Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V razvitih državah se oskrba v socialnih zavodih, kot so domovi za stare, umika oskrbi na domu in v skupnosti. Na tem področju v Sloveniji zelo zaostajamo, dolgotrajno oskrbo različna ministrstva neuspešno urejajo že več kot 15 let. Ministrstvo za zdravje je prejšnji petek dalo v javno razpravo predlog zakona, ki predvideva integrirano dolgotrajno oskrbo, hkrati pa tudi plačilo novega prispevka.
V razvitih državah se oskrba v socialnih zavodih, kot so domovi za stare, umika oskrbi na domu in v skupnosti. Kako pa je v Sloveniji?
Na tem področju v Sloveniji zelo zaostajamo, dolgotrajno oskrbo različna ministrstva neuspešno urejajo že več kot 15 let. Ministrstvo za zdravje je prejšnji petek dalo v javno razpravo predlog zakona, ki predvideva integrirano dolgotrajno oskrbo, hkrati pa tudi plačilo novega prispevka.
Nov socialni steber prinaša nov nabor storitev, ki bodo po zagotovilih ministrstva za zdravje primerljive s storitvami institucionalnega varstva. V Sloveniji smo sicer med evropskimi državami na repu, kar zadeva rast sredstev za oskrbo na domu, in visoko po deležu vlaganj v institucije. Pričakujejo, da se bodo osebe po uveljavitvi zakona pozneje odločale za storitve institucionalnega varstva, to naj bi izboljšalo tudi katastrofalno stanje glede domov za starejše, kar smo na Valu 202 že izpostavljali.
V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije menijo nasprotno. Sekretar skupnosti Jaka Bizjak:
“Glede na to, da bodo cene storitve, količine denarja in načrtovanje zmogljivosti prepuščeni ministrstvu za zdravje, se lahko hitro zgodi, da bo zmogljivosti premalo.”
Klavdija Kobal Straus z ministrstva za zdravje pravi, da se ji zdi grozljivo, ko se postavi v vlogo današnjih izvajalcev, in se sprašuje, kaj o tem mislijo današnji uporabniki.
Dolgotrajna oskrba bo skupaj stala približno 360 milijonov evrov. Del sredstev v vrednosti približno 200 milijonov evrov, ki smo jih za dolgotrajno oskrbo že namenjali iz blagajn zdravstvenega ter invalidskega in pokojninskega zavarovanja, bo zakon prenesel na podračun, nad katerim bo imel nadzor ZZZS. Tam predloga še niso preučili.
Anita Jacovič, ministrstvo za zdravje:
“Teh 200 milijonov evrov se bo spremenilo v prispevno stopnjo za dolgotrajno oskrbo. Na ta račun se bosta znižali prispevni stopnji, ki ju zdaj plačujemo v blagajni za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.”
Ker pa se širi obseg storitev, bo za dolgotrajno oskrbo treba zagotoviti še dodatnih 110 milijonov evrov. Tukaj ministrstvo uvaja obvezno doplačilo za dolgotrajno oskrbo, ki ga bomo plačevali vsi, odvisno pa bo od statusa posameznika. “Za upokojenca bo ta znesek znašal od približno 2 do 20 evrov, odvisno od višine pokojnine. Za socialno ogrožene bo poskrbela veljavna zakonodaja.
Na vprašanje, ali obstaja možnost, da bo posameznik, ki danes na primer prijema dodatek za pomoč in postrežbo, v novem sistemu na slabšem kot danes, Klavdija Kobal Straus zagotavlja, da z dolgotrajno oskrbo nihče ne bi smel dobiti manj. Ob tem poudarja, da lahko posameznika od tega, da postane uporabnik dolgotrajne oskrbe, loči le prometna nesreča.
“S tem pomembno krepimo obstoječe sposobnosti uporabnika in ga podpiramo, da ostaja v vitalnem in kakovostnem življenju predvsem v domačem okolju čim dlje.”
