Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi.
Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
Režiserka Tanya Shelepko v Kijevu zdaj dela in živi v gledališču, ki ima svoje prostore v kleti
Tanya Shelepko je režiserka v edinem ukrajinskem angleško govorečem gledališču ProEnglish Theatre, ki je blizu mestnega središča v Kijevu. Gledališki prostori so v kleti, zato Tanya Shelepko, njeni sodelavci in prijatelji, približno petnajst jih je, v njem preživljajo dneve in noči že od 24. februarja, ko se je začela vojna. Ker je v kleti varneje, se jim zvečer pridružijo še bližnji sosedje. Gledališče je tako postalo zaklonišče, spremenilo se je tudi v pisarno, saj v njem nekateri, ki še imajo to možnost, delajo.
"Soba za vadbo je postala kuhinja. Če se želi kdo stuširati, gre k sosedom, tistim, ki pridejo zvečer v naše gledališče."
Tanya ugotavlja, da je povsod, kamor greš, nevarnost napadov, v zaklonišču pa je skupaj s svojimi dobrimi prijatelji. Odločila se je, da ostane v Kijevu, ker jo tu bolj potrebujejo. Za zdaj imajo vodo, elektriko, tudi zalogo hrane, ki so jo prinesli s seboj. Vsak dan hodijo po mestu, če bodo našli meso, zelenjavo, kruh, skušajo nabrati čim več hrane, dokler jo je še mogoče dobiti: "Trgovine se hitro praznijo in vse se draži."
Obiskujejo tudi lekarne, pred katerimi so dolge vrste. Iščejo nujna zdravila, ne le zase, tudi za druge, na primer za tiste, ki so ostali brez inzulina, ki ga primanjkuje. Hrano in osnovne potrebščine je še mogoče najti, a iskanje je podobno, kot bi šel na lov, pravi Tanya.
"Vsi si pomagamo, cela država je zdaj kot ena velika družina."
Po njenem mnenju sta s to vojno ogrožena svetovna demokracija in vsa Evropa.
"Kdor je sposoben bombardirati stanovanjska naselja v vsakem ukrajinskem mestu, je to sposoben početi kjer koli."
Tanya je prepričana, da bi bilo treba zapreti zračni prostor.
"Umirajo otroci, odrasli, nosečnice, uničili so 379 šol, njihova tarča so šole … Ne razumem in ne bom nikoli razumela, zakaj se to dogaja, a dogaja se in s tem moramo živeti. Česa si najbolj želim? Mir!"
V zaklonišču, ki je bilo in je še vedno tudi gledališče, režiserka Tanya Shelepko pripravlja predstavo Novi svetovni red avtorja Harolda Pinterja, s katero se je začela ukvarjati že oktobra. Zdaj mora nadomestiti igralce, ki so odšli ... Poudarja še, da ta predstava zelo ustreza razmeram, v katerih živijo v teh dneh.
"Ob večerih je lepo početi nekaj, kar ni povezano z vojno."
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi.
Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
Režiserka Tanya Shelepko v Kijevu zdaj dela in živi v gledališču, ki ima svoje prostore v kleti
Tanya Shelepko je režiserka v edinem ukrajinskem angleško govorečem gledališču ProEnglish Theatre, ki je blizu mestnega središča v Kijevu. Gledališki prostori so v kleti, zato Tanya Shelepko, njeni sodelavci in prijatelji, približno petnajst jih je, v njem preživljajo dneve in noči že od 24. februarja, ko se je začela vojna. Ker je v kleti varneje, se jim zvečer pridružijo še bližnji sosedje. Gledališče je tako postalo zaklonišče, spremenilo se je tudi v pisarno, saj v njem nekateri, ki še imajo to možnost, delajo.
"Soba za vadbo je postala kuhinja. Če se želi kdo stuširati, gre k sosedom, tistim, ki pridejo zvečer v naše gledališče."
Tanya ugotavlja, da je povsod, kamor greš, nevarnost napadov, v zaklonišču pa je skupaj s svojimi dobrimi prijatelji. Odločila se je, da ostane v Kijevu, ker jo tu bolj potrebujejo. Za zdaj imajo vodo, elektriko, tudi zalogo hrane, ki so jo prinesli s seboj. Vsak dan hodijo po mestu, če bodo našli meso, zelenjavo, kruh, skušajo nabrati čim več hrane, dokler jo je še mogoče dobiti: "Trgovine se hitro praznijo in vse se draži."
