Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Predsednik Evropske komisije Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi ostali pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti “nove in drugačne” Evrope …
Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Trenutno je na svetu v obtoku največ denarja v zgodovini. A vendar ga je najmanj namenjeno izobraževanju.”
Varufakis in Horvat sta se pred razprodanim avditorijem nemudoma lotila analize stanja v Evropi. Seveda sta najprej skozi Varufakisove izkušnje stikov z EU vrhuško skritizirala prakse glavnih šefov. Varufakis se je spominjal početja trojke, ki je po njegovem mnenju financirala predvsem samo sebe in reševala evropski kapital v Grčiji. Povzel je tudi izkušnje s šefi evropskih institucij in financ, ki so, seveda, slabe.
“Kariero Jean-Clauda Junckerja, predsednika Evropske komisije, spremljam že nekaj let. Moram mu priznati, da občasno govori resnico, v enem od intervjujev ob začetku finančne krize je zelo odkrito dejal, da ve, kaj je treba narediti, a ne ve, kako to storiti in biti hkrati vnovič izvoljen … In, ja, Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!
Ko je Evropsko komisijo vodil Jaques Delors, je Komisija res bila evropska vlada z močno vlogo. Danes je Evropska komisija pod vodstvom Junckerja nepomembna. Bili so trenutki, ko mi je med pogajanji ob reševanju Grčije Juncker želel pomagati, a sem se takoj zavedel, da je to nemogoče. Zakaj? Ker resnične moči nima več Komisija, ampak jo imajo finančni centri in evrska skupina. Tragično je, da je evrska skupina v bistvu neuradno telo, ki uradno sploh ne obstaja in ni del evropske zakonadaje in evropskih pogodb, a ima v svojih rokah vso moč odločanja. Jean-Claude Juncker je prisoten le kot figura brez oblasti, predstavlja nemoč Evropske unije. Vsa moč je osredinjena v skrivnostnem telesu, ki pravno gledano sploh ne obstaja.”
“Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nemoč Evropske komisije je po mnenju Janisa Varufakisa glavni razlog za trenutno stanje v Evropski uniji, ki ni sposobna začeti resne obnove: “Evropska unija, v katero vstop ste tako zelo slavili in vstopa smo se veselili tudi mi, se ne more pobrati od šoka, ki je nastal po krizi na Wall Streetu leta 2008. Moja diagnoza je, da stanje lahko sicer popravimo, a potrebne bi bile strukturne reforme. To je tako, kot da po potresu na porušenih stavbah začneš barvati stene, da zakriješ razpoke. Ne vem, kako je pri vas, ampak mi v Grčiji o svoji državi in naših institucijah nimamo visokega mnenja, zelo pa smo cenili Nemčijo in Francijo. A ravno Nemčija in Francija nista znali prepoznati razpok na fasadi evropske družine, ki sta jo sami ustvarili in smo se ji z veseljem pridružili. Izkazalo se je, da tamkajšnje elite ne vedo, kaj počnejo.”
V Nemčiji in Franciji se kmalu obetajo volitve. Če bi v Franciji zmagala protievropska opcija, bi to po mnenju Varufakisa absolutno pomenilo konec Evropske unije. “Evropska unija je unija Nemčije in Francije, vsi drugi smo periferija, smo le dekoracija, okraski na božični jelki. Težko me imate za fanatičnega podpornika Evropske unije, a če odide Francija in Unija kolapsira, bo to povzročilo gigantske posledice za ljudi. Moramo preprečiti, da se to zgodi. Moj največji strah ni, da na predsedniških volitvah v Franciji zmaga Marine Le Pen, čeprav evropski esteblišment dejansko dela v tej smeri, tako kot je v ZDA esteblišment v resnici delal uslugo Trumpu. Niso želeli, da zmaga Trump, a bili so tako nespametni, da so iz njega naredili zmagovalca.
Težava je podobna tisti iz leta 1930, ko so fašisti prišli na oblast predvsem zaradi nesposobnih levičarjev. Z nami so pobrisali tla. Danes fašisti niti ne potrebujejo zmage na volitvah, da bi imeli moč. S tem, ko imajo vse večjo podporo, so pravzaprav dosegli, da so njihovo politiko sprejeli tako socialdemokrati kot konzervativci. Še več, v Franciji celo socialistični predsednik Hollande vleče poteze v smeri policijske države, ki se jih ne bi sramovala niti Marine Le Pen.”
Janis Varufakis je med drugim komentiral izstop Velike Britanije iz Evropske unije, aktualne predsedniške volitve v Avstriji in neuspeli referendum o ustavnih reformah v Italiji.
