Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Google s 1. marcem spreminja pogoje za svoje storitve tako, da bo podatke o različnih storitvah združil v enem samem uporabniškem profilu. Tako bo izkušnja s storitvijo še boljša, pravijo.
Varuhi internetnih pravic pa opozarjajo, da bo Google tako le še učinkoviteje shranjeval osebne podatke. Eva Galperin iz ameriške organizacije za zaščito elektronskih pravic (Electronic Frontier Foundation) zato predlaga, da izbrišete vso zgodovino iskanja in ogledov v Googlu in Youtube-u.
Popoln izbris zgodovine ni možen
Zgodovina iskanja se beleži, če ste istočasno prijavljeni v katero izmed Googlovih storitev, na primer Gmail. Eden izmed najlažjih nasvetov EFF zato je, da iskalnik uporabljate le, kadar niste prijavljeni uporabnik.
Kot so pokazali odgovori v anketi Vala 202, večina uporabnikov niti ne ve, da Google zgodovino iskanja sploh beleži. Uporabniki lahko to preverijo na naslovu: https://www.google.com/history.
@Val202 Brisanje zgodovine iskanja tik pred 1. marcem? Spominja na polnjenje rezervoarja par ur pred podražitvijo bencina & neo-ludizem. — Tomaž Kostrevc (@Tamnais) February 28, 2012
Če je beleženje zgodovine vklopljeno, se ta beleži za nedoločen čas. Z izklopom postane nedostopna le uporabniku, Google pa jo bo še vedno hranil 18 mesecev. Po tem obdobju jo mora anonimizirati. “Nekaj boste z brisanjem zgodovine vendarle dosegli,” meni Eva Galperin.
Če je storitev brezplačna, ste storitev vi
Kritiki Googla opozarjajo, da v zameno za brezplačne storitve uporabniki interneta sami postanejo storitev. V interesu Googla je, da zbere čim več podatkov o nas. Vloga brezplačnih storitev je torej prikrivanje kompromisa, s katerim pristanemo na zbiranje velikih količin osebnih podatkov.
Gorazd Božič. Foto: M.P.
Gorazd Božič, vodja SI-CERTA na ARNES-u razlaga, da Google shranjuje vse, kar se shraniti da:
“Moramo se soočiti z resnico, da velika internetna podjetja niso skupek altruističnih ljudi. To so podjetja, katerih cilj je zaslužek, tega pa predstavljajo naši podatki.”
Namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič pričakuje, da se bodo na nov pravilnik odzvale tudi ustanove Evropske unije. Pogoji poslovanja in pravilniki zasebnosti, ki so pogosto pisani v pravnem jeziku, pa so del mehanizma, ki je v informacijski družbi spodletel.
Uporabnikom ne preostane drugega kot da razumejo, kakšen vpogled ima Google v našo zasebnost. Iz zgodovine iskanja se da razbrati podatke o tem, kdaj vstanemo, gremo v službo, kdaj smo na malici, pa tudi kakšne zdravstvene informacije iščemo in kam potujemo:
“Verjetno bi si v realnem svetu težko predstavljali nekoga, ki bi vse to vedel o nas, skoncentrirano v enem podjetju. Tega v realnem svetu ni.”
New tutorial: how to remove your YouTube viewing & search history before Google’s new #privacy policy takes effect: eff.org/r.1Tz
— Eva (@evacide) February 24, 2012
INTERVJU: Eva Galperin, Electronic Frontier Foundation
Poskušajmo razložiti spremembe pravilnika zasebnosti, ki bodo začele veljati 1. marca. Google napoveduje, da bodo zaradi njih njegove storitve še nekoliko boljše. Kaj se bo v resnici zgodilo?
Google združuje pravilnik o zasebnosti za vse svoje različne ponudbe. Do zdaj jih je bilo več deset, morda celo 100, pogoji pa so bili, kar zadeva zasebnost, različni. S prvim marcem bo imel Google poenoten pravilnik o zasebnosti.
V organizaciji Electronic Frontier Foundation predlagate izbris zgodovine in tako onemogočenje beleženje iskanja, hkrati pa opozarjate, da bo te podatke Google še vedno shranjeval. V tem primeru bo zgodovina iskanja nedostopna le meni, Googlu pa še vedno?
