Slaba samopodoba, pogosti psihosomatski simptomi in nasploh slabše zdravje tistih mladostnikov, ki prihajajo iz družin z nižjim socialno-ekonomskim položajem.

Takšni so izsledki zdravstvene razsikave, ki, s povezanim vedenjem v šolskem obdobju, opozarjajo ne le na slabšo učno uspešnost pač pa tudi siceršnjo vrstniško neenakost.

Ljubo Raičevič, socialni pedagog in direktor Mladinskega informativnega svetovalnega središča MISS, je v pogovoru z Borisom Žgajnarjem poudaril problem povečevanja neenakosti.

Razlog je razslojevanje
Biti soudeležen z drugimi v svetu, v katerem živimo, je realnost, vprašanje je, koliko živimo drug mimo drugega. Potrošniške dobrine nas pogosto popolnoma zadovoljujejo in pretirani individualnizem nam preprečuje, da bi ohranjali osnovne vrednote. “Na nek način se je treba uveljavljati, če se ne moreš, se umakneš,” opozarja Ljubo Raičevič. Prav zato je vloga pedagogov, da različna vedenja mladostnikov zaznajo in primerno ukrepajo.

Je sramotno biti reven?
Biti bi moralo ravno nasprotno, pa ni. Nihče, ki je sramotno bogat, se ne sramuje svojega bogatstva, ne glede na to, kako je do njega prišel. Otroci sicer sveta še ne morejo razumeti na konkretni ravni, a se revščine stramujejo. Zanjo pa seveda sami niso odgovorni. Problematično je torej spoštovanje tistega, ki ima manj. Izguba službe enega od staršev ni njegova odgovornost, pač pa odgovornost tistega, ki ga je na cesto postavil. In v teh časih, ko podjetja po sedem mesecev spravljajo v stečaj, se zdi, da so delavci le postranska škoda. “Ne morejo biti postranska škoda. Človek ne more biti postranska škoda, sploh pa ne otroci,” dodaja Ljubo Raičevič.