Varufakis pravi, “da je Italija bojišče za celotno Evropo, ker bi v trenutku, ko bi se sesula Italija, izstopila tudi Francija. Matteo Renzi je zamudil izjemno pomembno priložnost. Italija je zelo pomembna država, je velika in ima tretje najpomembnejše gospodarstvo v Evropski uniji. Morala bi biti uspešna država. Ima trgovinski presežek, saj izvozi več kot uvozi. Tudi vlada, kljub očitkom o korupciji, mafiji … ima proračunski presežek. Poberejo več davkov, kot jih porabijo. Država, ki ima trgovinski in proračunski presežek, bi morala dobro delovati.
Težava je v integraciji Italije v evrsko območje, ki Italiji ne dovoli dihati. Renzi je imel priložnost, da bi šel na sestanek Evropske unije in rekel: ljudje, pravila ne delujejo! In to je povedal, ampak stavka, ki bi ga moral, pa ni. Naslednji stavek bi bil: Morate mi dovoliti, da prekršim pravila. Kar pa je zelo napačen stavek, ker potem nemški politik misli, da bi rada Italija kršila pravila in jih obsoja. Kar pa bi moral Renzi res reči, je: Pravila ne delujejo in te sobe ne bom zapustil, dokler se ne bomo dogovorili o novih pravilih, ki bodo delovala za vse. In tega ni rekel, zdaj pa plačuje ceno za to napako.”
Janis Varufakis in Srećko Horvat sta se spomnila tudi na Juliana Assangea, s katerim sta velika prijatelja. Junija sta ob 4. obletnici Assangeovega bivanja na ekvadorski ambasadi v Londonu organizirala nekaj odmevnih svetovnih dogodkov. Horvat je zanikal govorice oziroma lažne novice, ki so se pojavile na družabnih omrežjih, da Assange ni več živ ter da je CIA prevzela Wikileaks … Horvat in Varufakis sta bila pri Assangeu, ki na ekvadorski ambasadi še vedno nima dostopa do spleta, pred dnevi namreč na večerji.
“Hekerji nastavljajo ogledalo velikemu bratu”
Janis Varufakis je razložil, zakaj ceni držo Juliana Assangea: “Ko sem ugotovil, kaj Wikileaks sploh predstavlja, je strah, ki sem ga doživel kot 12-letni deček med branjem Orwelovega romana 1984, izginil. In to zato, ker sem ugotovil, kaj je rešitev za velikega brata, kaj je njegov antipod. To so hekerji in ljudje, kot je Julian Assange, ki uporabljajo enako tehnologijo kot veliki brat, a jo uporabijo proti njemu. Dejansko ustvarijo digitalno ogledalo, ki ga nastavijo velikemu bratu. In nenadoma se veliki brat v njem zagleda in tudi mi ga lahko vidimo. Tako v bistvu odkrijemo, kako deluje mašinerija velikega brata, kaj se je vedno skušalo prikriti, kot je pokazal tudi Snowden. In tudi zato sta Snowden in Assange preganjana.”
Naš novinar Gašper Andrinek je za Radio Slovenija Varufakisu zastavil vprašanje o zmotnih ocenah medijev pri glasovanju o brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika.
“Naj najprej povem, da je radio moj najljubši medij. Ustvarja najboljšo sliko. Takšno, ki si jo s poslušanjem ustvarimo sami. Poleg tega tudi uči ljudi določene pozornosti, ki so jo današnji zaslonski mediji uničili. Tehnologija pomeni velik izziv in grožnjo. Zato, ker vsak od nas lahko danes objavlja vsebine na spletnih straneh, blogih, družabnih omrežjih. Vse to je fantastično in je del demokratičnega procesa. Moramo pa tudi razumeti, da so starodobni konzervativni časopisi imeli nekaj pomembnega. Dovolili so ti, da si, medtem ko si bral časopis, da bi izvedel, kaj se dogaja, imel tudi vpogled v različna mnenja, ki so jih filtrirali profesionalci. In tega zdaj ni več, saj smo se ujeli v mehurček, ki smo ga ustvarili sami. Na primer če uporabljam Twitter, bom izvedel samo, kaj menijo ljudje, ki jim je všeč, kar jaz mislim. In vse to je skrajno škodljivo.”
“Tudi na zahodu smo dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Varufakis je dodal, da je imel kot grški finančni minister z mediji predvsem grenke izkušnje.
“Pomislite na to, kako so delovali mediji v Sovjetski uniji. Mediji so bili pod strogim nadzorom političnega biroja in tajnih agentov. Predvsem pa so ves čas govorili in sporočali ene in iste stvari, seveda neškodljive za oblast. Čeprav jim ni nihče verjel. Ampak pisali so vedno iste zgodbe. Tajne službe so poskrbele, da tisti, ki ne bi objavili iste zgodbe, se mu ne bi dobro godilo. Ti ljudje, ki so takrat nadzirali medije, če še živijo, se verjetno zdaj praskajo po glavi in si mislijo, kakšni idioti so bili. Zakaj smo sploh potrebovali totalitarizem, poglejte Zahod danes. Obstaja več milijonov platform, omrežij, medijev in vsi sporočajo isto ter sploh ne potrebujemo političnega biroja. Ne potrebujemo KGB-ja, da bi ljudi zapirali v gulage.
