Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentar Andreja Karolija:
Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini skrit za nadimkom udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli, v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejal, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne Televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju?
Ker dokler ne povejo česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
Strah me je ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav, to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov
Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini, skrit za vzdevkom, udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav, to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejali, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi, nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju?
Ker dokler ne povejo, česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
Komentar Andreja Karolija:
Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini skrit za nadimkom udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli, v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejal, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne Televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju?
Ker dokler ne povejo česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
Strah me je ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav, to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov
Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini, skrit za vzdevkom, udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav, to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejali, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi, nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju?
Ker dokler ne povejo, česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
Odgovarjata mladinski pisatelj Primož Suhodolčan in zgodovinar Marko Zajc.
Janez Marolt pojasnjuje, kako se tri družine, ki si delijo en avto, ob različnih interesih in potrebah dogovorijo, kdaj ga bo kdo uporabljal.
Matej Praprotnik in Maruša Kerec v nasprotju z ustaljenimi poletnimi rubrikami sprašujeta, kje dopustujejo neznani Slovenci.
Zadnja leta je vedno bolj priljubljeno urbano čebelarstvo, ki pa ni neka novodobna domislica mestnih srajc. Gojenje čebel v mestih je stara reč, toliko kot mesta sama. V svetu za svetovno prestolnico mestnega čebelarstva velja Pariz, sledi mu Berlin, kjer je bilo čebelarstvo med drugim tudi strategija preživetja v obdobju berlinskega zidu. Pa New York, Sydney, Vancouver in še bi se našla mesta, v katerih je doma urbano čebelarstvo. Pri nas je na tem področju na prvem mestu Ljubljana, sledijo pa ji tudi druge mestne občine. Prav minuli teden pa smo v Ljubljani dobili tudi nov učni čebelnjaka, zamisel študentk arhitekture, ki v Botaničnem vrtu, kjer je postavljen, označuje tudi začetek ljubljanske Čebelje poti.
Natalija je pred tremi leti v oboroženem spopadu v Ukrajini izgubila spodnji del noge. Danes po zaslugi rehabilitacije najstnica hodi, pleza, rola in vozi kolo. Trenutno v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča preizkuša novo protezo, prosti čas pa izkoristi za izlete z očetom, slikanje in druge aktivnosti.
Tik pred začetkom sedme sezone, ki bo dosegljiva v nedeljo 16. julija boste spoznali Slovenca, Kristiana Vrečiča, ki je sodeloval pri snemanju serije Igra prestolov
Nataša in Mitja sprašujeta, zakaj je družbeno bolj sprejemljivo, da ima starejši moški mlajšo partnerko, ne pa nasprotno, da ima mlajšega partnerja starejša ženska?
Ne tako redka percepcija je, da so ženskam tehnična opravila tuja. Nataša in Mitja spodbujata in sprašujeta: pohvalite se, kaj vse znate, in povejte, zakaj je ta percepcija krivična?
Kako si delite gospodinjska opravila in po kakšnem ključu? Kaj naredi partner, kaj partnerka? Nataša in Mitja debatirata s poslušalci.
Sinoči se je v Novem Sadu končal eden največjih poletnih glasbenih festivalov v regiji oziroma v Evropi. Tradicionalno 4-dnevni festival Exit je letos ponudil še dodaten, "nulti" dan, glavne zveze katerega so bili ameriški rokerji The Killers. To pa ni bilo edino zveneče ime na 18-ti ediciji Exita. Tudi letos je bila tam naša ekipa.
V Noticah smo se odpravili v Novi Sad. Tam je na Exit festivalu tudi ekipa Vala 202, Jernej Sobočan je ocenil koncert največjih zvezd festivala The Killers.
Miha Šalehar in ekipa Vala 202 se je mudila na Soča Outdoor Festivalu in pred mikrofonom gostila nekaj zanimivih gostov, ki niso odšli iz Posočja, ali pa so se tja po nekaj letih odsotnosti vrnili.
Svetlana Slapšak je antropologinja, avtorica številnih antropoloških knjig.
V sredo se je v Zagrebu končal tridnevni festival InMusic. Gre za enega največjih poletnih festivalov na Hrvaškem, ki so ga za svojega vzeli tudi številni Slovenci. Letos so se na prizorišču na Jarunu zvrstila zares vroča in velika imena iz sveta glasbe: Kings of Leon, Arcade Fire, Kasabian. In Michael Kiwanuka. Britanski glasbenik ugandskih korenin, ki je maja dopolnil 30 let, in ki je po zaslugi odličnega albuma Love & Hate vse bolj popularen.
Jutranji program na Valu 202 bodo pet poletnih tednov zapored vodili pari.
Anastazija Avsec je ravnateljica, ki ni pozabila biti pedagoginja in je z medsebojno komunikacijo svojo šolo pozitivno spremenila.
Neveljaven email naslov