Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi.
Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
Režiserka Tanya Shelepko v Kijevu zdaj dela in živi v gledališču, ki ima svoje prostore v kleti
Tanya Shelepko je režiserka v edinem ukrajinskem angleško govorečem gledališču ProEnglish Theatre, ki je blizu mestnega središča v Kijevu. Gledališki prostori so v kleti, zato Tanya Shelepko, njeni sodelavci in prijatelji, približno petnajst jih je, v njem preživljajo dneve in noči že od 24. februarja, ko se je začela vojna. Ker je v kleti varneje, se jim zvečer pridružijo še bližnji sosedje. Gledališče je tako postalo zaklonišče, spremenilo se je tudi v pisarno, saj v njem nekateri, ki še imajo to možnost, delajo.
"Soba za vadbo je postala kuhinja. Če se želi kdo stuširati, gre k sosedom, tistim, ki pridejo zvečer v naše gledališče."
Tanya ugotavlja, da je povsod, kamor greš, nevarnost napadov, v zaklonišču pa je skupaj s svojimi dobrimi prijatelji. Odločila se je, da ostane v Kijevu, ker jo tu bolj potrebujejo. Za zdaj imajo vodo, elektriko, tudi zalogo hrane, ki so jo prinesli s seboj. Vsak dan hodijo po mestu, če bodo našli meso, zelenjavo, kruh, skušajo nabrati čim več hrane, dokler jo je še mogoče dobiti: "Trgovine se hitro praznijo in vse se draži."
Obiskujejo tudi lekarne, pred katerimi so dolge vrste. Iščejo nujna zdravila, ne le zase, tudi za druge, na primer za tiste, ki so ostali brez inzulina, ki ga primanjkuje. Hrano in osnovne potrebščine je še mogoče najti, a iskanje je podobno, kot bi šel na lov, pravi Tanya.
"Vsi si pomagamo, cela država je zdaj kot ena velika družina."
Po njenem mnenju sta s to vojno ogrožena svetovna demokracija in vsa Evropa.
"Kdor je sposoben bombardirati stanovanjska naselja v vsakem ukrajinskem mestu, je to sposoben početi kjer koli."
Tanya je prepričana, da bi bilo treba zapreti zračni prostor.
"Umirajo otroci, odrasli, nosečnice, uničili so 379 šol, njihova tarča so šole … Ne razumem in ne bom nikoli razumela, zakaj se to dogaja, a dogaja se in s tem moramo živeti. Česa si najbolj želim? Mir!"
V zaklonišču, ki je bilo in je še vedno tudi gledališče, režiserka Tanya Shelepko pripravlja predstavo Novi svetovni red avtorja Harolda Pinterja, s katero se je začela ukvarjati že oktobra. Zdaj mora nadomestiti igralce, ki so odšli ... Poudarja še, da ta predstava zelo ustreza razmeram, v katerih živijo v teh dneh.
"Ob večerih je lepo početi nekaj, kar ni povezano z vojno."
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi.
Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
Režiserka Tanya Shelepko v Kijevu zdaj dela in živi v gledališču, ki ima svoje prostore v kleti
Tanya Shelepko je režiserka v edinem ukrajinskem angleško govorečem gledališču ProEnglish Theatre, ki je blizu mestnega središča v Kijevu. Gledališki prostori so v kleti, zato Tanya Shelepko, njeni sodelavci in prijatelji, približno petnajst jih je, v njem preživljajo dneve in noči že od 24. februarja, ko se je začela vojna. Ker je v kleti varneje, se jim zvečer pridružijo še bližnji sosedje. Gledališče je tako postalo zaklonišče, spremenilo se je tudi v pisarno, saj v njem nekateri, ki še imajo to možnost, delajo.
"Soba za vadbo je postala kuhinja. Če se želi kdo stuširati, gre k sosedom, tistim, ki pridejo zvečer v naše gledališče."
Tanya ugotavlja, da je povsod, kamor greš, nevarnost napadov, v zaklonišču pa je skupaj s svojimi dobrimi prijatelji. Odločila se je, da ostane v Kijevu, ker jo tu bolj potrebujejo. Za zdaj imajo vodo, elektriko, tudi zalogo hrane, ki so jo prinesli s seboj. Vsak dan hodijo po mestu, če bodo našli meso, zelenjavo, kruh, skušajo nabrati čim več hrane, dokler jo je še mogoče dobiti: "Trgovine se hitro praznijo in vse se draži."
Obiskujejo tudi lekarne, pred katerimi so dolge vrste. Iščejo nujna zdravila, ne le zase, tudi za druge, na primer za tiste, ki so ostali brez inzulina, ki ga primanjkuje. Hrano in osnovne potrebščine je še mogoče najti, a iskanje je podobno, kot bi šel na lov, pravi Tanya.
"Vsi si pomagamo, cela država je zdaj kot ena velika družina."
Po njenem mnenju sta s to vojno ogrožena svetovna demokracija in vsa Evropa.
"Kdor je sposoben bombardirati stanovanjska naselja v vsakem ukrajinskem mestu, je to sposoben početi kjer koli."
Tanya je prepričana, da bi bilo treba zapreti zračni prostor.
"Umirajo otroci, odrasli, nosečnice, uničili so 379 šol, njihova tarča so šole … Ne razumem in ne bom nikoli razumela, zakaj se to dogaja, a dogaja se in s tem moramo živeti. Česa si najbolj želim? Mir!"