Ob prenosu pristojnosti za pripravo zakona z ministrstva, pristojnega za socialne zadeve, na ministrstvo za zdravje so strokovnjaki svarili, da bi to lahko prineslo medikalizacijo dolgotrajne oskrbe. Kot pravi Mateja Nagode z inštituta za socialno varstvo, se to kaže v predvidenih profilih, ki so v predlogu zakona orientirani predvsem na medicinski kader. “Na primer, za koordinacijo dolgotrajne oskrbe je predvidena diplomirana medicinska sestra.” Med več kot 100 vodji in koordinatorkami na področju pomoči na domu je danes večina socialnih delavk. Na ministrstvu so se za profil medicinske sestre odločili z namenom povezave z zdravstvenim sistemom.
Mateja Nagode opozarja, da predlog za najtežjo kategorijo izključuje možnost storitve oskrbe na domu. “Potem je zakon mogoče neskladen sam s seboj. Že vrsto let v Sloveniji spodbujamo skupnostno oskrbo in tudi eden od ciljev zakona je, da se osebi, ki to želi, omogoči, da ob ustrezni pomoči čim dlje ostane v domačem okolju. Menimo, da je to temeljna človekova pravica.” Na ministrstvu pravijo, da bo taka oseba imela možnost, da dobi osebnega pomočnika.
Že danes zelo velik delež neformalne oskrbe prevzamejo izjemno obremenjeni svojci. Njihovo delo ni priznano. Predlog med drugim predvideva možnost nadomestne oskrbe, na ministrstvu, ki je pristojno za socialne zadeve, pa mu očitajo, da preveč poudarja neformalno oskrbo in premalo vlogo lokalne skupnosti. Predlog tudi ne upošteva nekaterih rešitev, ki so bile predvidene v prejšnjem predlogu, kot so sredstva za prilagoditev bivalnih prostorov in možnost plačane odsotnosti za nego družinskega člana.
Zakon bo v javni obravnavi mesec dni. Če se bodo resorji med seboj uskladili in bo uspešno prestal zakonodajni postopek, se bo sistem uvajal postopoma, v celoti pa bi se začel uveljavljati leta 2020, ko morajo biti zagotovljena tudi sredstva.
1262 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
V razvitih državah se oskrba v socialnih zavodih, kot so domovi za stare, umika oskrbi na domu in v skupnosti. Na tem področju v Sloveniji zelo zaostajamo, dolgotrajno oskrbo različna ministrstva neuspešno urejajo že več kot 15 let. Ministrstvo za zdravje je prejšnji petek dalo v javno razpravo predlog zakona, ki predvideva integrirano dolgotrajno oskrbo, hkrati pa tudi plačilo novega prispevka.
V razvitih državah se oskrba v socialnih zavodih, kot so domovi za stare, umika oskrbi na domu in v skupnosti. Kako pa je v Sloveniji?
Na tem področju v Sloveniji zelo zaostajamo, dolgotrajno oskrbo različna ministrstva neuspešno urejajo že več kot 15 let. Ministrstvo za zdravje je prejšnji petek dalo v javno razpravo predlog zakona, ki predvideva integrirano dolgotrajno oskrbo, hkrati pa tudi plačilo novega prispevka.
Nov socialni steber prinaša nov nabor storitev, ki bodo po zagotovilih ministrstva za zdravje primerljive s storitvami institucionalnega varstva. V Sloveniji smo sicer med evropskimi državami na repu, kar zadeva rast sredstev za oskrbo na domu, in visoko po deležu vlaganj v institucije. Pričakujejo, da se bodo osebe po uveljavitvi zakona pozneje odločale za storitve institucionalnega varstva, to naj bi izboljšalo tudi katastrofalno stanje glede domov za starejše, kar smo na Valu 202 že izpostavljali.
V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije menijo nasprotno. Sekretar skupnosti Jaka Bizjak:
“Glede na to, da bodo cene storitve, količine denarja in načrtovanje zmogljivosti prepuščeni ministrstvu za zdravje, se lahko hitro zgodi, da bo zmogljivosti premalo.”
Klavdija Kobal Straus z ministrstva za zdravje pravi, da se ji zdi grozljivo, ko se postavi v vlogo današnjih izvajalcev, in se sprašuje, kaj o tem mislijo današnji uporabniki.
