Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Komentar Andreja Karolija:
Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini skrit za nadimkom udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli, v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejal, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne Televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju?
Ker dokler ne povejo česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
Strah me je ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav, to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov
Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini, skrit za vzdevkom, udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav, to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejali, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi, nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju?
Ker dokler ne povejo, česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
Komentar Andreja Karolija:
Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini skrit za nadimkom udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli, v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejal, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne Televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju?
Ker dokler ne povejo česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
Strah me je ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav, to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov
Najlaže je biti spletni trol in v nedogled v zlomljeni materinščini, skrit za vzdevkom, udrihati po ljudeh z imenom in priimkom. Anonimnost to pač omogoča. Bolj me je strah ljudi, ki v slepi veri, po naročilu ali pač celo zato, ker menijo, da je tako prav, to počnejo s pozicije moči. Politične ali hierarhije znotraj ustanov. A tako kot troli v resnici to počnejo anonimno. Skrivajo se za kolektivnimi nazivi. Zakaj? Njihovo skrivanje spodbuja ugibanja. Ugibanja pa so lahko artikulirano argumentirana ali pač zlobna. In zlobneži bi dejali, da posameznice in posamezniki, ki se skrivajo za kolektivnimi nazivi, nimajo hrbtenice, so strahopetci in nesposobneži, ki pa počnejo, kar počnejo, kot počnejo, samo zato, ker trenutno lahko. In v javnost načrtno pošiljajo sporočila, da jih je strah. Strah česa? Odgovornosti, ki jo prinaša pozicija generalnega direktorja? Strah odgovornosti, ki jo prinaša pozicija odgovorne urednice informativnega programa nacionalne televizije? Ali jih je pač strah dolge sence političnega naročnika, ki ranjen preži v ozadju?
Ker dokler ne povejo, česa ali pač koga jih je strah, so vsa ugibanja legitimna. Lahko pa bi bila tudi nesramna in zato nič manj legitimna. Ugibanja namreč.
V oddaji o zgodovini olimpijskih iger bomo danes prevrteli čas v leto 1988, ko je bil na igrah v Seulu med dobitniki medalj tudi košarkar Jure Zdovc, član odlične generacije, ki je krojila svetovno košarko. Z Juretom Zdovcem bo spomin na srebrno odličje in dvoboj dveh košarkarskih velesil, Jugoslavije in Sovjetske zveze, obujal Franci Pavšer.
Priporoča knjigo Svetovna ureditev avtorja Henryja Kissingerja in knjigo domačega avtorja Mirta Komelja Pianistov dotik.
Poletno branje: Svetovna Ureditev Henryja Kissingerja in Pianistov dotik Mirta Komelja.
Na olimpijske igre v Riu de Janeiru bomo pospremili našo najboljšo judoistko. Tina Trstenjak bo novinka na največjem športnem tekmovanju. Na pot pa se bo podala v vlogi evropske in svetovne prvakinje in take popotnice doslej prav veliko Slovencev ni imelo. Celjanka pa navkljub vsemu ostaja zvesta svoji poti in jo zanimajo predvsem borbe, v celoti pa sledi pripravam svojega trenerja Marjana Fabjana. Tina Trstenjak se bo na zeleni celini 9. avgusta merila v disciplini v kateri je zdaj olimpijska prvakinja njena vzornica Urška Žolnir.
Grega za poletno branje priporoča knjigo Osvajalec avtorja Conna Igguldna.
Maja Lesar, knjižničarka iz Mestne knjižnice Kranj priporoča otrokom do 8 leta v branje slovensko ljudsko pripovedko Kako je Pavliha kukca prodal in za malo starejše mladinsko knjigo Kako sem po nesreči napisala knjigo avtorice Anett Huizing.
V oddaji Olimpijski spomini smo pobrskali po olimpijski zgodovini, ki ponuja številne razburljive dogodke in čustvena doživetja. Tokrat se spominjamo 22. oktobra 1964, ko je legendarni slovenski telovadec Miro Cerar st. na olimpijskih igrah v Tokiu postal prvi slovenski olimpijski prvak v povojnem času. Cerar se spominja vrhuncev svoje kariere, proslavljanja, ponudb za študij v tujini, kako se je izognil tragični letalski nesreči.
Anuška Delič priporoča knjigo Mesto Sanjajočih knjig nemškega avtorja Walterja Moersa.
Gregor Sobočan priporoča knjige Louisa Armstronga- Ne gre samo za kolo in VSaka sekunda šteje in knjigo Tine Pustovrh: 22.
Neveljaven email naslov