Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


Vroči mikrofon

1260 epizod


Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?

Zakonca Sekheta

29.09.2015

Zakonca Sekheta sta iz Sirije prišla v Slovenijo pred dobrima dvema letoma. Njuna življenjska zgodba je kot napet film, saj ju je vojna z doma pregnala že dvakrat. Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, bosta pred Vročim mikrofonom pripovedovala o svojih izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Zakonca Sekheta o izkušnjah, bolečih spominih in o načrtih, ki bi jih rada uresničila

Vsakdo, ki ga vojna prežene z doma, ima svojo zgodbo. Medhija in Nizam Sekheta sta maja 2013 v Slovenijo pribežala iz Sirije, kjer sta imela tovarno čistil in kozmetični center. Našo državo dobro poznata, saj sta tu že živela in delala. Gospod ima tudi dvojno državljanstvo, sirsko in slovensko. Njuna življenjska zgodba pa je kot napet film, saj sta morala že dvakrat pustiti vse, kar sta ustvarila, in bežati pred vojno, da sta rešila svojo družino.

“Pridejo in ti vse vzamejo, takrat nič ne pomeniš. To je res boleče. Potem iščeš pomoč, kar je za človeka, ki tega ni vajen, ponižujoče. Če si mlad, lahko začneš znova, za starejšega človeka pa je vse to še veliko težje.”

– Nizam Sekheta o tem, da moraš pustiti vse, da si rešiš golo življenje

Gospod Sekheta je leta 1967, ko je imel 18 let, prišel v takratno Jugoslavijo študirat farmacijo. Po študiju je delal v Prištini, ker je bila tam najboljša plača, potem je sprejel službo v Bosni, leta 1978 pa je prišel v Slovenijo, v Šoštanju je bil vodja lekarne. Tistih let se rad spominja zaradi čudovitih sodelavcev, pa tudi zaradi tega, ker so bili v okolju prijazno sprejeti. Končal je tudi magisterij iz medicinske biokemije.  Pozneje je v Beogradu delal kot prevajalec, nato se je odpravil v Libijo, kjer je ostal dve leti (kot član jugoslovanske zdravstvene delegacije).

Za nekaj časa se je vrnil v Sirijo, leta 1990 pa je prišel z družino v Vukovar, kjer sta z ženo odprla zasebno lekarno. Niti v sanjah si nista predstavljala, da lahko izbruhne vojna. Mesto sta z otrokoma zapustila tik pred bombardiranjem. Vse sta izgubila. Ko so jima vzeli lekarno, sta od Hrvatov dobila le nekakšno potrdilo, o odškodnini, ki bi jo morala dobiti,  pa še vedno urejata in čakata v dolgih vrstah na rešitev. Upata, da jima bo pri tem morda pomagalo Evropsko sodišče.

Leta 2000 sta se iz Sirije, kamor ju je pregnala vojna na Hrvaškem, vrnila v Slovenijo. V Ljubljani sta kupila lokal, v katerem sta nameravala odpreti lekarno, a sta tri leta zaman čakala na dovoljenje (koncesijo). Zato sta poslovni prostor prodala in se vrnila v Sirijo, kjer sta imela tovarno s čistili in kozmetični center. Takrat je bil tam mir in ugoden čas za industrijski razvoj.

Alep, kjer so živeli, je pet tisoč let staro mesto na severu Sirije: lepo, kulturno, lepo, domačini so odprti ljudje in zelo marljivi, pripovedujeta zakonca Sekheta. Medhija Sekheta: “Doma sem iz Bosne, v Siriji sem živela in delala trideset let. Tam se nikoli nisem počutila kot tujka. Ljudje so zelo prijazni, radi imajo življenje.”

“Zelo sem žalostna, s temi kraji me povezujejo spomini, tam imamo prijatelje. Zelo je težko. A moram nadaljevati življenje,  bojim se, da bi zbolela zaradi vsega tega, zato skušam obrniti nov list. Najpomembnejše se mi zdi, da smo Sirijo zapustili vsi, midva in otroci, da smo skupaj. Prišli smo v Slovenijo, tu so nam prijateljsko ponudili roko, zelo lepo so nas sprejeli, da lahko nadaljujemo življenje.”