Dolgotrajna oskrba bo skupaj stala približno 360 milijonov evrov. Del sredstev v vrednosti približno 200 milijonov evrov, ki smo jih za dolgotrajno oskrbo že namenjali iz blagajn zdravstvenega ter invalidskega in pokojninskega zavarovanja, bo zakon prenesel na podračun, nad katerim bo imel nadzor ZZZS. Tam predloga še niso preučili.
Anita Jacovič, ministrstvo za zdravje:
“Teh 200 milijonov evrov se bo spremenilo v prispevno stopnjo za dolgotrajno oskrbo. Na ta račun se bosta znižali prispevni stopnji, ki ju zdaj plačujemo v blagajni za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje.”
Ker pa se širi obseg storitev, bo za dolgotrajno oskrbo treba zagotoviti še dodatnih 110 milijonov evrov. Tukaj ministrstvo uvaja obvezno doplačilo za dolgotrajno oskrbo, ki ga bomo plačevali vsi, odvisno pa bo od statusa posameznika. “Za upokojenca bo ta znesek znašal od približno 2 do 20 evrov, odvisno od višine pokojnine. Za socialno ogrožene bo poskrbela veljavna zakonodaja.
Na vprašanje, ali obstaja možnost, da bo posameznik, ki danes na primer prijema dodatek za pomoč in postrežbo, v novem sistemu na slabšem kot danes, Klavdija Kobal Straus zagotavlja, da z dolgotrajno oskrbo nihče ne bi smel dobiti manj. Ob tem poudarja, da lahko posameznika od tega, da postane uporabnik dolgotrajne oskrbe, loči le prometna nesreča.
“S tem pomembno krepimo obstoječe sposobnosti uporabnika in ga podpiramo, da ostaja v vitalnem in kakovostnem življenju predvsem v domačem okolju čim dlje.”
Ob prenosu pristojnosti za pripravo zakona z ministrstva, pristojnega za socialne zadeve, na ministrstvo za zdravje so strokovnjaki svarili, da bi to lahko prineslo medikalizacijo dolgotrajne oskrbe. Kot pravi Mateja Nagode z inštituta za socialno varstvo, se to kaže v predvidenih profilih, ki so v predlogu zakona orientirani predvsem na medicinski kader. “Na primer, za koordinacijo dolgotrajne oskrbe je predvidena diplomirana medicinska sestra.” Med več kot 100 vodji in koordinatorkami na področju pomoči na domu je danes večina socialnih delavk. Na ministrstvu so se za profil medicinske sestre odločili z namenom povezave z zdravstvenim sistemom.
Mateja Nagode opozarja, da predlog za najtežjo kategorijo izključuje možnost storitve oskrbe na domu. “Potem je zakon mogoče neskladen sam s seboj. Že vrsto let v Sloveniji spodbujamo skupnostno oskrbo in tudi eden od ciljev zakona je, da se osebi, ki to želi, omogoči, da ob ustrezni pomoči čim dlje ostane v domačem okolju. Menimo, da je to temeljna človekova pravica.” Na ministrstvu pravijo, da bo taka oseba imela možnost, da dobi osebnega pomočnika.
Že danes zelo velik delež neformalne oskrbe prevzamejo izjemno obremenjeni svojci. Njihovo delo ni priznano. Predlog med drugim predvideva možnost nadomestne oskrbe, na ministrstvu, ki je pristojno za socialne zadeve, pa mu očitajo, da preveč poudarja neformalno oskrbo in premalo vlogo lokalne skupnosti. Predlog tudi ne upošteva nekaterih rešitev, ki so bile predvidene v prejšnjem predlogu, kot so sredstva za prilagoditev bivalnih prostorov in možnost plačane odsotnosti za nego družinskega člana.
Zakon bo v javni obravnavi mesec dni. Če se bodo resorji med seboj uskladili in bo uspešno prestal zakonodajni postopek, se bo sistem uvajal postopoma, v celoti pa bi se začel uveljavljati leta 2020, ko morajo biti zagotovljena tudi sredstva.