Obiskujejo tudi lekarne, pred katerimi so dolge vrste. Iščejo nujna zdravila, ne le zase, tudi za druge, na primer za tiste, ki so ostali brez inzulina, ki ga primanjkuje. Hrano in osnovne potrebščine je še mogoče najti, a iskanje je podobno, kot bi šel na lov, pravi Tanya.
"Vsi si pomagamo, cela država je zdaj kot ena velika družina."
Po njenem mnenju sta s to vojno ogrožena svetovna demokracija in vsa Evropa.
"Kdor je sposoben bombardirati stanovanjska naselja v vsakem ukrajinskem mestu, je to sposoben početi kjer koli."
Tanya je prepričana, da bi bilo treba zapreti zračni prostor.
"Umirajo otroci, odrasli, nosečnice, uničili so 379 šol, njihova tarča so šole … Ne razumem in ne bom nikoli razumela, zakaj se to dogaja, a dogaja se in s tem moramo živeti. Česa si najbolj želim? Mir!"
V zaklonišču, ki je bilo in je še vedno tudi gledališče, režiserka Tanya Shelepko pripravlja predstavo Novi svetovni red avtorja Harolda Pinterja, s katero se je začela ukvarjati že oktobra. Zdaj mora nadomestiti igralce, ki so odšli ... Poudarja še, da ta predstava zelo ustreza razmeram, v katerih živijo v teh dneh.
"Ob večerih je lepo početi nekaj, kar ni povezano z vojno."
V Franciji je po zadnjih podatkih 25.533 okuženih za koronavirusom in 1331 mrtvih, stanje pa še ne umirja, zato država iz dneva v dan napoveduje vse več prepovedi. Francozi še do nedavnega niso prav resno jemali epidemije koronavirusa, kljub zaskrbljujočim podatkom o okuženih v Italiji, so parki v francoskih mestih pokali po šivih, na igralih se je trlo otrok. Kot pogosto rečemo, so se Francozi na začetku enostavno naredili francoze v zvezi s epidemijo – v medijih so se pojavile tudi fotografije ljudi, ki so se zbirali na protestih. Zdaj pa je Francija že več kot teden dni v karanteni, posamezniki pa morajo v primeru, da zapustijo dom, s sabo nositi poseben certifikat. In če jih na cesti ustavi policija, ga morajo tudi predložiti. Kako je to videti v praksi, je Svta Peterlina, študenta na Erasmus izmenjavi v frwancoskem Lillu, vprašala Maja Stepančič.
“Če gre človek dovolj globoko vase, lahko najde tisto, kar je skupno vsem. To je uglašenost,” pravi Janez Dovč. Glasbenik poudarja, da se bomo po krizi morda bolj zavedali pomena koncertov, glasbe v živo.
Tokac: "Ta sila, ki je večja od največjih ljudi, brez odvečnega egoizma, včasih morda nepravično, s surovo močjo uveljavi svoj prav. Tako kot samo mame znajo. A ni to vredno navdiha?"
Gregor Pust je ustanovitelj in direktor Zavoda G-rega v okviru katerega deluje tudi zasebni vrtec, organizirajo pa tudi različne športne aktivnosti, tečaje za najmlajše. Je pa tudi eden tistih, ki čutijo posledice, ki jih je prinesla epidemija koronavirusa.
V okviru skupine na Facebooku Pomoč samozaposlenim v kulturi v času kovid19 so pred enim tednom pripravili peticijo vladi za pomoč samozaposlenim zaradi epidemije koronavirusa. S podporo Rdečega križa pa je stekla še solidarnostna akcija, ki poziva k solidarnosti predvsem znotraj kulturnega sektorja in podpornike kulture. Kot pravi pobudnica akcije Beti Žerovc, je težko čakati na sprejete ukrepe vlade, povezane s samozaposlenimi, saj so številni že zdaj brez prihrankov, z izpadom honorarjev pa je ogrožena njihova najosnovnejša eksistenca.
Brigita Praznik Lokar, profesorica na OŠ Danile Umar v Ljubljani po sklopih priporoča zgodovinske knjige in dokumentarne filme z mladinsko tematiko za učence osnovnih šol.
23. marca 2020 dopoldne je po dolgi in hudi bolezni v 67. letu starosti umrl naš legendarni novinar Marjan Jerman. V dolgoletni karieri je Marjan Jerman s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega psa čuvaja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Naslednje minute zato posvečamo res velikem in kakovostnem opusu Marjana Jermana.
