Vlak iz Pariza prispe v 250 km oddaljeni Bruselj v dobri uri. Od Ljubljane do Kopra vozi kar tri ure. Če ni vmes žledoloma in potniki zaradi več kot leto in pol trajajoče sanacije proge niso prisiljeni vlaka zamenjati z avtobusom. Potniški železniški promet je zrel za korenito prenovo. Vlaki so ostali v obdobju SFRJ, omrežja so neurejena, železniška postajališča niso niti senca sodobnih arhitekturno, programsko in funkcionalno urejenih postaj v razviti Evropi. Kdaj bomo tudi pri nas o železniškem potniškem prometu nehali razmišljati kot o finančnem zalogaju, temveč o priložnosti za izboljšanje mobilnosti prebivalstva, decentralizacijo države in nizkooglijčno družbo?

V 21. stoletju z vlakom od Ljubljane do Kopra potrebujemo tri ure!

Vlak iz Pariza prispe v 250 km oddaljeni Bruselj v dobri uri. Od Ljubljane do Kopra vozi kar tri ure. Če ni vmes žledoloma in potniki zaradi več kot leto in pol trajajoče sanacije proge niso prisiljeni vlaka zamenjati z avtobusom. Dušan Mes s Slovenskih železnic sicer obljublja, da bo “z 31. avgustom promet do Kopra stekel kot pred žledolomom. Dela so potekala toliko časa, ker so potekala pri odprtem prometu. Če bi progo zaprli, bi se zgodil kolaps.”

Potniški železniški promet je zrel za korenito prenovo

Vlaki so ostali v obdobju SFRJ, omrežja so neurejena, železniška postajališča niso niti senca sodobnih arhitekturno, programsko in funkcionalno urejenih postaj v razviti Evropi. Cilji so sicer konkretni, na primer, da bi v desetih letih od Ljubljane do Divače z vlakom lahko prišli v eni uri in ceneje kot z avtomobilom.

Pa vendar se zdi, da pri nas o železniškem potniškem prometu razmišljamo predvsem kot o finančnem zalogaju, ne pa tudi kot o priložnosti za izboljšanje mobilnosti prebivalstva, decentralizacijo države in prehod v nizkoogljično družbo.

“Zbrana uporabnina za vlake na železnicah ne prinese niti 10 odstotkov potrebnih sredstev za vzdrževanje.”
– Dušan Mes, Slovenske železnice