Znanstveniki že leta opozarjajo, da bo podnebna kriza največji izziv človeštva v prihodnjem desetletju. Kako to, da smo jo v slovenski predvolilni kampanji komajda zasledili? Z okoljevarstveniki, mladimi in raziskovalci razmišljamo o tem, katera področja bo morala prihodnja vlada obvezno nasloviti, kakšne so želje in zahteve volivcev, kateri ukrepi so najbolj nujni, kako zagotoviti denar zanje in zakaj je okolje iz predvolilne kampanje skorajda izginilo. Pred volitvami se je o okoljskih problematikah Jan Grilc pogovarjal z Gajo Brecelj in Andrejem Gnezdo iz Umanotere, Mihom Mikljem iz Mladih za podnebno pravičnost ter Aljošo Slameršakom, klimatologom in ekonomistom.
Astroturfing predstavlja pomemben del političnega boja na družbenih omrežjih. O tem, kako izgleda zakulisje manipulacije ob pomoči neavtentičnih profilov na družabnih omrežjih v podporo določene politične opcije, zakaj morajo ta mnenja izgledati kot mnenja navadnih državljanov in kakšne posledice ima to za napadene posameznike in organizacije, smo se pogovarjali z novinarjema spletnega medija Pod črto, kjer se več mesecev preiskovali lažne profile na twitterju in svoje ugotovitve predstavili v podkast seriji Lažne realnosti.
V predvolilnem obdobju je na vsakem koraku spet v ospredju zdravstvo – kakovostno in za vse dostopno, rešitve in predlogi so na dlani. Pa so zadeve res tako preproste in rešljive čez noč? Podroben pregled kaže, da ne. Dostopnost zdravstvene oskrbe se je v zadnjih dveh letih epidemije še močno poslabšala, čakalne dobe, ki se že več kot leto dni ne spremljajo enotno in sistemsko, se nenadzorovano podaljšujejo, več kot 130 tisoč ljudi je brez osebnega izbranega zdravnika, približno 200 tisoč žensk brez ginekologa, četrtina prebivalstva nima svojega zobozdravnika. Smo pred razpadom primarnega zdravstva? Kje so razlogi, kakšne so rešitve? Koliko zdravnikov zares primanjkuje in kaj lahko storijo tisti, ki ostanejo brez njih?
Višje cene energentov, višje cene hrane, drugačne geostrateške povezave so posledica sedanjih razmer. Kakšni so izzivi, s katerimi se bodo evropske države morale soočiti? Bo Slovenija z njimi delila enako usodo? Pa tudi o volilnih obljubah političnih strank in realnostih povolilnih proračunov v pogovoru z rednim profesorjem na ljubljanski ekonomski fakulteti doktorjem Mojmirjem Mrakom.
Madžarska je morda pred odločilnimi volitvami, stranka Fidezs Viktorja Orbana ima v sedanjem sklicu parlamenta kar dvotretjinsko večino, združeni opoziciji pod vodstvom Petra Marki-Zaya pa javnomnenjske raziskave še vedno napovedujejo možnosti za zmago. Katere so ključne teme v kampanji, kako svoje položaje v času ukrajinske krize in dvoličnega odnosa z Rusijo brani Orban, na kakšne karte igra opozicija? Bi prva sprememba oblasti po letu 2010 res prinesla tudi večje spremembe v madžarski družbi? Kaj se lahko iz madžarske volilne kampanje in političnih vzorcev pri naših vzhodnih sosedih naučimo v Sloveniji? Na Madžarsko sta se odpravila Luka Hvalc in Jan Grilc.
Obvladovanje javnih medijev je večni sen političnih oblasti ter lokalnih in svetovnih finančnih vplivnežev. Primeri nekaterih javnih servisov v naši soseščini kažejo, kako močan in za neodvisno in profesionalno novinarstvo poguben je lahko tak vpliv. Hkrati pa tudi, kako uničujoči sta lahko tudi servilnost in ravnodušnost novinarstva, ki se ne postavi za svoja profesionalna načela.
Življenje v domačem okolju bi morala biti pravica vsakega človeka. O tem govori tudi konvencija o pravicah invalidov, toda v institucijah še vedno živi skoraj 1,2 milijona prebivalcev Unije, v Sloveniji 20.000 ljudi. Kot piše na spletni strani Dezinstitucionalizacija Slovenije, ki jo je vzpostavil Inštitut RS za socialno varstvo, so v instituciji stanovalke in stanovalci prisiljeni živeti skupaj ločeni od širše skupnosti, nimajo dovolj nadzora nad svojim življenjem in odločitvami, interesi ustanove pa imajo navadno prednost pred individualnimi potrebami. O več kot štirih desetletjih dezinstitucionalizacije v Sloveniji, ko za razliko od mnogih drugih držav nismo v celoti zaprli še nobene institucije, se bomo pogovarjali z dr. Andrejo Rafaelič in dr. Vitom Flakerjem.
