoli razumela, zakaj se to dogaja, a dogaja se in s tem moramo živeti. Česa si najbolj želim? Mir!"

V zaklonišču, ki je bilo in je še vedno tudi gledališče, režiserka Tanya Shelepko pripravlja predstavo Novi svetovni red avtorja Harolda Pinterja, s katero se je začela ukvarjati že oktobra. Zdaj mora nadomestiti igralce, ki so odšli ... Poudarja še, da ta predstava zelo ustreza razmeram, v katerih živijo v teh dneh.

"Ob večerih je lepo početi nekaj, kar ni povezano z vojno."