– Medhija Sekheta ob pogledu na vojne posnetke in ruševine

O tem, kakšna je bila pred dobrima dvema letoma njihova pot iz Sirije do Turčije, ko so se odločili, da zbežijo, pripoveduje Nizam Sekheta: “Alep je kakšnih 55 km oddaljen od turške meje. Tja smo se odpeljali z avtom. Vsakih 500 ali tisoč metrov so bile postavljene barikade. Nikoli ne veš, kaj bo, kaj iščejo, kdo so ti ljudje. Nismo se vozili po navadnih cestah, ampak naokrog, po poteh, ki jih nismo poznali. Zato nas je vodil človek, ki smo mu plačali, da nas je pripeljal do meje. Na turški strani nas je sprejela častna konzulka Slovenije, pri njej smo bili kakšnih sedem dni, ko smo čakali na vizume. Nismo imeli rezerv, denarja, saj smo od tega, kar smo imeli, živeli, ko smo precej dolgo čakali na pomoč. Bili smo v stikih s slovenskim veleposlaništvom v Turčiji, vse skupaj se je premikalo precej počasi, ko pa so začeli uporabljati kemično orožje, sem pisal slovenskemu zunanjemu ministru. Napisal sem mu, da bo nekdo odgovoren, če se nam kaj zgodi. Naslednji dan so nas poklicali z veleposlaništva. Še sreča, da je takrat telefon deloval!”

Tako so z dvema kovčkoma v Slovenijo prišli 1. maja 2013. V Siriji sta zakonca pustila vse, kar sta ustvarila v treh desetletjih. Kaj se dogaja s premoženjem, ki sta ga pustila v Siriji? Ne vesta. Ključe svoje hiše sta zaupala človeku, ki ga sploh ne poznata, saj pravita, da je bolje, če je nekdo v njej, kot pa da bi bila prazna.  Včasih jima kdo pošlje fotografijo tovarne, ki še stoji … kdove ali je kaj ostalo v njej?  Medhija Sekheta: “Danes je tako, jutri je lahko povsem drugače. Tako je v vojni. Veliko ljudi, ki so ostali v Siriji,  zdaj odhaja. Pravijo, da se ne da več zdržati.”

Menite, da bo nekoč mir v Siriji?

Nizam Sekheta: “Vsaka stvar se enkrat konča. Problem pa je, da se tam še deset let ne bo dalo normalno živeti. Midva sva že stara, upava le, da se bo dalo kaj od tega, kar sva pustila v Siriji, prodati, da bi si tako lahko zagotovila normalno življenje.”

Gledate poročila o beguncih, ki prihajajo v Evropo? Ali raje kdaj kar ugasnete televizijo?

Nizam Sekheta: “Gledamo, gledamo. Žal nama je, da je tako. Ne vem pa, kdo je kar naenkrat odprl vrata, da je prišlo 200 ali 300 tisoč ljudi v Evropo … Veliko je ekonomskih migrantov, a to niso Sirci.  V Siriji je že štiri leta nemirno, pa ni nihče prišel, ti ljudje so bili  v Turčiji, v Jordaniji, upali so, da se bodo lahko vrnili.   Sirci so zbežali, ker so si s tem rešili življenje. Zanje velja, da imajo zelo radi Sirijo, a niso imeli druge izbire.”

Medhija Sekheta: “Kot žensko me moti, ko kažejo smeti, ki jih begunci puščajo za seboj. A vedeti moramo, zakaj. Njihova duševnost je uničena. Ljudje ne spijo, so utrujeni, s seboj imajo majhne otroke, med njimi so starci. Včasih so jezni, čeprav sicer niso takšni. Če je človek izmučen, je vsak drugačen, to je treba razumeti. V tem stanju moramo biti humani.”

Kako si po izkušnji, ki jo imata, predstavljata uspešno integracijo migrantov?

Nizam Sekheta pravi, da je dober temelj integracije, če poznamo tuje kulture, navade, mentaliteto: “Sirci so kulturni ljudje, niso nevarni.”

Medhija Sekheta: “Ne moreš pozabiti, ko ti nekdo ponudi roko v stiski. Begunci zdaj potrebujejo pomoč, pozneje bodo potrebovali delo. Brez tega se ne bodo mogli integrirati.”