Vojna v Ukrajini se ne umirja. Več mest je še vedno pod nenehnim obstreljevanjem in raketiranjem. Alarmi se oglašajo praktično v vseh ukrajinskih regijah. Ukrajinski predsednik Volodomir Zelenski je znova povabil ruskega predsednika Vladimirja Putina na pogovore o statusu okupiranih območjih, o čemer naj bi Ukrajinci odločali na referendumu. Medtem ameriški predsednik Biden svari pred uporabo kemičnega in biološkega orožja. Analitično o vsem tem v Vročem mikrofonu, ki ga je v živo pripravil Gašper Andrinek z gostoma.
Svet za razvoj pri SAZU je februarja pripravil prva dva posveta o prihodnosti javne radiotelevizije, na katerih so z uglednimi in uveljavljenimi evropskimi in slovenskimi strokovnjaki obravnavali ključna razvojna vprašanja javne RTV v različnih delih Evrope in pri nas.
V skladiščih so še vedno številne surovine, ki so jih trgovci kupovali pred novim letom po občutno nižjih cenah, maloprodajne cene hrane pa rastejo. Ljudje bi morali razmisliti, kaj kupujejo, da bodo nakupljeno hrano tudi zares porabili. Med epidemijo se je količina zavržene hrane namreč povečala, čeprav smo več kuhali doma. O tem, kako se kot kupec racionalno vesti v obdobju neracionalnosti, smo se pogovarjali s predsednico Zveze potrošnikov Slovenije Bredo Kutin in agrarnim ekonomistom dr. Alešem Kuharjem.
Francoski politični analitik Jacques Rupnik se že vse življenje ukvarja s preučevanjem razmer v Srednji in Vzhodni Evropi. Direktor Centra za mednarodne raziskave Nacionalne fundacije za politične znanosti pravi, da smo ob ukrajinski krizi priča točki preloma, podobni kot se je zgodila leta 1989. Presenečen je nad skupnim in soglasnim odzivom Evrope pri sprejemanju sankcij proti Rusiji in ga skrbi, kakšne bodo posledice dogajanja v Ukrajini na zahodnem Balkanu.
Z arheologinjo dr. Majo Bausovac iz Pokrajinskega muzeja Celje o skrivnostni ženski z Rifnika, ženskih zgodbah in arheologiji, ki je tudi ženskega spola. Zgodovina in arheologija sta dobri učiteljici, le poslušati ju je treba.
Ruska invazija na Ukrajino se je začela ob podpori kibernetskih napadov na ukrajinsko kritično infrastrukturo. Ti napadi se nadaljujejo vsak dan, hkrati vse bolj v ospredje prihajajo tudi grožnje za kibernetske napade na države EU, ki naj bi bile nekakšen ruski odgovor na zahodne sankcije. Kakšne kibernetske spopade smo videli v prvih dneh vojne in kako ogrožena je slovenska kritična infrastruktura v Vročem mikrofonu sprašujemo dr. Uroša Sveteta, obramboslovca in direktorja Urada za informacijsko varnost. Smo v Sloveniji pripravljeni na kibernetski napad večjega obsega? Imamo seznam kritične infrastrukture? Je pripravljen načrt za ukrepanje ob napadu?
Slovenija kaže solidarnost pri pripravljenosti za sprejem beguncev iz Ukrajine. O tem, kaj pomeni prevzeti odgovornost za ljudi, smo se pogovarjali s pediatrinjo, psihiatrinjo in predsednico Slovenske filantropije Anico Mikuš Kos ter sociologom Juretom Gombačem z Inštituta za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Univerze v Novi Gorici.
Podrobno o trenutnih razmerah v Ukrajini, odzivu Evropske unije, zaskrbljenosti ZDA in popolnemu obratu nemške politike.