“Ko sem šel s sestanka evrske skupine in sem vedel, kaj se je dogajalo, sem lahko v Financial Timesu, Wall Street Journalu, Le mondu, na BBC-ju, CNN-u videl iste laži o sestanku, s katerega sem pravkar prišel. In potem se sprašujemo, zakaj imajo ljudje dovolj. Zato, ker smo tudi na zahodu dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Nastop Janisa Varufakisa je v Zagrebu trajal 2 uri in pol. Treba mu je priznati, da je seveda vešč nastopanja in da spretno uporablja imidž nekdanjega finančnega ministra, skorajda žvižgača z evrokratskih omizij. Hkrati je res, da je Varufakis osebno finančno preskrbljen in ima uspešno akademsko-svetovalno kariero, torej bi se lahko tudi on šel salonskega intelektualca, a se je odločil, da bo revolucionar. Za zdaj sicer še bolj salonski kot ulični, a njegovo gibanje Diem 25 ima ambicije in morda preraste tudi v resno politično stranko.
Varufakis je tudi v Zagrebu ponudil nekaj konkretnih rešitev za boljšo Evropo, za lepše življenje, recimo univerzalni temeljni dohodek, pomoč v hrani, več denarja za šolanje, več vlaganj v zelene tehnologije …
Kako v praksi doseči takšne spremembe in seveda predvsem njihovo sistemsko delovanje, je seveda zapleteno vprašanje. Zdi se, da časi niso naklonjeni takšnim idejam in da je v realni politiki in gospodarstvu ter ob predvsem za kuhano vino in različne vrste klobas motivirano kritično maso ljudstva, vse to le neuresničljiva teorija leve provenience.
A optimist Varufakis je prepričan, da se lahko spremembe zgodijo vsak hip in kjer koli. Morda pa se nova Evropa rodi v Atenah, Zagrebu, morda celo v Ljubljani … Mimogrede, v razprodanem zagrebškem HNK-ju je bilo tudi nekaj slovenskega občinstva.
1260 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi drugi pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti »nove in drugačne« Evrope … Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Predsednik Evropske komisije Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis je evro skeptičen, pravi, da sta le Nemčija in Francija v resnici Evropska unija, vsi ostali pa da smo le okraski na božični jelki. Varufakis je v nedeljo gostoval v Zagrebu in pred polnim avditorijem narodnega gledališča komentiral številna aktualna vprašanja: vzpon desnice v ZDA in Evropi, politično krizo v Italiji, izstop Velike Britanije iz EU, moč sodobnih tehnologij, možnosti “nove in drugačne” Evrope …
Odgovoril je tudi na vprašanje Vala 202 o medijih, ki da so na zahodu prišli do sovjetskega momenta-vsi proizvajajo enake zgodbe, ki jim nihče ne verjame.
“Trenutno je na svetu v obtoku največ denarja v zgodovini. A vendar ga je najmanj namenjeno izobraževanju.”
Varufakis in Horvat sta se pred razprodanim avditorijem nemudoma lotila analize stanja v Evropi. Seveda sta najprej skozi Varufakisove izkušnje stikov z EU vrhuško skritizirala prakse glavnih šefov. Varufakis se je spominjal početja trojke, ki je po njegovem mnenju financirala predvsem samo sebe in reševala evropski kapital v Grčiji. Povzel je tudi izkušnje s šefi evropskih institucij in financ, ki so, seveda, slabe.
“Kariero Jean-Clauda Junckerja, predsednika Evropske komisije, spremljam že nekaj let. Moram mu priznati, da občasno govori resnico, v enem od intervjujev ob začetku finančne krize je zelo odkrito dejal, da ve, kaj je treba narediti, a ne ve, kako to storiti in biti hkrati vnovič izvoljen … In, ja, Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!
Ko je Evropsko komisijo vodil Jaques Delors, je Komisija res bila evropska vlada z močno vlogo. Danes je Evropska komisija pod vodstvom Junckerja nepomembna. Bili so trenutki, ko mi je med pogajanji ob reševanju Grčije Juncker želel pomagati, a sem se takoj zavedel, da je to nemogoče. Zakaj? Ker resnične moči nima več Komisija, ampak jo imajo finančni centri in evrska skupina. Tragično je, da je evrska skupina v bistvu neuradno telo, ki uradno sploh ne obstaja in ni del evropske zakonadaje in evropskih pogodb, a ima v svojih rokah vso moč odločanja. Jean-Claude Juncker je prisoten le kot figura brez oblasti, predstavlja nemoč Evropske unije. Vsa moč je osredinjena v skrivnostnem telesu, ki pravno gledano sploh ne obstaja.”
“Juncker zna povedati po pravici – navsezadnje je na znamenitem sprejemu Viktorju Orbanu rekel diktator!”
