Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo. Za kaj in na kakšen način se borijo zdaj? Ali je smiselno praznovati ideje maja 1968 in koliko so te ideje še žive? V reportaži iz Pariza je ekskluzivno spregovorila tudi Slovenka, ki se je pred 50 leti znašla v središču pariške revolucije.

Se vlada Emanuella Macrona boji nove revolucije po zgledu iz leta 1968? Reportaža iz Pariza

Ena izmed podružnic legendarne pariške univerze Sorbona je še nedolgo nazaj bila okupirana več tednov. Študentje so se uprli novo Macronovo reformo visokega šolstva. Marsikje je na ulicah zaslediti grafite z dvema letnicama: “1968 – 2018”. 50 let po študentski revoluciji, ki je spremenila družbeno kulturne vzorce moderne Francije in tudi Evrope, se študentje znova borijo.

“Okupacija univerze ne pomeni to, da zapreš vrata in greš spat. Z okupacijo smo dobili prostor za organizacijo, deljenje in širjenje idej ter za boj.” – Boris, 24 let, študent prava na Sorboni

Zelo podobno, če ne že skoraj enako, so mislili pariški študentje pred točno 50 leti. Siti generacije svojih staršev, ki so jih silili v konservativne družbene kalupe, so se uprli in začeli množično protestirati in zasedati univerze.

Leta 1968, ko se je v Parizu zgodila študentska revolucija, je tam bila tudi Špela Jelenc. Pred Sorbono se je z njenim sinom Florianom spominjala prvih dni revolucije. “Zahtevati nemogoče enkrat postane mogoče. Vendar se ne smemo ujeti v past ekstremnega idealizma in sanjarjenja.” Pa Špela Jelenc pravi o revolucinarnem geslu iz leta 1968 “Bodimo realisti, zahtevajmo nemogoče!”

“Eno od glavnih težav teh zasedb vidim v tem, da študentskega gibanja ni podprl kakšen pomembnejši intelektualec, kot se je zgodilo pri protestih leta 1968. Takrat je bil v Franciji močno angažiran Jean-Paul Sartre.” Bertrand, 28 let, je kritičen do upirajočih študentov.

“Težava z mladimi je to, da na njih zelo vpliva materializem in nekakšen družbeni boj je za njih obskurna ideja. Preživijo ogromno časa na družabnih omrežjih. Postajamo družba aktivistov iz naslonjača.” – Bertrand

 

Univerzo Tolbiac so na koncu policisti evakuirali. Kar je zanimiva beseda, saj so študentom, ki jim je univerza pravzaprav namenjena, preprečili vstop. So se študentje preveč prepustili sanjarjenju in so prešli v ekstremni idealizem? Mogoče pa bi morali to geslo obrniti na glavo. “Bodimo nemogoči, zahtevajmo realnost!“

To so leta 1968 storili več kot 1000 kilometrov stran od Pariza. 

Zakaj so študenti v Ljubljani in drugod po Jugoslaviji takrat zahtevali realizem oziroma več socializma, kaj je to pomenilo za takratno družbo in kako so se vseeno prepletali s študentskimi upori drugje po Evropi … kje so zdaj njihove ideje in njihov realizem … vse to bomo skupaj z današnjimi mladimi in tistimi, ki so bili mladi takrat, poskušali odgovoriti v razširjenih podkastih na Valu 202.