V zaklonišču, ki je bilo in je še vedno tudi gledališče, režiserka Tanya Shelepko pripravlja predstavo Novi svetovni red avtorja Harolda Pinterja, s katero se je začela ukvarjati že oktobra. Zdaj mora nadomestiti igralce, ki so odšli ... Poudarja še, da ta predstava zelo ustreza razmeram, v katerih živijo v teh dneh.
"Ob večerih je lepo početi nekaj, kar ni povezano z vojno."
V začetku sedemdesetih let so krajani na Bizeljskem sami začeli graditi vodovod in ga z leti, glede na potrebe, tudi širili, tako da je danes na lokalno omrežje priključenih že okoli tisoč uporabnikov. Vodovod je do nedavnega upravljala Krajevna skupnost, ki se je izkazala kot dober upravljalec. Zdaj pa je omrežje zadišalo občini, ki si ga je kljub nasprotovanju krajanov – lastnikov enostavno prilastila.
Na tokratni dobrodelni dražbi Vala 202 duet 2Cellos projektu Botrstvo v Sloveniji podarja dva loka za violončelo, s katerima sta Luka in Stjepan preigrala številne skladbe in na katera sta, kot pravita, zelo navezana. Celoten izkupiček dražbe bo brez odbitkov namenjen spodbujanju glasbenih talentov otrok iz projekta Botrstvo.
S slovenskim reprezentantom in igralcem Miami Heat se je pogovarjal Franci Pavšer.
ob Dylan je končno sprejel Nobelovo nagrado za književnost. To ni spomin na prvi april, ameriški roker, ki je bil za Nobelovega nagrajaneca razglašen oktobra lani, je svojo diplomo in medaljo, potem ko se uradne podelitve ni udeležil, sprejel na zasebni slovenosti v Stockholmu v družbi dvanajstih članov akademije.
Aleksander Iskra je živi detektor za laži. Kako prepozna tihotapca in lažnivca, kaj bi storil z Martinom Krpanom danes in zakaj je zagovornik resnice v pogovoru na Valu 202!
Društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija je tudi letos pred kulturnim praznikom predstavilo stanje na področju nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev, predvsem ob dejstvu, da Ministrstvo za kulturo pripravlja nov kulturni model. Ob tej priložnosti se je Nataša štefe pogovarjala z Jurijem Krpanom, umetniškim vodjem Galerije Kapelica ter tudi članom upravnega odbora Društva asociacija.
Martin Rees, kozmolog in astrofizik, ki kot lord sedi tudi v zgornjem domu britanskega parlamenta, je bil več let tudi predsednik britanske Kraljeve družbe. Pogosto je premikal meje tega, kaj sodi v znanost. Po prepričanju je ateist, vendar s precej spoštovanja do religije, zaradi česar si je zaslužil kar nekaj očitkov. Zakaj verjame v obstoj multiverzuma, zakaj se boji znanstvenega napredka in kam v našem vesolju bi najraje potoval?
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Toda, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
Ta konec tedna bo v Mariboru že 53. Zlata lisica, ki za Maribor ni le postojanka v karavani smučarskega pokala v alpskem smučanju, ampak je z leti postala nepogrešljiv del identitete mesta in njenih prebivalcev. Pred valovski mikrofon smo ujeli tri, ki so jo spremljali vsak po svoje – Smiljana Pušenjaka, ki je bil kar nekaj let uradni fotograf lisice, Igorja Irgoliča – Furgulo, ki je mestni posebnež in zbiralec, in pa etnologinjo in poznavalko mesta Jernejo Ferlež.
Ena od prelomnic, ki jo je prineslo leto 2016, je tudi članstvo Slovenije v Cernu, Evropski organizaciji za jedrske raziskave. Kot pridruženi članici se nam obetajo nove priložnosti za povezovanje v znanosti, gospodarske in tudi izobraževalne možnosti. Seveda, če bomo znali vse to izkoristiti. Za post-praznično vzdušje hranimo še reportažo kolegice Maje Ratej iz cernovskih hodnikov. Torej, kakšen je ta raziskovalni prostor, kadar se ga ne oklepa le fizika osnovnih delcev?
V petkovem jutranjem žuru v slovo letu 2016 so Miha, Tadej, Mitja in Andrej s poslušalci izbrali alternativno ime meseca decembra, tistega, ki je najbolj odstopal od sicer prevladujočih praks v prazničnem času. To je Silvan Brglez, kovinar z Vranskega, ki je na Facebooku dokazal, da se tudi z nižjo plačo da preživeti praznike v slogu srednjega razreda. Za vsega 99 evrov si je okrog hiše napeljal 179 metrov novoletih lučk, obdaril vse sorodnike, v hladilnik pa zložil nadstandardno količino tatarskega, francoske, kokakole in majoneze. Za nameček je na kuponku uplenil še razvajanje za dva v Atomskih toplicah. Pravi, da je trik v pravi kombinatoriki Alibabe, kuponov, kartic in skrbnega spremljanja akcij.
Petek. Zadnji v letu 2016. Na Valu 202 so igrali Mi2, govorili pa štirje voditelji: Miha, Tadej, Mitja in Andrej.
Neveljaven email naslov