Točno tako. RT @val202: Vroči mikrofon: Eva Galperin (Electronic Frontier Foundation): Če je storitev brezplačna, ste storitev vi. — Ena Kobentar (@ena2345) February 28, 2012
Tu gre za tanko črto. Ljudem, ki jih skrbi, da bodo podatki o iskanju združeni z drugimi Googlovimi storitvami, predlagamo, da izbrišejo zgodovino iskanja v Googlu ter ogledov na Youtubeu. Sam izbris zgodovine Googlu sicer ne preprečuje, da teh podatkov ne bi kljub temu beležil. Še vedno bodo podatke imeli, ne bodo pa jih smeli združevati z drugimi storitvami. Hkrati pa, če boste preprečili beleženje zgodovine iskanja, zgodovine ne bodo smeli hraniti dlje kot 18 mesecev. V tem primeru jo bodo hranili 18 mesecev in jo nato anonimizirali. Če tega ne boste storili, bo Google zgodovino vašega iskanja hranil nedoločen čas. Nekaj boste z izbrisom zgodovine iskanja vendarle dosegli.
Hitro pozabimo, da je iskalni niz oziroma zgodovina le-tega lahko kočljiv osebni podatek. Zgodilo se je že, da so bili podatki objavljeni in uporabniki razkriti, s tem pa tudi njihova zasebnost. Kaj bi podjetja, kot je Google, morala zagotoviti, da bi bilo iskanje varno?
Najprej bi morali uporabnikom jasno povedati, kateri njihovi podatki bodo shranjeni, ter kako in zakaj. Hkrati bi morali zagotoviti vse možnosti za izključitev teh nastavitev. Google je naredil nekaj korakov, da bi pojasnil, kaj počne s podatki uporabnikov in kako, še vedno pa je zmeda kar velika. Pogosto se dogaja tudi, da se uporabniki, tudi če podjetje sicer pojasni, kaj se z njihovimi podatki dogaja, kdo ima do njih dostop in zakaj, strinjajo s tem, ne da bi se zares ubadali z branjem ali celo razumevanjem besedila. To je za nas zelo moteče.
Kakšen nasvet kako iskati varno?
Na EFF smo izdali celo majhno belo knjigo, v kateri je naštetih 6 načinov za varno iskanje. Vsem, ki jih skrbi, kaj vse Google hrani o njih in bi radi nadzor nad uporabo zasebnih podatkov, predlagam, da si jo preberejo. Objavili pa smo tudi navodila, kako izbirati zgodovino ogledov in iskanja za Youtube.
Kaj moramo vedeti o Googleu, da bi bolje razumeli njegove interese. Včasih so skladni z našimi, včasih niso.
Vsekakor se moramo zavedati, da v zameno za vse brezplačne storitve uporabniki interneta sami postanejo storitev. Podjetja, kot je Google, uporabijo veliko podatkov, ki jih imajo o nas, za to, da nas ciljajo s primernimi oglasi. Njihov največji vir prihodkov je oglaševanje. V njihovem interesu je, da dobijo čim več podatkov o nas – toliko, kolikor je pač mogoče. Zanje je tudi pomembno, da prikrijejo kompromis, v katerega ste privolili, ko ste za brezplačne storitve ponudili zasebne podatke. To je eden izmed razlogov za to, da smo pozorni, kaj Google in drugi internetni velikani počnejo z našimi podatki. Vse razloge imajo, da področje ohranjajo zamegljeno, nejasno.
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Google s 1. marcem spreminja pogoje za svoje storitve tako, da bo podatke o različnih storitvah združil v enem samem uporabniškem profilu. Tako bo izkušnja s storitvijo še boljša, pravijo.
Varuhi internetnih pravic pa opozarjajo, da bo Google tako le še učinkoviteje shranjeval osebne podatke. Eva Galperin iz ameriške organizacije za zaščito elektronskih pravic (Electronic Frontier Foundation) zato predlaga, da izbrišete vso zgodovino iskanja in ogledov v Googlu in Youtube-u.
