Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi.
Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
Režiserka Tanya Shelepko v Kijevu zdaj dela in živi v gledališču, ki ima svoje prostore v kleti
Tanya Shelepko je režiserka v edinem ukrajinskem angleško govorečem gledališču ProEnglish Theatre, ki je blizu mestnega središča v Kijevu. Gledališki prostori so v kleti, zato Tanya Shelepko, njeni sodelavci in prijatelji, približno petnajst jih je, v njem preživljajo dneve in noči že od 24. februarja, ko se je začela vojna. Ker je v kleti varneje, se jim zvečer pridružijo še bližnji sosedje. Gledališče je tako postalo zaklonišče, spremenilo se je tudi v pisarno, saj v njem nekateri, ki še imajo to možnost, delajo.
"Soba za vadbo je postala kuhinja. Če se želi kdo stuširati, gre k sosedom, tistim, ki pridejo zvečer v naše gledališče."
Tanya ugotavlja, da je povsod, kamor greš, nevarnost napadov, v zaklonišču pa je skupaj s svojimi dobrimi prijatelji. Odločila se je, da ostane v Kijevu, ker jo tu bolj potrebujejo. Za zdaj imajo vodo, elektriko, tudi zalogo hrane, ki so jo prinesli s seboj. Vsak dan hodijo po mestu, če bodo našli meso, zelenjavo, kruh, skušajo nabrati čim več hrane, dokler jo je še mogoče dobiti: "Trgovine se hitro praznijo in vse se draži."
Obiskujejo tudi lekarne, pred katerimi so dolge vrste. Iščejo nujna zdravila, ne le zase, tudi za druge, na primer za tiste, ki so ostali brez inzulina, ki ga primanjkuje. Hrano in osnovne potrebščine je še mogoče najti, a iskanje je podobno, kot bi šel na lov, pravi Tanya.
"Vsi si pomagamo, cela država je zdaj kot ena velika družina."
Po njenem mnenju sta s to vojno ogrožena svetovna demokracija in vsa Evropa.
"Kdor je sposoben bombardirati stanovanjska naselja v vsakem ukrajinskem mestu, je to sposoben početi kjer koli."
Tanya je prepričana, da bi bilo treba zapreti zračni prostor.
"Umirajo otroci, odrasli, nosečnice, uničili so 379 šol, njihova tarča so šole … Ne razumem in ne bom nikoli razumela, zakaj se to dogaja, a dogaja se in s tem moramo živeti. Česa si najbolj želim? Mir!"
V zaklonišču, ki je bilo in je še vedno tudi gledališče, režiserka Tanya Shelepko pripravlja predstavo Novi svetovni red avtorja Harolda Pinterja, s katero se je začela ukvarjati že oktobra. Zdaj mora nadomestiti igralce, ki so odšli ... Poudarja še, da ta predstava zelo ustreza razmeram, v katerih živijo v teh dneh.
"Ob večerih je lepo početi nekaj, kar ni povezano z vojno."
Tanya Shelepko je režiserka v ProEnglish Theatre v Kijevu, to je edino angleško govoreče gledališče v Ukrajini. Ker so njihovi prostori v kleti, se je že prvi dan vojne gledališče spremenilo v zaklonišče, kjer preživljajo dneve in noči, tudi delovno, saj nadaljujejo s pripravo predstave. Ko zatulijo sirene, pa se jim pridružijo tudi bližnji sosedi.
Tatjana Pirc se je pogovarjala s Tanyo Shelepko. Poklicala jo je v Kijev.
Režiserka Tanya Shelepko v Kijevu zdaj dela in živi v gledališču, ki ima svoje prostore v kleti
Tanya Shelepko je režiserka v edinem ukrajinskem angleško govorečem gledališču ProEnglish Theatre, ki je blizu mestnega središča v Kijevu. Gledališki prostori so v kleti, zato Tanya Shelepko, njeni sodelavci in prijatelji, približno petnajst jih je, v njem preživljajo dneve in noči že od 24. februarja, ko se je začela vojna. Ker je v kleti varneje, se jim zvečer pridružijo še bližnji sosedje. Gledališče je tako postalo zaklonišče, spremenilo se je tudi v pisarno, saj v njem nekateri, ki še imajo to možnost, delajo.
"Soba za vadbo je postala kuhinja. Če se želi kdo stuširati, gre k sosedom, tistim, ki pridejo zvečer v naše gledališče."
Tanya ugotavlja, da je povsod, kamor greš, nevarnost napadov, v zaklonišču pa je skupaj s svojimi dobrimi prijatelji. Odločila se je, da ostane v Kijevu, ker jo tu bolj potrebujejo. Za zdaj imajo vodo, elektriko, tudi zalogo hrane, ki so jo prinesli s seboj. Vsak dan hodijo po mestu, če bodo našli meso, zelenjavo, kruh, skušajo nabrati čim več hrane, dokler jo je še mogoče dobiti: "Trgovine se hitro praznijo in vse se draži."
Obiskujejo tudi lekarne, pred katerimi so dolge vrste. Iščejo nujna zdravila, ne le zase, tudi za druge, na primer za tiste, ki so ostali brez inzulina, ki ga primanjkuje. Hrano in osnovne potrebščine je še mogoče najti, a iskanje je podobno, kot bi šel na lov, pravi Tanya.