V družini Sekheta, ki šteje osem članov, so visoko izobraženi (farmacevti, dermatolog), ki bi radi delali in ustvarjali. “Svojih načrtov ne moremo uresničiti, ker nimamo kapitala, imamo pa bogate izkušnje s tovarno, v kateri smo izdelovali naravna čistila, v kozmetičnem salonu smo ročno izdelovali kreme, kozmetične preparate. Za vse to imava lastne recepte. Morda bo rešitev prinesel čas, morda nas bo slišalo pravo uho …”

Medhija in Nizam Sekheta, ki zdaj živita v Ilirski Bistrici, sta pri delu z begunci pripravljena pomagati tudi kot prevajalca. Za zdaj ju še niso vključili. Sicer pa sta v Siriji tudi onadva pomagala beguncem, predvsem tistim, ki so prišli, ko je v nekdanji  Jugoslaviji divjala vojna. Nizam Sekheta: “Srečen sem, če lahko pomagam.” Medhija Sekheta: “Lažje je pomagati kot čakati na pomoč.”


16.07.2024

Ozempic revolucija: Obetavno, toda ...

Nobenega zdravila ni, s katerim bi vam čudežno skopnela teža. No, vsaj tako se je reklo do nedavnega. Potem ko je pred nekaj leti prišlo na trg kot nova sila v boju zoper sladkorno bolezen, se je vmes izkazalo, da je uspešno tudi pri hujšanju. Ozempic ni več le farmacevtski pojem, ampak predvsem popkulturni in finančni fenomen, ob čemer se v tokratni oddaji sprašujemo, ali ni navdušenje nad njim preuranjeno in kaj dejansko pomeni iskanje idealne teže z njim.


10.07.2024

Čakanje na paket ali kaj se dogaja s Pošto Slovenije

Pomladi je dvignila prah informacija o načrtih za privatizacijo Pošte Slovenije. Na srečo se je izkazalo, da gre za lažno novico, saj ta državna družba ostaja med strateškimi naložbami. Preverili smo, kaj se dogaja v ozadju in kaj pravijo poštni delavci na terenu in kaj uprava.


03.07.2024

Lepotni posegi na črnem trgu in v rokah amaterjev

Po podatkih Mednarodnega združenja estetskih kirurgov je bil lani najpogostejši kirurški poseg liposukcija, sledila sta ji povečanje dojk in operacija vek. Najpogostejša nekirurška posega sta bila uporaba botulin toksina oziroma botoksa in polnil s hialuronsko kislino. V Sloveniji registra estetskih posegov sicer nimamo, a tudi pri nas se vse več ljudi odloča za estetske posege različnih vrst. Kjer pa je povpraševanje, je tudi črni trg, predvsem na področju nekirurške estetike, torej vbrizgavanja hialuronskih polnil in botoksa. Kdo pri nas lahko izvaja tovrstne posege in kakšne so lahko posledice nestrokovno opravljenih, smo preverili v Vročem mikrofonu.


26.06.2024

Proteinomanija - Je več beljakovin boljše za naše telo?

Je prodaja beljakovinskih prehranskih dodatkov nuja ali marketinški trik? Ali vas bolj prepriča embalaža navadnega pudinga ali tista, na kateri piše dodanih 20 g beljakovin? Kako šibki smo ljudje, ko gre za prehransko svetovanje, in kako hitro podležemo nekaterim praznim obljubam? O tako imenovani proteinomaniji bomo govorili v tokratnem Vročem mikrofonu. In se spraševali, ali je več beljakovin tudi zares bolje za naše telo.


19.06.2024

Bolgarija: Lahko bi bili nebesa na zemlji

Bolgarija je s slovenske perspektive slabo poznana članica Evropske unije. Pred dnevi so imeli že šeste parlamentarne volitve v treh letih, ki pa niso prinesle konca politični nestabilnosti. Največja sistemska težava te 6,5-milijonske države je korupcija, ki poleg inflacije in najnižjih plač v Evropski uniji zavira že nekaj časa napovedan prevzem evra. Poleg čudovitih gora in obale pa Bolgarija premore tudi pozitivne zgodbe in vizije. V reportaži od blizu spoznamo politično, družbeno, znanstveno, kulturno, podjetniško … Bolgarijo.