Popoln izbris zgodovine ni možen
Zgodovina iskanja se beleži, če ste istočasno prijavljeni v katero izmed Googlovih storitev, na primer Gmail. Eden izmed najlažjih nasvetov EFF zato je, da iskalnik uporabljate le, kadar niste prijavljeni uporabnik.
Kot so pokazali odgovori v anketi Vala 202, večina uporabnikov niti ne ve, da Google zgodovino iskanja sploh beleži. Uporabniki lahko to preverijo na naslovu: https://www.google.com/history.
@Val202 Brisanje zgodovine iskanja tik pred 1. marcem? Spominja na polnjenje rezervoarja par ur pred podražitvijo bencina & neo-ludizem. — Tomaž Kostrevc (@Tamnais) February 28, 2012
Če je beleženje zgodovine vklopljeno, se ta beleži za nedoločen čas. Z izklopom postane nedostopna le uporabniku, Google pa jo bo še vedno hranil 18 mesecev. Po tem obdobju jo mora anonimizirati. “Nekaj boste z brisanjem zgodovine vendarle dosegli,” meni Eva Galperin.
Če je storitev brezplačna, ste storitev vi
Kritiki Googla opozarjajo, da v zameno za brezplačne storitve uporabniki interneta sami postanejo storitev. V interesu Googla je, da zbere čim več podatkov o nas. Vloga brezplačnih storitev je torej prikrivanje kompromisa, s katerim pristanemo na zbiranje velikih količin osebnih podatkov.
Gorazd Božič. Foto: M.P.
Gorazd Božič, vodja SI-CERTA na ARNES-u razlaga, da Google shranjuje vse, kar se shraniti da:
“Moramo se soočiti z resnico, da velika internetna podjetja niso skupek altruističnih ljudi. To so podjetja, katerih cilj je zaslužek, tega pa predstavljajo naši podatki.”
Namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič pričakuje, da se bodo na nov pravilnik odzvale tudi ustanove Evropske unije. Pogoji poslovanja in pravilniki zasebnosti, ki so pogosto pisani v pravnem jeziku, pa so del mehanizma, ki je v informacijski družbi spodletel.
Uporabnikom ne preostane drugega kot da razumejo, kakšen vpogled ima Google v našo zasebnost. Iz zgodovine iskanja se da razbrati podatke o tem, kdaj vstanemo, gremo v službo, kdaj smo na malici, pa tudi kakšne zdravstvene informacije iščemo in kam potujemo:
“Verjetno bi si v realnem svetu težko predstavljali nekoga, ki bi vse to vedel o nas, skoncentrirano v enem podjetju. Tega v realnem svetu ni.”
New tutorial: how to remove your YouTube viewing & search history before Google’s new #privacy policy takes effect: eff.org/r.1Tz
— Eva (@evacide) February 24, 2012
INTERVJU: Eva Galperin, Electronic Frontier Foundation
Poskušajmo razložiti spremembe pravilnika zasebnosti, ki bodo začele veljati 1. marca. Google napoveduje, da bodo zaradi njih njegove storitve še nekoliko boljše. Kaj se bo v resnici zgodilo?
Google združuje pravilnik o zasebnosti za vse svoje različne ponudbe. Do zdaj jih je bilo več deset, morda celo 100, pogoji pa so bili, kar zadeva zasebnost, različni. S prvim marcem bo imel Google poenoten pravilnik o zasebnosti.
V organizaciji Electronic Frontier Foundation predlagate izbris zgodovine in tako onemogočenje beleženje iskanja, hkrati pa opozarjate, da bo te podatke Google še vedno shranjeval. V tem primeru bo zgodovina iskanja nedostopna le meni, Googlu pa še vedno?
