Politiki, ki jih ne srečujemo prav pogosto na koncertih izjemnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, zadnje čase veliko govorijo o tem, da želijo z obveznim povečanjem deleža slovenske glasbe v dnevnem predvajanju radijskih programov ohranjati slovenski jezik. Zanima nas, ali se jezik res lahko ohranja in razvija s kvotami, zakoni, s pritiskom, prepovedmi?

Politiki, ki jih ne srečujemo prav pogosto na koncertih izjemnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev, zadnje čase veliko govorijo o tem, da želijo z obveznim povečanjem deleža slovenske glasbe v dnevnem predvajanju radijskih programov ohranjati slovenski jezik.

A namesto razprav o kakovosti slovenske glasbe nas zanima, ali se jezik res lahko ohranja in razvija s kvotami, zakoni, pritiskom in prepovedmi ali pa se mokrocveteče jezikovne rož’ce še lepše razbohotijo v svobodnem ozračju prepletanja kultur, kar bogati naše znanje in morda še bolj krepi povezanost posameznika z materinščino.

Žiga Pirnat, skladatelj in pisec besedil, pravi, da se jeziki razlikujejo, “ne zmorejo vsi vsega izraziti na enak način, so drugačni in ravno to je lepota različnosti”. Ob tem pa dodaja, da je “morda včasih ravno to, da slišiš nekaj eksotičnega, ne generične angleščine, še toliko bolj zanimivo za poslušalce”.

Profesor za slovenski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Marko Stabej odgovarja na vprašanje, kako varovati slovenščino: “Enačba je enostavna, čim več jo je treba uporabljati, to je prvi pogoj.”

Dokaj optimističen glede jezikovne prihodnosti pa je dr. Boštjan Dvorak, primerjalni jezikoslovec, ki slovenščino poučuje na Univerzi Humbolt: “Ne vidim pretirane nevarnosti, da bi slovenščina izumrla. Sem pa žalosten, da pri nekaterih govorcih ni prožnosti.”