18.06.2024

Gospodarstvo prihodnosti: Če želimo kaj spremeniti, Bezos in Zuckerberg ne smeta biti sinonima za uspeh

V zadnjih letih se dogaja največji prenos premoženja od revnih k bogatim v zgodovini. Število premožnih še nikoli ni bilo tako visoko kot v 2023. Kako v kontekstu globalnih izkoriščevalskih trendov preiti v trajnostne ekonomske modele, ki poslovno uspešnost združujejo z ekološko odgovornostjo in družbeno pravičnostjo? Kako inovativne prakse spreminjajo gospodarstvo in poslovne modele in postajajo vzor trajnostne preobrazbe?


12.06.2024

Zakaj z osnutkom novega Zakona o gostinstvu rešujemo tudi stanovanjsko krizo?

Oddajanje stanovanj v kratkoročni najem se je v zadnjih letih močno povečalo. Število nepremičnin iz Slovenije, ki se oglašujejo na spletni platformi Airbnb, se je po podatkih, ki so jih objavili na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, od leta 2015 do leta 2023 povečalo za 400 odstotkov. Skoraj polovica vseh nepremičnin je samo v petih občinah, v Ljubljani, Piranu, na Bledu, v Kopru ter v Kranjski Gori. Pristojno ministrstvo je zato v javno obravnavo poslalo osnutek novega Zakona o gostinstvu, ki na področju kratkoročnih najemov uveljavlja številne spremembe. Oči javnosti pa so najbolj uprte v del zakona, ki predvideva novo omejitev dni za ponudnike kratkoročnega najema. Kako na zakon gledajo sobodajalci in predstavniki turističnih zavodov?


11.06.2024

Kako pametno je uporabljati pametne droge?

Zdi se, da je zadnja leta med študenti kot pomoč pri učenju močno razširjena uporaba farmakoloških sredstev za krepitev kognitivnih sposobnosti. Čeprav gre po večini za načeloma varna zdravila, ki se predpisujejo predvsem za zdravljenje hiperaktivnosti in narkolepsije, pa njihova uporaba pri zdravih posameznikih prinaša določena nepotrebna tveganja. Kako varno je jemanje tako imenovanih pametnih drog? Kako učinkovite so in kakšna tveganja prinašajo?


05.06.2024

Kdor ne skače, ni Sloven'c?

Čigavo je geslo: Kdor ne skače, ni Sloven'c? S ponarodelim navijaškim vzklikom se lahko poistoveti vsakdo. Poteza trgovca, ki je pridobil pravice za njegovo uporabo, je razjezila mnoge. Kako bo ukrepal olimpijski komite, kaj pravijo navijači in ali lahko Urad za intelektualno lastnino razveljavi svojo odločitev?


04.06.2024

Ozadja še enih "prelomnih" volitev | dr. Marko Lovec

Prihajajoče volitve v Evropski parlament niso prve, ki jih razglašamo za prelomne. V katerih za javnost relevantnih pogledih to vendarle so, se pogovajamo s strokovnjakom za mednarodne odnose dr. Markom Lovcem s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Z njegovo pomočjo skušamo osvetliti mednarodnopolitični kontekst s prevladujočimi vplivi na potek predvolilnih kampanj ter obravnavati poglavitne teme, ki zaznamujejo letošnjo predvolilno dinamiko: vojni v Ukrajini in Palestini ter (nezakonite) migracije in porast priljubljenosti apologetov skrajno desničarskih ideologij.


29.05.2024

Romunija v supervolilnem letu: Tiha in zadržana članica Evropske unije, ki je mnogo več kot to

Povprečen Slovenec ve o sodobni Romuniji približno toliko kot povprečen Romun o moderni Sloveniji: tako rekoč ničesar. Diktator Ceausescu, grof Drakula, slikovita Transilvanija in avtomobilsko podjetje Dacia so ponavadi edine asociacije na to dinamično državo, ki leži med Črnim morjem in Karpati na Balkanu. Od leta 2007 je članica Evropske unije in od takrat tudi eno najhitreje rastočih gospodarstev v njej, zato niti ni čudno, da so Romuni med najbolj naklonjenimi evropskim integracijam izmed vseh Evropejcev. Kakšno je ozračje v državi v supervolilnem letu, ko bodo imeli v Romuniji ne le evropske in hkrati lokalne, ampak do konca leta še predsedniške in parlamentarne volitve?