Žal vas moramo obvestiti o zelo žalostni vesti. Danes dopoldne je po težki in dolgi bolezni v 67-letu starosti umrl dolgoletni novinar Vala 202 in RTV Slovenija Marjan Jerman. Marjan Jerman je s svojimi radijskimi in televizijskimi prispevki postal sopomenka za pogumnega in neugnanega iskalca resnice, neustrašnega novinarja v službi malega človeka, neusmiljenega raziskovalca družbenih krivic in oblastniških stranpoti … Marjan, večna ti slava! Tvoji Valovke in Valovci, tvoje poslušalke in poslušalci!
Dr. Tomaža Lazar iz Narodnega muzeja Slovenije je poznavalec srednjega veka in predvsem velik strokovnjak za srednjeveško orožje, obrabne sisteme in vojskovanje tistega časa. Trenutno svoj čas vlaga v pisanje knjige o oklepih na Slovenskem. Meni, da je prebiranje zgodovinskih romanov zelo zaželjeno, a se je obenem potrebno zavedati, da je to fikcija. Potrebno je tudi ločiti različne vrste romanov in avtorjev – nekateri svojo raziskovalno nalogo namreč opravijo bolje kakor drugi. Njegov knjižni namig je Ken Follett: Stebri Zemlje. Je lep primer zgodovinske fikcije, ki je dobro umeščena v svoj kontekst.
O življenju v Berlinu v teh izrednih razmerah smo se pogovarjali z Anjo Catherine Limon, eno od gostij oddaje Globalna Vas. "Od prejšnjega tedna delam od doma, v mestu so zaprli klube, bare in večino restavracij. Vlaki še vedno vozijo, a bolj poredko. Je pa bil sončen teden, zato je bilo veliko ljudi v parkih. Mislim, da prebivalci Berlina virusa še ne jemljejo zelo resno." Drugačne razmere je opaziti predvsem pri nočnem življenju, ki ga praktično ni več. Kar je pohvalno, pa so različne akcije ljudi, ki ponujajo pomoč starejšim, pravi naša gostja.
Infektologinja Mojca Matičič, vodja Klicnega centra za informacije o koronavirusu (080 14 04), o najpomembnejših novostih in najpogostejših vprašanjih v petek, 20. marca.
V Srbiji je predsednik Aleksander Vučić uvedel policijsko uro. Kako je minila prva noč in kaj se bo zgodilo z zdravstvenim sistemom na Balkanu, če se jim "zgodi" Italija? Iz Beograda se je oglasil Boštjan Anžin. Poklical ga je Gašper Andrinek.
Z enim očesom spremljamo tudi razmere po Evropi in svetu, smo pa zaradi razmer doma trenutno kar sami sebi dovolj. In spregledamo, da denimo Portugalska ravno danes začenja s karanteno. Poklicali smo Agnes Bobnjar, ki že tri leta živi v Lizboni.
Voznik tovornjaka v mednarodnem prometu Tadej vsem delavnim ljudem poklanja skladbo It's My Life, Mirjam pravi, da smo borci, zato si je zaželela skladbo I'm Still Standing.
Poročali smo, da je število krvodajalcev zaradi samoizolacije močno upadlo, Zavod za transfuzijsko medicino zato poziva, da potrebujemo zaloge krvi. Dr. Polonca Mali, vodja Centra za izbor dajalcev in zbiranje krvi pravi, da preskrbo s krvjo ves čas spremljajo in skušajo zagotoviti ravnovesje zalog na nacionalnem nivoju. "Krvodajalke in krvodajalce obveščamo, da smo v izogib okužbi spremenili način odvzema krvi. Prek sms sporočil bomo na odvzem povabili krvodajalce tistih skupin, ki jih potrebujemo. Za krvodajalce veljajo pogoji, da so zdravi, nimajo znakov akutnega vnetja dihal ali povišane telesne temperature in da v zadnjem mesecu niso potovali izven Slovenije."
Iz Španije smo poslušali pričevanja tudi o tem, da ljudje ne spoštujejo ukrepov in so zaradi njih precej jezni. V Barceloni, kjer živi Nika Ambrožič, pa so imeli Katalonci manj težav z doslednim upoštevanjem uradnih navodil za preprečevanja širjenja okužbe.
Neveljaven email naslov