Nemoč Evropske komisije je po mnenju Janisa Varufakisa glavni razlog za trenutno stanje v Evropski uniji, ki ni sposobna začeti resne obnove: “Evropska unija, v katero vstop ste tako zelo slavili in vstopa smo se veselili tudi mi, se ne more pobrati od šoka, ki je nastal po krizi na Wall Streetu leta 2008. Moja diagnoza je, da stanje lahko sicer popravimo, a potrebne bi bile strukturne reforme. To je tako, kot da po potresu na porušenih stavbah začneš barvati stene, da zakriješ razpoke. Ne vem, kako je pri vas, ampak mi v Grčiji o svoji državi in naših institucijah nimamo visokega mnenja, zelo pa smo cenili Nemčijo in Francijo. A ravno Nemčija in Francija nista znali prepoznati razpok na fasadi evropske družine, ki sta jo sami ustvarili in smo se ji z veseljem pridružili. Izkazalo se je, da tamkajšnje elite ne vedo, kaj počnejo.”
V Nemčiji in Franciji se kmalu obetajo volitve. Če bi v Franciji zmagala protievropska opcija, bi to po mnenju Varufakisa absolutno pomenilo konec Evropske unije. “Evropska unija je unija Nemčije in Francije, vsi drugi smo periferija, smo le dekoracija, okraski na božični jelki. Težko me imate za fanatičnega podpornika Evropske unije, a če odide Francija in Unija kolapsira, bo to povzročilo gigantske posledice za ljudi. Moramo preprečiti, da se to zgodi. Moj največji strah ni, da na predsedniških volitvah v Franciji zmaga Marine Le Pen, čeprav evropski esteblišment dejansko dela v tej smeri, tako kot je v ZDA esteblišment v resnici delal uslugo Trumpu. Niso želeli, da zmaga Trump, a bili so tako nespametni, da so iz njega naredili zmagovalca.
Težava je podobna tisti iz leta 1930, ko so fašisti prišli na oblast predvsem zaradi nesposobnih levičarjev. Z nami so pobrisali tla. Danes fašisti niti ne potrebujejo zmage na volitvah, da bi imeli moč. S tem, ko imajo vse večjo podporo, so pravzaprav dosegli, da so njihovo politiko sprejeli tako socialdemokrati kot konzervativci. Še več, v Franciji celo socialistični predsednik Hollande vleče poteze v smeri policijske države, ki se jih ne bi sramovala niti Marine Le Pen.”
Janis Varufakis je med drugim komentiral izstop Velike Britanije iz Evropske unije, aktualne predsedniške volitve v Avstriji in neuspeli referendum o ustavnih reformah v Italiji.
Varufakis pravi, “da je Italija bojišče za celotno Evropo, ker bi v trenutku, ko bi se sesula Italija, izstopila tudi Francija. Matteo Renzi je zamudil izjemno pomembno priložnost. Italija je zelo pomembna država, je velika in ima tretje najpomembnejše gospodarstvo v Evropski uniji. Morala bi biti uspešna država. Ima trgovinski presežek, saj izvozi več kot uvozi. Tudi vlada, kljub očitkom o korupciji, mafiji … ima proračunski presežek. Poberejo več davkov, kot jih porabijo. Država, ki ima trgovinski in proračunski presežek, bi morala dobro delovati.
Težava je v integraciji Italije v evrsko območje, ki Italiji ne dovoli dihati. Renzi je imel priložnost, da bi šel na sestanek Evropske unije in rekel: ljudje, pravila ne delujejo! In to je povedal, ampak stavka, ki bi ga moral, pa ni. Naslednji stavek bi bil: Morate mi dovoliti, da prekršim pravila. Kar pa je zelo napačen stavek, ker potem nemški politik misli, da bi rada Italija kršila pravila in jih obsoja. Kar pa bi moral Renzi res reči, je: Pravila ne delujejo in te sobe ne bom zapustil, dokler se ne bomo dogovorili o novih pravilih, ki bodo delovala za vse. In tega ni rekel, zdaj pa plačuje ceno za to napako.”
Janis Varufakis in Srećko Horvat sta se spomnila tudi na Juliana Assangea, s katerim sta velika prijatelja. Junija sta ob 4. obletnici Assangeovega bivanja na ekvadorski ambasadi v Londonu organizirala nekaj odmevnih svetovnih dogodkov. Horvat je zanikal govorice oziroma lažne novice, ki so se pojavile na družabnih omrežjih, da Assange ni več živ ter da je CIA prevzela Wikileaks … Horvat in Varufakis sta bila pri Assangeu, ki na ekvadorski ambasadi še vedno nima dostopa do spleta, pred dnevi namreč na večerji.