Točno tako. RT @val202: Vroči mikrofon: Eva Galperin (Electronic Frontier Foundation): Če je storitev brezplačna, ste storitev vi. — Ena Kobentar (@ena2345) February 28, 2012
Tu gre za tanko črto. Ljudem, ki jih skrbi, da bodo podatki o iskanju združeni z drugimi Googlovimi storitvami, predlagamo, da izbrišejo zgodovino iskanja v Googlu ter ogledov na Youtubeu. Sam izbris zgodovine Googlu sicer ne preprečuje, da teh podatkov ne bi kljub temu beležil. Še vedno bodo podatke imeli, ne bodo pa jih smeli združevati z drugimi storitvami. Hkrati pa, če boste preprečili beleženje zgodovine iskanja, zgodovine ne bodo smeli hraniti dlje kot 18 mesecev. V tem primeru jo bodo hranili 18 mesecev in jo nato anonimizirali. Če tega ne boste storili, bo Google zgodovino vašega iskanja hranil nedoločen čas. Nekaj boste z izbrisom zgodovine iskanja vendarle dosegli.
Hitro pozabimo, da je iskalni niz oziroma zgodovina le-tega lahko kočljiv osebni podatek. Zgodilo se je že, da so bili podatki objavljeni in uporabniki razkriti, s tem pa tudi njihova zasebnost. Kaj bi podjetja, kot je Google, morala zagotoviti, da bi bilo iskanje varno?
Najprej bi morali uporabnikom jasno povedati, kateri njihovi podatki bodo shranjeni, ter kako in zakaj. Hkrati bi morali zagotoviti vse možnosti za izključitev teh nastavitev. Google je naredil nekaj korakov, da bi pojasnil, kaj počne s podatki uporabnikov in kako, še vedno pa je zmeda kar velika. Pogosto se dogaja tudi, da se uporabniki, tudi če podjetje sicer pojasni, kaj se z njihovimi podatki dogaja, kdo ima do njih dostop in zakaj, strinjajo s tem, ne da bi se zares ubadali z branjem ali celo razumevanjem besedila. To je za nas zelo moteče.
Kakšen nasvet kako iskati varno?
Na EFF smo izdali celo majhno belo knjigo, v kateri je naštetih 6 načinov za varno iskanje. Vsem, ki jih skrbi, kaj vse Google hrani o njih in bi radi nadzor nad uporabo zasebnih podatkov, predlagam, da si jo preberejo. Objavili pa smo tudi navodila, kako izbirati zgodovino ogledov in iskanja za Youtube.
Kaj moramo vedeti o Googleu, da bi bolje razumeli njegove interese. Včasih so skladni z našimi, včasih niso.
Vsekakor se moramo zavedati, da v zameno za vse brezplačne storitve uporabniki interneta sami postanejo storitev. Podjetja, kot je Google, uporabijo veliko podatkov, ki jih imajo o nas, za to, da nas ciljajo s primernimi oglasi. Njihov največji vir prihodkov je oglaševanje. V njihovem interesu je, da dobijo čim več podatkov o nas – toliko, kolikor je pač mogoče. Zanje je tudi pomembno, da prikrijejo kompromis, v katerega ste privolili, ko ste za brezplačne storitve ponudili zasebne podatke. To je eden izmed razlogov za to, da smo pozorni, kaj Google in drugi internetni velikani počnejo z našimi podatki. Vse razloge imajo, da področje ohranjajo zamegljeno, nejasno.
Napetosti med zahodom in vzhodom, ki se razplamtevajo v Ukrajini, bodo imele posledice tudi v evropskem gospodarstvu in energetiki. Pa je Evropa na to pripravljena? Kako pa konflikt, ki traja že več let, doživljajo Ukrajinci? Gost Vročega mikrofona je dr. Denis Mancevič.
Le nekaj korakov naprej od sedeža hrvaškega sabora in vlade v Zagrebu, je Muzej prekinjenih zvez. Tam hranijo tudi umetniško sliko, portret Iva Sanaderja, nekdanjega predsednika vlade. Olje na platnu, ki trenutno ni del razstave in je deponirano v skladišču, je muzeju podaril neznani donator. Večjo simboliko si je težko predstavljati. Sanader in njegova stranka HDZ sta bila v največji korupcijski aferi v hrvaški politiki leta 2011 obtožena odtujitve najmanj deset milijonov evrov iz javnih podjetij in ministrstev prek oglaševalske agencije Fimi-media. Del denarja naj bi končal v žepih posameznikov, del pa v črnih fondih HDZ. Iz njih so plačevali tudi znane pevce. Sodba je pravnomočna. Kakšne so na Hrvaškem razmerja med politiki, oglaševanjem in mediji, kje so največje težave, zakaj pri naših sosedih ne potrebujejo strankarskih glasil, spletnih strani in televizij, kakšne so primerjave s Slovenijo ...
V Sloveniji je kar 131 tisoč zavarovanih ljudi brez osebnega zdravnika. Med njimi so tudi ostareli, ki so več desetletij plačevali v zdravstveno blagajno. Ti se sedaj na sramoto države po pomoč obračajo tudi na pro bono ambulante, namenjene ljudem brez zdravstvenega zavarovanja. Našli smo dve osebni zgodbi, ki sta žrtvi novega slovenskega fenomena odstotnosti družinskih zdravnikov. Prispevek Eve Lipovšek.
Zanimanje za nameščanje toplotnih črpalk zaradi okoljske sprejemljivosti, prihrankov in energetske učinkovitosti narašča. Zunanje enote pa lahko povzročajo čezmeren hrup in vibracije, ki jih najbolj občutijo sosedje v strnjenih naseljih. S tako težavo se srečujejo tudi sosedje hotela Best Western v Kranjski Gori. Občine s prostorskimi načrti ne urejajo nameščanja toplotnih črpalk, država nima sistemske ureditve. Prijave na inšpekcije, pogovori s sosedi, skupno iskanje rešitev, možnosti za premestitev ali celo zasebne tožbe so tako poti, ki zaradi ohlapne zakonodaje ostanejo prizadetim.
6. oktobra 2021 je na Dunaju potekala obsežna preiskava. Zadeva: sum zlorabe državnih sredstev za časopisno oglaševanje. Vpleteni: takratni kancler Sebastian Kurz.
Pred približno mesecem so poslanci s tesno večino sprejeli težko pričakovani Zakon o dolgotrajni oskrbi. Nanj smo čakali 20 let, a vprašanja o učinkovitosti zakona in o tem, ali bo področje dolgotrajne oskrbe zdaj ustrezno sistemsko urejeno, ostajajo odprta. Predvsem zato, ker zakon nima predvidenega vzdržnega dolgoročnega financiranja, pa tudi številna merila za upravičenost do storitev bo treba še doreči, zagotoviti kader za obseg storitev, ki ga predvideva, in tako naprej. Kaj dejansko prinaša Zakon o dolgotrajni oskrbi? Bo dovolj denarja za vse potrebe, povezane z dolgotrajno oskrbo, sploh ker naj bi finančne rešitve našla neka druga vlada v bližnji prihodnosti? O vsem tem so se kmalu po sprejetju zakona voditeljica Alenka Terlep in njeni sogovorniki pogovarjali v Studiu ob 17.00 na našem Prvem programu.
Točno pred 20 leti je v ameriško taborišče na Kubi Guantanamo prispelo prvo letalo z ujetniki, ki so jih Američani zajeli v Afganistanu. Tudi po umiku ameriške vojske iz Afganistana taborišče še vedno deluje in še danes so tam brez ustreznih sodnih postopkov zaprti ljudje.
Čas je, da se spet pogledamo v ogledalo, ki nam ga iz meseca v mesec nastavlja varuhinja pravic poslušalk in poslušalcev, gledalk in gledalcev, uporabnic in uporabnikov različnih platform RTV Slovenija Ilinka Todorovski, in potegnemo črto pod njen petletni mandat, saj se sredi januarja poslavlja s tega položaja. Kako uspešna je bila kot most med javnostjo in javnim zavodom, med uporabniki in ustvarjalci vsebin RTV Slovenija, pa več v pogovoru z Luko Hvalcem.
Kako izboljšati kakovost življenja lokalnih prebivalcev in obenem promovirati zdravstvo ozemlja, so se spraševali prebivalci obeh Goric, slovenske in italijanske. In tako se je pred štirimi leti rodil petletni projekt Interreg Salute Zdravstvo, s katerim z iskanjem sinergij med slovenskim in italijanskim zdravstvenim sistemom prihajajo do številnih primerov izmenjavanja izkušenj, počasi pa upajo, da tudi pacientov čez mejo. Poudarki poskusnega projekta so usmerjeni v enoten sistem naročanja, zgodnjega prepoznavanja motenj avtističnega spektra, fiziološke nosečnosti, obravnave mladih s težavami v duševnem zdravju in socialnega vključevanja po najnaprednejših evropskih modelih.
Še eno virulentno leto je za Slovenijo, polno viharjev, včasih pričakovanih, pogosto umetno ustvarjenih. Slovenijo v preteklem letu analizirajo in komentirajo Nataša Mulec, Zdenka Bakalar, Snežana Ilijaš in Tomaž Celestina.
Čeprav je leto 2021 še vedno najboljh zaznamovala koronavirusna kriza, se oboroženi spopadi in kršenje človekovih pravic po svetu niso ustavili. Že 20 let jih od blizu preiskuje Donatella Rovera, ki je del krizne ekipe pri mednarodni organizaciji Amnesty International. V Vročem mikrofonu spregovori o dogajanju v Etiopiji, o paradigmi oddaljenih konfliktov v Evropi, zakaj se človek še vedno maščuje zob za zob in o tem, zakaj vedno bolj verjame v deklaracijo o človekovih pravicah.
V ljubljanski četrtni skupnosti Šiška so tamkajšnji prebivalci ogorčeni, saj naj bi na tamkajšnjih zelenicah in parkih zrasli trije novi vila- bloki in Dom za starejše. Graditi jih želi podjetnik, ki je pred leti od propadlih gradbenih velikanov poceni odkupoval nepozidana zemljišča, ki bi jih po koncu gradnje le ta morala vrniti občini. Ta zemljišča so zdaj v vrtincu tajkunizacije pristala v zasebni lasti in na nepozidanih površinah že tako zgoščenih sosesk naj bi zrasle nove stanovanjske stavbe, kar bi močno okrnilo kakovost bivanja v teh naseljih. Kaj o vsem tem meni Odbor za zaščito zelenic v Šišenski soseski 6 in kaj ljubljanski mestni urbanist prof. Janez Koželj?
Glede na poročilo Agencije ZN za bgunce (UNHCR) se je število ljudi, ki bežijo pred vojnami, nasiljem, preganjanjem in kršitvami človekovih pravic, kljub pandemiji lani povečalo na več kot 8,2 milijona. Kar 42 odstotkov razseljenih ljudi po svetu je mlajših od 18 let. Marsikdo na poti izgubi stike s svojci, veliko je pogrešanih. Pri iskanju pogrešanih in pri ponovnem povezovanju družin se trudijo tudi v svetovnem gibanju Rdečega križa. Eno izmed orodij, ki pomaga pri tem, je spletna stran Trace the FAce oziroma Sledite obrazu, fotogalerija ljudi, ki iščejo pogrešane sorodnike.
"To ni napad, to je samo izpoved, težka izpoved," pravi žrtev spolne zlorabe v Katoliški cerkvi. Želi si, da bi z njo opogumila še koga, ki je doživel zlorabo, da to, kar ga tlači, da ven iz sebe in pove, kar bi moral povedati. Tokrat bomo iskali tudi odgovor na vprašanje, kaj bi bilo nujno treba narediti, da se takšne zlorabe v Cerkvi ne bi več dogajale.
Spregovoriti o spolni zlorabi v Katoliški cerkvi je težko, posledice so lahko zelo hude, krik žrtev pa še vedno ni slišan. Ljudje to gnusno dejanje doživljajo kot umor duše. Izpoved žrtve, s katero se je pogovarjal Gorazd Rečnik, ni primerna za otroke. Ni napad, je krik, ki kliče po resni obravnavi te teme, takšni, kot so se je lotili na primer v Franciji.
V pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja je zapisana tudi pravica do proste izbire osebnega zdravnika, ki naj bi jo imela vsaka zavarovana oseba. A zadnja leta je to, da dobiš novega osebnega zdravnika, bolj kot izbira sreča. Na težavo pomankanja zdravnikov družinske medicine, s katero se srečujejo v vseh regijah, je prav zdravniška stroka opozarjala več let, a zgodil se ni nič. Trenutno primanjkuje več kot 200 družinskih zdravnikov in kot kaže, kratkoročne rešitve ni. Pri tem pa je treba vedeti, da je osebni zdravnik osnovni člen v verigi zdravstvenih storitev in brez tega pacienti ne morejo dostopati do ostalih zdravstvenih storitev.
Koronavirusna različica omikron je vnesla nove neznanke v že tako nenehno spreminjajoč se sistem protikoronskih ukrepov, sploh ker je vse več dokazov, da je zaščita s cepivi tudi pred različico delta precej skromnejša od pričakovanj. Prav tako nam hitro naraščajoče številke novookuženih v vzorno precepljenih državah kažejo, da se na delež precepljenosti ne moremo zanašati. Kako torej naprej? Kdaj bo veljavnost statusa polno cepljenih omejena? Kakšna bo cepilna politika? Nam je bližje ideja o obveznem cepljenju ali spodbuda k cepljenju otrok? Sta cepljenje, predvsem pa sistem PCT ob novem sevu in vse jasnejših opozorilih, da kužnost cepljenih očitno ni zanemarljiva, sploh še rešitev? Odpira PKP 10 vrata v sistem obveznega cepljenja? To so bila vprašanja za vodjo posvetovalne skupine za cepljenje pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje Bojano Beović.
Poljska je že dlje časa na tnalu evropskih institucij. Sicer razklana poljska družba si v krizi identitete kljub temu želi evropske prihodnosti. Vseeno pa trenutna vlada ne želi opustiti načrtov o popolnem nadzoru sodstva in nadaljevanju zatiranja ženskih pravic. A poljska civilna družba je bolj živa in dejavna kot kadarkoli, želijo si obraniti tako neodvisno sodstvo kot ženske pravice. Zakaj je to dvoje tesno povezano, zakaj vse več mladih uradno zapušča poljsko Cerkev in kaj o vsem tem meni legendarni nobelovec in nekandanji predsednik Lech Wałęsa.
Z letošnjim novembrom se je v Združenih državah Amerike zaokrožilo leto z izrazitim političnimi nabojem. Splošne, zlasti predsedniške, volitve so še poglobile razkol v ameriški družbi. Del le-te vse do danes ni sprejel njihovih izidov in Joeja Bidna noče sprejeti kot predsednika ZDA. Poskuse ameriške desnice, da kot glavno grožnjo v Ameriki opredeli leva gibanja, kot so BLM (Življenja temnopoltih štejejo), Antifo in podobna, je na laž postavil 6. januar. V poslopje kongresa so vdrli pretežno beli Američani, med njimi tudi pripadniki skrajno desnih milic. Da ima Amerika nenavadno pisane zakone, zaradi katerih lahko morilec, ki niti ne skriva svojega dejanja, odide iz sodne dvorane nekaznovan, je pokazal primer Kyla Rittenhousa, ki je lani, kot mladoletnik, ki načeloma niti ne bi smel imeti orožja, med protesti v Kenoshi v Wisconsinu s polavtomatsko puško ubil dva človeka in ranil enega. V nedeljo je voznik športnega terenskega avtomobila v Waukeshi prav tako v Wisconsinu zapeljal v predbožično parado in ubil pet ljudi, najmanj 40 pa poškodoval. Od kod ta bes na eni in skorajda nemoč na drugi strani? Dr. Cynthia Miller-Idriss je profesorica sociologije in pedagogike na Ameriški univerzi v Washingtonu, DC, kjer vodi Laboratorij za raziskave ekstremizma in inovacij (PERIL). Njena najnovejša knjiga Sovraštvo v domovini (Hate in the Homeland, Princeton Press, 2021) posega prav v srčiko težave, namreč v taktiko in načine radikalizacije mladih z idejami skrajne desnice. Z dr. Miller-Idriss, ki torej razkriva proces oblikovanja desnih skrajnežev jutrišnjega dne, se pogovarja washingtonski dopisnik Andrej Stopar.
Neveljaven email naslov