"Vsi si pomagamo, cela država je zdaj kot ena velika družina."
Po njenem mnenju sta s to vojno ogrožena svetovna demokracija in vsa Evropa.
"Kdor je sposoben bombardirati stanovanjska naselja v vsakem ukrajinskem mestu, je to sposoben početi kjer koli."
Tanya je prepričana, da bi bilo treba zapreti zračni prostor.
"Umirajo otroci, odrasli, nosečnice, uničili so 379 šol, njihova tarča so šole … Ne razumem in ne bom nikoli razumela, zakaj se to dogaja, a dogaja se in s tem moramo živeti. Česa si najbolj želim? Mir!"
V zaklonišču, ki je bilo in je še vedno tudi gledališče, režiserka Tanya Shelepko pripravlja predstavo Novi svetovni red avtorja Harolda Pinterja, s katero se je začela ukvarjati že oktobra. Zdaj mora nadomestiti igralce, ki so odšli ... Poudarja še, da ta predstava zelo ustreza razmeram, v katerih živijo v teh dneh.
"Ob večerih je lepo početi nekaj, kar ni povezano z vojno."
Slavcu za 40 na jumbo plakatu - zakaj? To je Mihi poslušalce spraševal v tokratnih torkovih nebulozah.
Mihi je s poslušalci iskal odgovor na vprašanje kdo je butl in kako lahko butlu pravzaprav lahko še rečemo na lepši način.
Vas živcirajo avtomatski odzivniki? Ste že kdaj bili 17. v čakalni vrsti? Kako bi bilo, če bi telefonski odzivniki govorili resnico? Z Mihijem v jutranjih nebulozah!
V peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu si lahko še vse do 5. aprila ogledate razstavo fotografij, opremljenih z zgodbami o nekdanjem življenju na Ljubljanskem gradu: Mama, a bomo zdaj graščaki? Gre za pripovedi nekdanjih stanovalcev, ki so bili po večini takrat otroci, zato ne preveč grajsko življenje včasih opisujejo lepše, kot je bilo verjetno v resnici.
Mihi je na dan mučenikov spraševal, katera dieta deluje in katera ne. Si tudi vi delate smuti iz goji jagod?
Mihi je na dan mučenikov spraševal, katera dieta deluje in katera ne. Si tudi vi delate smuti iz goji jagod?
V oddaji Klub klubov bo na sporedu koncert Polone Kasal in Kalúja, ki ga je ekipa Radija slovenija posnela v SiTi teatru v Ljubljani 15. januarja letos. Eden najbolj pronicljivih in nežnih kantavtorjev v slovenskem prostoru je bil in s svojo zapuščino ostaja Tomaž Pengov. Polona Kasal je po svoje doživela njegovo bogato in globoko ustvarjalnost. S sodelavcem Luko Uršičem – Kalújem sta znane in manj znane skladbe slekla in ponovno oblekla v minimalistično elektronsko popotovanje. Redakcija Jernej Vene.
V oddaji Klub klubov bo na sporedu koncert Polone Kasal in Kalúja, ki ga je ekipa Radija slovenija posnela v SiTi teatru v Ljubljani 15. januarja letos. Eden najbolj pronicljivih in nežnih kantavtorjev v slovenskem prostoru je bil in s svojo zapuščino ostaja Tomaž Pengov. Polona Kasal je po svoje doživela njegovo bogato in globoko ustvarjalnost. S sodelavcem Luko Uršičem – Kalújem sta znane in manj znane skladbe slekla in ponovno oblekla v minimalistično elektronsko popotovanje. Redakcija Jernej Vene.
Mihi je v torkovem jutru spraševal, kdo je boljši voznik - moški ali ženske?
Aleš Smrekar in Igor Tominec sta se vrnila s SP v alpskem smučanju. Kako je potekalo njuno delo, kako se dopolnjujeta, kako sta se pogovarjala s Tino Maze?
Mihi je v jutranjih nebulozah poslušalce spraševal, na kakšno glasbo žurajo na pustnih karnevalih.
V jutranjih nebulozah se je Mihi spraševal, kdo je dobri sosed? Oziroma, kaj definira dobrega soseda?
Potovanje skozi čas od nekdaj prevzema človeško domišljijo, a kljub številnim, manj ali bolj posrečenim poskusom, ta podvig še nikomur ni uspel. Lahko pa v prihodnost pošiljamo sporočila in predmete. Za to ne potrebujemo zapletene tehnologije in fizikalnih izračunov, temveč le časovno kapsulo, kakršno so nedavno odkrili v Kopru. Stara je 108 let, v zid stare meščanske hiše jo je vgradil Josip Ahtik. A ni edini, ki je uporabil tovrstno komuniciranje. Med koprskimi zidovi lahko odkrijemo marsikaj. Več o tem Matej Rodela.
Starejši in ljudje s spominom vedo povedati, da je zima vsako leto. Zakaj potem taka panika, ko pade sneg?
V jutranjih nebulozah je Mihi spraševal, kakšni so kriteriji, da nekomu za nekaj postanemo nevoščljivi oziroma "fouš". Slišali smo tudi himno foušiji.
Neveljaven email naslov