“Hekerji nastavljajo ogledalo velikemu bratu”
Janis Varufakis je razložil, zakaj ceni držo Juliana Assangea: “Ko sem ugotovil, kaj Wikileaks sploh predstavlja, je strah, ki sem ga doživel kot 12-letni deček med branjem Orwelovega romana 1984, izginil. In to zato, ker sem ugotovil, kaj je rešitev za velikega brata, kaj je njegov antipod. To so hekerji in ljudje, kot je Julian Assange, ki uporabljajo enako tehnologijo kot veliki brat, a jo uporabijo proti njemu. Dejansko ustvarijo digitalno ogledalo, ki ga nastavijo velikemu bratu. In nenadoma se veliki brat v njem zagleda in tudi mi ga lahko vidimo. Tako v bistvu odkrijemo, kako deluje mašinerija velikega brata, kaj se je vedno skušalo prikriti, kot je pokazal tudi Snowden. In tudi zato sta Snowden in Assange preganjana.”
Naš novinar Gašper Andrinek je za Radio Slovenija Varufakisu zastavil vprašanje o zmotnih ocenah medijev pri glasovanju o brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa za ameriškega predsednika.
“Naj najprej povem, da je radio moj najljubši medij. Ustvarja najboljšo sliko. Takšno, ki si jo s poslušanjem ustvarimo sami. Poleg tega tudi uči ljudi določene pozornosti, ki so jo današnji zaslonski mediji uničili. Tehnologija pomeni velik izziv in grožnjo. Zato, ker vsak od nas lahko danes objavlja vsebine na spletnih straneh, blogih, družabnih omrežjih. Vse to je fantastično in je del demokratičnega procesa. Moramo pa tudi razumeti, da so starodobni konzervativni časopisi imeli nekaj pomembnega. Dovolili so ti, da si, medtem ko si bral časopis, da bi izvedel, kaj se dogaja, imel tudi vpogled v različna mnenja, ki so jih filtrirali profesionalci. In tega zdaj ni več, saj smo se ujeli v mehurček, ki smo ga ustvarili sami. Na primer če uporabljam Twitter, bom izvedel samo, kaj menijo ljudje, ki jim je všeč, kar jaz mislim. In vse to je skrajno škodljivo.”
“Tudi na zahodu smo dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Varufakis je dodal, da je imel kot grški finančni minister z mediji predvsem grenke izkušnje.
“Pomislite na to, kako so delovali mediji v Sovjetski uniji. Mediji so bili pod strogim nadzorom političnega biroja in tajnih agentov. Predvsem pa so ves čas govorili in sporočali ene in iste stvari, seveda neškodljive za oblast. Čeprav jim ni nihče verjel. Ampak pisali so vedno iste zgodbe. Tajne službe so poskrbele, da tisti, ki ne bi objavili iste zgodbe, se mu ne bi dobro godilo. Ti ljudje, ki so takrat nadzirali medije, če še živijo, se verjetno zdaj praskajo po glavi in si mislijo, kakšni idioti so bili. Zakaj smo sploh potrebovali totalitarizem, poglejte Zahod danes. Obstaja več milijonov platform, omrežij, medijev in vsi sporočajo isto ter sploh ne potrebujemo političnega biroja. Ne potrebujemo KGB-ja, da bi ljudi zapirali v gulage.
“Ko sem šel s sestanka evrske skupine in sem vedel, kaj se je dogajalo, sem lahko v Financial Timesu, Wall Street Journalu, Le mondu, na BBC-ju, CNN-u videl iste laži o sestanku, s katerega sem pravkar prišel. In potem se sprašujemo, zakaj imajo ljudje dovolj. Zato, ker smo tudi na zahodu dosegli sovjetski model. Kaj mislim s tem? Vsi mediji govorijo iste zgodbe, ampak nihče jim ne verjame.”
Nastop Janisa Varufakisa je v Zagrebu trajal 2 uri in pol. Treba mu je priznati, da je seveda vešč nastopanja in da spretno uporablja imidž nekdanjega finančnega ministra, skorajda žvižgača z evrokratskih omizij. Hkrati je res, da je Varufakis osebno finančno preskrbljen in ima uspešno akademsko-svetovalno kariero, torej bi se lahko tudi on šel salonskega intelektualca, a se je odločil, da bo revolucionar. Za zdaj sicer še bolj salonski kot ulični, a njegovo gibanje Diem 25 ima ambicije in morda preraste tudi v resno politično stranko.
Varufakis je tudi v Zagrebu ponudil nekaj konkretnih rešitev za boljšo Evropo, za lepše življenje, recimo univerzalni temeljni dohodek, pomoč v hrani, več denarja za šolanje, več vlaganj v zelene tehnologije …
Kako v praksi doseči takšne spremembe in seveda predvsem njihovo sistemsko delovanje, je seveda zapleteno vprašanje. Zdi se, da časi niso naklonjeni takšnim idejam in da je v realni politiki in gospodarstvu ter ob predvsem za kuhano vino in različne vrste klobas motivirano kritično maso ljudstva, vse to le neuresničljiva teorija leve provenience.
A optimist Varufakis je prepričan, da se lahko spremembe zgodijo vsak hip in kjer koli. Morda pa se nova Evropa rodi v Atenah, Zagrebu, morda celo v Ljubljani … Mimogrede, v razprodanem zagrebškem HNK-ju je bilo tudi nekaj slovenskega občinstva.
Nobenega zdravila ni, s katerim bi vam čudežno skopnela teža. No, vsaj tako se je reklo do nedavnega. Potem ko je pred nekaj leti prišlo na trg kot nova sila v boju zoper sladkorno bolezen, se je vmes izkazalo, da je uspešno tudi pri hujšanju. Ozempic ni več le farmacevtski pojem, ampak predvsem popkulturni in finančni fenomen, ob čemer se v tokratni oddaji sprašujemo, ali ni navdušenje nad njim preuranjeno in kaj dejansko pomeni iskanje idealne teže z njim.
Pomladi je dvignila prah informacija o načrtih za privatizacijo Pošte Slovenije. Na srečo se je izkazalo, da gre za lažno novico, saj ta državna družba ostaja med strateškimi naložbami. Preverili smo, kaj se dogaja v ozadju in kaj pravijo poštni delavci na terenu in kaj uprava.
Po podatkih Mednarodnega združenja estetskih kirurgov je bil lani najpogostejši kirurški poseg liposukcija, sledila sta ji povečanje dojk in operacija vek. Najpogostejša nekirurška posega sta bila uporaba botulin toksina oziroma botoksa in polnil s hialuronsko kislino. V Sloveniji registra estetskih posegov sicer nimamo, a tudi pri nas se vse več ljudi odloča za estetske posege različnih vrst. Kjer pa je povpraševanje, je tudi črni trg, predvsem na področju nekirurške estetike, torej vbrizgavanja hialuronskih polnil in botoksa. Kdo pri nas lahko izvaja tovrstne posege in kakšne so lahko posledice nestrokovno opravljenih, smo preverili v Vročem mikrofonu.
Je prodaja beljakovinskih prehranskih dodatkov nuja ali marketinški trik? Ali vas bolj prepriča embalaža navadnega pudinga ali tista, na kateri piše dodanih 20 g beljakovin? Kako šibki smo ljudje, ko gre za prehransko svetovanje, in kako hitro podležemo nekaterim praznim obljubam? O tako imenovani proteinomaniji bomo govorili v tokratnem Vročem mikrofonu. In se spraševali, ali je več beljakovin tudi zares bolje za naše telo.
Bolgarija je s slovenske perspektive slabo poznana članica Evropske unije. Pred dnevi so imeli že šeste parlamentarne volitve v treh letih, ki pa niso prinesle konca politični nestabilnosti. Največja sistemska težava te 6,5-milijonske države je korupcija, ki poleg inflacije in najnižjih plač v Evropski uniji zavira že nekaj časa napovedan prevzem evra. Poleg čudovitih gora in obale pa Bolgarija premore tudi pozitivne zgodbe in vizije. V reportaži od blizu spoznamo politično, družbeno, znanstveno, kulturno, podjetniško … Bolgarijo.
V zadnjih letih se dogaja največji prenos premoženja od revnih k bogatim v zgodovini. Število premožnih še nikoli ni bilo tako visoko kot v 2023. Kako v kontekstu globalnih izkoriščevalskih trendov preiti v trajnostne ekonomske modele, ki poslovno uspešnost združujejo z ekološko odgovornostjo in družbeno pravičnostjo? Kako inovativne prakse spreminjajo gospodarstvo in poslovne modele in postajajo vzor trajnostne preobrazbe?
Oddajanje stanovanj v kratkoročni najem se je v zadnjih letih močno povečalo. Število nepremičnin iz Slovenije, ki se oglašujejo na spletni platformi Airbnb, se je po podatkih, ki so jih objavili na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, od leta 2015 do leta 2023 povečalo za 400 odstotkov. Skoraj polovica vseh nepremičnin je samo v petih občinah, v Ljubljani, Piranu, na Bledu, v Kopru ter v Kranjski Gori. Pristojno ministrstvo je zato v javno obravnavo poslalo osnutek novega Zakona o gostinstvu, ki na področju kratkoročnih najemov uveljavlja številne spremembe. Oči javnosti pa so najbolj uprte v del zakona, ki predvideva novo omejitev dni za ponudnike kratkoročnega najema. Kako na zakon gledajo sobodajalci in predstavniki turističnih zavodov?
Zdi se, da je zadnja leta med študenti kot pomoč pri učenju močno razširjena uporaba farmakoloških sredstev za krepitev kognitivnih sposobnosti. Čeprav gre po večini za načeloma varna zdravila, ki se predpisujejo predvsem za zdravljenje hiperaktivnosti in narkolepsije, pa njihova uporaba pri zdravih posameznikih prinaša določena nepotrebna tveganja. Kako varno je jemanje tako imenovanih pametnih drog? Kako učinkovite so in kakšna tveganja prinašajo?
Čigavo je geslo: Kdor ne skače, ni Sloven'c? S ponarodelim navijaškim vzklikom se lahko poistoveti vsakdo. Poteza trgovca, ki je pridobil pravice za njegovo uporabo, je razjezila mnoge. Kako bo ukrepal olimpijski komite, kaj pravijo navijači in ali lahko Urad za intelektualno lastnino razveljavi svojo odločitev?
Prihajajoče volitve v Evropski parlament niso prve, ki jih razglašamo za prelomne. V katerih za javnost relevantnih pogledih to vendarle so, se pogovajamo s strokovnjakom za mednarodne odnose dr. Markom Lovcem s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Z njegovo pomočjo skušamo osvetliti mednarodnopolitični kontekst s prevladujočimi vplivi na potek predvolilnih kampanj ter obravnavati poglavitne teme, ki zaznamujejo letošnjo predvolilno dinamiko: vojni v Ukrajini in Palestini ter (nezakonite) migracije in porast priljubljenosti apologetov skrajno desničarskih ideologij.
Povprečen Slovenec ve o sodobni Romuniji približno toliko kot povprečen Romun o moderni Sloveniji: tako rekoč ničesar. Diktator Ceausescu, grof Drakula, slikovita Transilvanija in avtomobilsko podjetje Dacia so ponavadi edine asociacije na to dinamično državo, ki leži med Črnim morjem in Karpati na Balkanu. Od leta 2007 je članica Evropske unije in od takrat tudi eno najhitreje rastočih gospodarstev v njej, zato niti ni čudno, da so Romuni med najbolj naklonjenimi evropskim integracijam izmed vseh Evropejcev. Kakšno je ozračje v državi v supervolilnem letu, ko bodo imeli v Romuniji ne le evropske in hkrati lokalne, ampak do konca leta še predsedniške in parlamentarne volitve?
Zagotovo ste sami že doživeli, če niste ravno tip človeka, ki bi se na morju nastavljal soncu, da ste ob prihodu domov prejeli začudene poglede in vprašanja: "Si sploh bila na morju? Saj si bela kot jogurt!". Sinonim za obisk morja je bila namreč zagorela koža. Z leti se je sicer ozaveščenost o škodljivosti sonca in nujnosti zaščite pred njim povečala, a še vedno ne dovolj, če pogledamo statistiko obolevnosti za kožnim rakom, predvsem malignim melanomom, ki se še vedno povečuje. Ob svetovnem dnevu Sonca še enkrat ponovimo osnove zaščite kože pred UV-sevanjem in pomen samopregledovanja, ki lahko vam ali bližnjemu reši življenje, saj je melanom 100-odstotno ozdravljiv, če je odkrit dovolj zgodaj.
Nikolaj Krastev je bolgarski politični analitik, novinar in urednik. Je odličen poznavalec dogajanja na Zahodnem Balkanu, dolga leta je bil dopisnik iz Beograda, dopisniški mandat je preživel tudi v Moskvi. Sestaja se z rusko opozicijo in je o njej posnel televizijski dokumentarec. Pogovarjamo se o dogajanju v regiji, o vplivu Rusije in Turčije. Kakšna je prihodnost Balkana in zakaj bi lahko Slovenija bolje izkoristila svoje dobro ime. Tudi o tem, zakaj ničesar ne vemo o Bolgariji, kjer bodo imeli že šeste volitve v samo treh letih. *Vsebina je del projekta I know EU/ Tu EU 2024, ki ga sofinancira Evropska unija.
Gospodarska, migrantska, covidna, zdravstvena, podnebna, energetska kriza, vojna za vojno … Nenehna kriza postaja nova normalnost. Kakšen način vladanja bolj ustreza krizi, kako se v krizi odziva pravo, kako mediji? Kako nenehna kriza vpliva na neenakost?
Pred natanko enim tednom je skupina študentov zasegla prostore Fakultete za družbene vede. Protest, ki so ga poimenovali "Nič tišine do svobodne Palestine", je bil eden odmevnejših študentskih protestov v zadnjem času. Zdi se, da so ti po 60. in 70. letih prejšnjega stoletja kar nekako zamrli. Najodmevnejši so v zadnjem času zagotovo propalestinski študentski protesti v Združenih državah Amerike.
Razmere na trgu dela so danes povsem drugačne, kot so bile še pred nekaj leti. Brezposelnost je rekordno nizka, delodajalci pa med seboj tekmujejo za najbolj iskane kadre, zanimivi so postali ljudje s statusom invalida in pa kadri, ki jih še pred tremi leti ne bi zaposlili pod nobenim pogojem.
Lahko bi se vprašali kako je mogoče, da neko umetniško delo v tujini doseže vrednost več kot 150 milijonov evrov, kot na primer slika Marilyn Monroe, ki jo je ustvaril Andy Warhol in so zanjo leta 2022 iztržili več kot 176 milijonov evrov. Največji trg zbirateljev je ameriški, zelo močna je Kitajska, med evropskimi so to Francija, Nemčija, Italija, Anglija. Močni umetniški trgi so torej tisti, ki imajo v ozadju močno ekonomijo. Pri nas umetniških slik, za katere bi iztržili sedemmestni znesek, ni. V Sloveniji so po tržni vrednosti v vrhu dela slikarja in grafika Zorana Mušiča, pa tudi naših impresionistov Groharja, Jakopiča in Jame. Tisti, ki se odločijo podati v ta, predvsem "drag šport", pa morajo biti zelo pozorni. Na trgu, predvsem na spletu, so tudi ponaredki saj tam kjer je povpraševanje, je tudi ponarejanje, pa naj gre za umetniška dela, drage kamne ali hrano.
Makedonija velja za eno večjih osmoljenk med državami. Zaradi zahtev Grčije se je celo preimenovala, vmes postala članica Nata, zdaj pa njeno približevanje Evropski uniji blokira Bolgarija. Od leta 2019 se država z imenom Severna Makedonija spoprijema z rednimi političnimi krizami, na volitvah bodo jutri izbrali tako novega predsednika kot nov parlament, saj je vlada pred tedni odstopila. Povprečne plače in pokojnine so nizke, življenjski stroški se povečujejo, zato ni čudno, da v državi vladata dve epidemiji: korupcija in izseljevanje. Kakšna prihodnost čaka najbolj južno republiko nekdanje Jugoslavije, na čem gradijo optimizem, kako domovino vidijo Makedonci, ki živijo v Sloveniji …
Prvega maja 2004 so marsikje po Sloveniji poleg slovenske trobojnice zaplapolale tudi evropske zastave. Slovenija je poleg devetih drugih držav vstopila v Evropsko unijo, za kar smo se s skoraj 90 odstotno večino odločili na posvetovalnem referendumu leto prej. Ena največjih prireditev ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je potekala v Novi Gorici. Na slovesnosti z naslovom 'Dve Gorici - eno mesto: skupaj v Evropi' je bil slavnostni govornik tedanji predsednik Evropske komisije Romano Prodi. Gorica in Nova Gorica sta med evropskimi državami zagotovo posebni saj je nekdanja meja potekala med dvema mestoma, dobesedno med dvema ulicama. Kakšni so spomini na nekdanjo mejo, zakaj je bilo na slovesnosti pred 20imi leti tako čustveno vzdušje in kako je vstop v EU vplival na prebivalce Goriške? Zvočno razglednico iz Nove Gorice pošilja Nataša Uršič. V Gornji Radgoni so vstop v Evropsko unijo dočakali ob Odi radosti, dvigu zastav, ognjemetu in spustu 25-ih ladjic po Muri. Kako je to vplivalo na delovanje obmejnega mesta in na povezovanje ter druženje sosedov? Kako se pri mladih pozna, da je Avstrija tako blizu? Kako gledajo na ti desetletji domačini? Obetali so si napredek, hiter razvoj in blaginjo, se je vse to izpolnilo? Iz Gornje Radgone je radijsko razglednico poslala Sara Zmrzlak. Skupaj s Slovenijo je v Evropsko unijo vstopila tudi naša vzhodna soseda Madžarska, kar je svoj pečat pustilo tudi v Prekmurju. Lendava je naše najvzhodnejše mesto, občino sestavlja 23 naselij. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo je v njih živelo nekaj več kot 12, danes pa zgolj dobrih 10 tisoč ljudi. Z najvišjim razglednim stolpom in drugimi atrakcijami, zlasti razstavami svetovnih likovnih umetnikov, pa je vse bolj privlačna tako za domače kot tuje turiste. Lendava je dvojezično območje, na katerem poleg pripadnikov madžarskega naroda živijo še Hrvati in Romi, svoj pečat puščajo tudi Primorci, potomci Judov in drugi. Multikulturnosti Lendave je vstop naše in okoliških držav v Evropsko unijo ponudil še več možnosti za razvoj, ki pa so jih nadgradili s širitvijo schengenskega območja. Razglednico iz Lendave pošilja Lidija Kosi.
Pred kratkim smo zaznamovali 54. svetovni dan zemlje, katerega vloga je, da nas vsako leto opomni, kako pomembno je, da skrbimo za naš planet. V več kot petdesetih letih se je marsikaj spremenilo. Zaradi podnebnih sprememb Zemlja nikoli več ne bo to, kar je bila, in “skrb” zanjo hitro preide v krivdo, strah in obup. Kognitivni znanstveniki so te občutke zaobjeli v pojmu podnebna tesnoba ali ekoanksioznost. Zakaj je torej pomembno, da pri soočanju z okoljsko krizo naslovimo ravno naše duševno zdravje?
Neveljaven email naslov