28.05.2024

Več kot 60 odstotkov vprašanih dijakov dejalo, da je lepa le zagorela koža

Zagotovo ste sami že doživeli, če niste ravno tip človeka, ki bi se na morju nastavljal soncu, da ste ob prihodu domov prejeli začudene poglede in vprašanja: "Si sploh bila na morju? Saj si bela kot jogurt!". Sinonim za obisk morja je bila namreč zagorela koža. Z leti se je sicer ozaveščenost o škodljivosti sonca in nujnosti zaščite pred njim povečala, a še vedno ne dovolj, če pogledamo statistiko obolevnosti za kožnim rakom, predvsem malignim melanomom, ki se še vedno povečuje. Ob svetovnem dnevu Sonca še enkrat ponovimo osnove zaščite kože pred UV-sevanjem in pomen samopregledovanja, ki lahko vam ali bližnjemu reši življenje, saj je melanom 100-odstotno ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj.


22.05.2024

Bolgarija: Šeste volitve v treh letih

Nikolaj Krastev je bolgarski politični analitik, novinar in urednik. Je odličen poznavalec dogajanja na Zahodnem Balkanu, dolga leta je bil dopisnik iz Beograda, dopisniški mandat je preživel tudi v Moskvi. Sestaja se z rusko opozicijo in je o njej posnel televizijski dokumentarec. Pogovarjamo se o dogajanju v regiji, o vplivu Rusije in Turčije. Kakšna je prihodnost Balkana in zakaj bi lahko Slovenija bolje izkoristila svoje dobro ime. Tudi o tem, zakaj ničesar ne vemo o Bolgariji, kjer bodo imeli že šeste volitve v samo treh letih. *Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.


21.05.2024

Neenakost v luči krize in vzpona avtoritarizma

Gospodarska, migrantska, covidna, zdravstvena, podnebna, energetska kriza, vojna za vojno … Nenehna kriza postaja nova normalnost. Kakšen način vladanja bolj ustreza krizi, kako se v krizi odziva pravo, kako mediji? Kako nenehna kriza vpliva na neenakost?


15.05.2024

Študentski protesti so ključne točke, ki jih potrebujejo sodobne demokracije

Pred natanko enim tednom je skupina študentov zasegla prostore Fakultete za družbene vede. Protest, ki so ga poimenovali "Nič tišine do svobodne Palestine", je bil eden odmevnejših študentskih protestov v zadnjem času. Zdi se, da so ti po 60. in 70. letih prejšnjega stoletja kar nekako zamrli. Najodmevnejši so v zadnjem času zagotovo propalestinski študentski protesti v Združenih državah Amerike.


13.05.2024

Delodajalci danes pripravljeni zaposliti delavce, ki jih še pred tremi leti ne bi pod nobenim pogojem

Razmere na trgu dela so danes povsem drugačne, kot so bile še pred nekaj leti. Brezposelnost je rekordno nizka, delodajalci pa med seboj tekmujejo za najbolj iskane kadre, zanimivi so postali ljudje s statusom invalida in pa kadri, ki jih še pred tremi leti ne bi zaposlili pod nobenim pogojem.


08.05.2024

Slika ni samo naložba, naložba je, da jo gledaš

Lahko bi se vprašali kako je mogoče, da neko umetniško delo v tujini doseže vrednost več kot 150 milijonov evrov, kot na primer slika Marilyn Monroe, ki jo je ustvaril Andy Warhol in so zanjo leta 2022 iztržili več kot 176 milijonov evrov. Največji trg zbirateljev je ameriški, zelo močna je Kitajska, med evropskimi so to Francija, Nemčija, Italija, Anglija. Močni umetniški trgi so torej tisti, ki imajo v ozadju močno ekonomijo. Pri nas umetniških slik, za katere bi iztržili sedemmestni znesek, ni. V Sloveniji so po tržni vrednosti v vrhu dela slikarja in grafika Zorana Mušiča, pa tudi naših impresionistov Groharja, Jakopiča in Jame. Tisti, ki se odločijo podati v ta, predvsem "drag šport", pa morajo biti zelo pozorni. Na trgu, predvsem na spletu, so tudi ponaredki saj tam kjer je povpraševanje, je tudi ponarejanje, pa naj gre za umetniška dela, drage kamne ali hrano.