Anže Jereb je Slovenec, ki zadnji dve desetletji živi v Kijevu, kjer si je ustvaril tudi družino. Dela v oglaševalskih vodah, trenutno je zaposlen v gruzijski agenciji, a večino časa dela na daljavo. Do nedavnega je to počel Kijeva. "V sredo zjutraj sem peljal starejšega fanta v šolo. Gledala sva letalo, ki je pristajalo na bližnjem letališču. In sem pomislil, kaj če je to zadnje letalo, ki ga vidimo pristajati. Naslednje jutro me je zbudila žena in rekla, da bombardirajo, in da moramo v zaklonišče. Takrat se je začel ta nadrealizem." Spakirali so le najnujnejše, usposobili akumulator v avtomobilu in se odpeljali. Pot do meje z Madžarsko je trajala 33 ur. Ko so enkrat uspeli prečkati mejo, so si oddahnili. Takrat so lahko mirno spali. Anže je z družino trenutno na Gorenjskem, številni prijatelji in znanci, pa tudi tast in tašča, pa so še vedno v Ukrajini.
Med letoma 2018 in 2020 je v Evropi izginilo več kot 18.000 migrantskih otrok brez spremstva, v Sloveniji več kot 1.700. Številni pristanejo v rokah izkoriščevalskih kriminalnih združb, prisiljeni v suženjsko delo ali prostitucijo. Sistem pa to spodbuja. Izginuli otroci in mladoletni migranti se v Evropi pogosto sploh ne obravnavajo kot pogrešani. Za oblasti to ni prioritetno vprašanje, vendar podatki novinarskega projekta Izgubljeni v Evropi so zaskrbljujoči. Kaj se dogaja s temi otroki?
Te dni je minilo 30 let od izbrisa 25.671 ljudi iz registra stalnega prebivalstva in 23 let od prve odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil nezakonit. Ampak zgodba o izbrisu ni le zgodba o pravnih zapletih in razpletih na naših in evropskih sodiščih, je tudi zgodba o tridesetih letih manipuliranja, sprevračanja, izkrivljanja, zgodba o številnih tragičnih usodah življenj izbrisanih in njihovih družin. In je zgodba o njihovem boju. Hkrati pa je izbris tudi zgodba vseh nas, naše države, našega dolga, naše politične zrelosti in nezrelosti. Je zgodba, ki jo moramo poznati tako mi kot naši potomci. Kajti zgodba o izbrisanih je tista izmed številnih zgodb v zgodovini človeštva, za katere vemo, da se ne sme nikoli več ponoviti.
"Vse pogosteje dobivam občutek, da nam CSD razpada." Tako je junija lani v kritiki vodenja Centra za socialno delo v Ljubljani napisal Ivan Janko Cafuta, strokovni sodelavec za socialno delo na CSD Ljubljana, predstavnik delavcev v svetu CSD in tudi predsednik tega organa. V skladu z navodili o imenovanju in odpoklicu, ki jih je določila direktorica centra, so Cafuto novembra 2021 odpoklicali kot člana sveta zavoda, višje sodišče pa je odpoklic razveljavilo, saj direktorica ni imela pristojnosti za pisanje teh navodil. Anjo Osojnik, direktorico Centra za socialno delo Ljubljana, ministra Janeza Ciglerja Kralja in Ivana Janka Cafuto, ki še vedno vztraja pri tem, da bi morala biti direktorica razrešena, Tatjana Pirc sprašuje o nadaljnjih korakih in odločitvah, ki bodo sledile in ki bi morale slediti sodbi višjega socialnega in delovnega sodišča.
Po zgodbi iz Avstrije in Hrvaške bomo pogledali, kakšne prakse in pretakanja davkoplačevalskega denarja bodisi z naslova ministrstev in z njimi povezanih organov ali podjetij v državni lasti v žepe strank in njihovih somišljenikov so pri nas. Kljub nekaterim razlikam med državami obstajajo tudi pomembne podobnosti: predvsem ena je očitna - denarni tokovi pa tudi tisti v obliki uslug se tako v tujini kot pri nas pred volitvami povečajo. Kaj je torej dobro vedeti v letošnjem super volilnem letu, ko nas čakajo parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve?
Neveljaven email naslov