Tam nekje med posavskimi griči in za zasavskimi dimniki na robu savinjske doline leži občina Radeče, samostojna od leta 1995 ravno zaradi svojega geostrateškega položaja.

Zgodba o Radečah je predvsem zgodba o Papirnici Radeče, ki doživlja verjetno najtežje čase v svojem 275 letnem obstoju. Tovarna je preživela čase ilirskih provinc, avstro-ogrsko monarhijo v 19. stoletju,  delovala je  skozi prvo in drugo svetovno vojno … dokler je ni april leta 2012 pripeljal do stečaja.

“V bistvu smo zdaj na dnu, to pomeni, da je vsega konec. V tem trenutku se lahko samo še dvignemo, izgubili smo službo, izgubili smo vse … Ljudje so zdaj res na tleh in o tem težko govorijo. Dobiti službo v Radečah je praktično nemogoče. Bili smo kvalitetni, znani po celem svetu in še vedno nas kupci sprašujejo ali bomo zagnali proizvodnjo ali ne,” pravi  Stane Klanšek, nekdanji vodilni sindikalist v papirnici.

Ni nepomembno, da je bil v Papirnici Radeče izdelan papir za slovenski tolar in slovenski potni list; pred desetletjem so proizvodnjo dopolnili z izdelavo plastičnih in kartonskih kartic … poslovali in izvažali so na trge vse Evrope, Bližnjega in Daljnega vzhoda, Severne amerike in še kam.

Žalostno in absurdno

“To je žalostno in absurdno. Bivši lastnik, eden najbogatejših Slovencev, on svojega denarja ne da. On bi rad, da dajo denar banke, mi pa banke dokapitaliziramo, žalostno res.”

Nekdaj je tovarna zaposlovala 1200 ljudi, potem se je proizvodnja skrčila na 350 delovnih mest, zdaj pa na 250 oziroma 370 delovnih mest skupaj s hčerinskim podjetjem Muflon.

“Že kot otroci nismo nič razmišljali, saj smo vedeli, da bomo v papirnici v službi,” je povedal upokojenec in predsednik Turističnega društva Radeče Vito Žnidar.

Kot pravi direktorica zavoda Kulturno turistični rekreacijski center Radeče Marija Imperl, so v Radečah vselej “dihali s tovarno”. Ko je bila tovarna močna, je šlo dobro tudi kraju. Hkrati pa je v bila v preteklosti v Radečah ravno zaradi uspešne tovarne zgrajena vsa športna infrastruktura: bazen, športna dvorana, štadion, teniška igrišča …

Radečani imajo Radeče radi

“Nič ni. Ko greš skozi dolino, te je skoraj strah, veliko je apatičnosti … Vsi pogovori se vrtijo samo okrog papirnice …  za naš kraj je to res hud udarec.” 

Kar morda zbuja upanje Radečanov, je zanimanje francoskega kupca in tudi zamisel občine, da bi ustanovila gospodarsko družbo, ki bi prevzela preostalo proizvodnjo papirnice.

“Mi razmišljamo o tem, da bi ustanovili gospodarsko družbo. Kaj so imeli prej lastniki in banke, nas ne zanima, nas zanimajo le delovna mesta. Mislimo, da brez delovnih mest tudi varčevalni ukrepi nič ne pomenijo,” pravi županja občine Rafaela Pintarič.

“Radečani imamo svoje Radeče radi” je poudarila Marija Imperl.

Kdo pa ima rad Radečane?

Vprašanje pa je, kdo ima rad njih.  Glede oskrbe je občina vezana na različne regije: na Elektro Trbovlje in na gozdno gospodarstvo Brežice, upravna enoto imajo v Laškem, tam sta tudi Center za socialno delo in zavod za zaposlovanje; sodišče je v Celju in po uradnih evidencah so Radeče  še vedno savinjska statistična regija.

Zadnja leta se v občini bolj kot na Zasavsko regijo, v kateri so bili vselej zapostavljeni skuša naslanjati na Posavje proti Krškem in Sevnici. In že zdaj se na delo tja in tudi v Celje, Maribor in v prestolnico vozi večina delovnih Radečanov.

Marija Imperl sicer vidi nekaj razvojnih priložnosti v turizmu in kmetijsko gozdarski dejavnosti, a obenem poudarja, da je “finančne učinke težko doseči” in da “turizem v tem času in v nekaj naslednjih letih ne more biti gonilo razvoja, ker smo prešibki. “

[slickr-flickr search=”sets” set=”72157629495587756″ type=”thumbnails” captions =”on” descriptions=”on” sort=”name”]

Avtorica fotografij: Nataša Štefe