07.05.2024

Severna Makedonija: Epidemiji korupcije in izseljevanja

Makedonija velja za eno večjih osmoljenk med državami. Zaradi zahtev Grčije se je celo preimenovala, vmes postala članica Nata, zdaj pa njeno približevanje Evropski uniji blokira Bolgarija. Od leta 2019 se država z imenom Severna Makedonija spoprijema z rednimi političnimi krizami, na volitvah bodo jutri izbrali tako novega predsednika kot nov parlament, saj je vlada pred tedni odstopila. Povprečne plače in pokojnine so nizke, življenjski stroški se povečujejo, zato ni čudno, da v državi vladata dve epidemiji: korupcija in izseljevanje. Kakšna prihodnost čaka najbolj južno republiko nekdanje Jugoslavije, na čem gradijo optimizem, kako domovino vidijo Makedonci, ki živijo v Sloveniji …


29.04.2024

Razglednice ob 20. obletnici vstopa Slovenije v Evropsko unijo

Prvega maja 2004 so marsikje po Sloveniji poleg slovenske trobojnice zaplapolale tudi evropske zastave. Slovenija je poleg devetih drugih držav vstopila v Evropsko unijo, za kar smo se s skoraj 90 odstotno večino odločili na posvetovalnem referendumu leto prej. Ena največjih prireditev ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je potekala v Novi Gorici. Na slovesnosti z naslovom 'Dve Gorici - eno mesto: skupaj v Evropi' je bil slavnostni govornik tedanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi. Gorica in Nova Gorica sta med evropskimi državami zagotovo posebni saj je nekdanja meja potekala med dvema mestoma, dobesedno med dvema ulicama. Kakšni so spomini na nekdanjo mejo, zakaj je bilo na slovesnosti pred 20imi leti tako čustveno vzdušje in kako je vstop v EU vplival na prebivalce Goriške? Zvočno razglednico iz Nove Gorice pošilja Nataša Uršič. V Gornji Radgoni so vstop v Evropsko unijo dočakali ob Odi radosti, dvigu zastav, ognjemetu in spustu 25-ih ladjic po Muri. Kako je to vplivalo na delovanje obmejnega mesta in na povezovanje ter druženje sosedov? Kako se pri mladih pozna, da je Avstrija tako blizu? Kako gledajo na ti desetletji domačini? Obetali so si napredek, hiter razvoj in blaginjo, se je vse to izpolnilo? Iz Gornje Radgone je radijsko razglednico poslala Sara Zmrzlak. Skupaj s Slovenijo je v Evropsko unijo vstopila tudi naša vzhodna soseda Madžarska, kar je svoj pečat pustilo tudi v Prekmurju. Lendava je naše najvzhodnejše mesto, občino sestavlja 23 naselij. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je v njih živelo nekaj več kot 12, danes pa zgolj dobrih 10 tisoč ljudi. Z najvišjim razglednim stolpom in drugimi atrakcijami, zlasti razstavami svetovnih likovnih umetnikov, pa je vse bolj privlačna tako za domače kot tuje turiste. Lendava je dvojezično območje, na katerem poleg pripadnikov madžarskega naroda živijo še Hrvati in Romi, svoj pečat puščajo tudi Primorci, potomci Judov in drugi. Multikulturnosti Lendave je vstop naše in okoliških držav v Evropsko unijo ponudil še več možnosti za razvoj, ki pa so jih nadgradili s širitvijo schengenskega območja. Razglednico iz Lendave pošilja Lidija Kosi.


24.04.2024

Iz krivde v obup in razočaranje: Okoljska kriza in podnebna tesnoba

Pred kratkim smo zaznamovali 54. svetovni dan zemlje, katerega vloga je, da nas vsako leto opomni, kako pomembno je, da skrbimo za naš planet. V več kot petdesetih letih se je marsikaj spremenilo. Zaradi podnebnih sprememb Zemlja nikoli več ne bo to, kar je bila, in “skrb” zanjo hitro preide v krivdo, strah in obup. Kognitivni znanstveniki so te občutke zaobjeli v pojmu podnebna tesnoba ali ekoanksioznost. Zakaj je torej pomembno, da pri soočanju z okoljsko krizo naslovimo ravno naše duševno zdravje?


Stran 1 od 63
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov