Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na ravni EU letno zavržemo več kot 14 milijonov ton oblačil
Na ravni EU letno zavržemo več kot 14 milijonov ton oblačil
Tekstilna industrija je ena največjih onesnaževalk našega planeta. Kar 20 odstotkov odpadnih voda nastane na račun tekstila in kar 10 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Vsak Slovenec na leto v povprečju zavrže 18 kilogramov oblačil.
“Na ravni EU letno zavržemo več kot 14 milijonov ton oblačil. Problema se moramo lotiti tako resno kot plastike za enkratno uporabo,” opozarja Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja.
Proizvodnja oblačil se je med letoma 2000 in 2014 podvojila, v zadnjih petnajstih letih kupujemo za 60 odstotkov več oblačil kot v preteklih desetletjih. Nastajajo na drugem koncu sveta in porabljajo ogromne količine virov, za eno majico potrebujemo 2000 litrov vode, veliko pesticidov in barvil. Bizarno je, da na koncu ena majica stane toliko kot dve štruci kruha. Sprememba potrošniške miselnosti je tako neizbežna.
“Največji problem je, da kupujemo slaba oblačila, ki po nekaj pranjih izgubijo kakovost in jih potem zavržemo. Zabojniki za stara oblačila so potuha, ker smo v resnici problem zgolj prestavili, mi pa si mislimo, da smo naredili dobro delo. Zavržena oblačila gredo v sortirnice, vendar je uporabnih vedno manj, zato evropski trg zapira meje za slovenska oblačila, ker so tako nekakovostna. Večina jih konča v odlagališčih in sežigalnicah.” – Katja Sreš
Potrošniško alternativo predstavljajo tudi ekološke modne znamke. Vedno več oblikovalcev teži k trajnostnemu pristopu oblikovanja, tudi v Sloveniji. Vita Ivičič, mednarodno nagrajena slovenska modna oblikovalka ob tem izpostavlja:
“Na koncu se izkaže, da trajnostno izdelana oblačila sploh niso dražja, saj tudi po več sezonah ohranjajo dobro kakovost in jih lahko nosimo več let, za razliko od izdelkov hitre mode, ki jih zavržemo že po eni sezoni.”
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Na ravni EU letno zavržemo več kot 14 milijonov ton oblačil
Na ravni EU letno zavržemo več kot 14 milijonov ton oblačil
Tekstilna industrija je ena največjih onesnaževalk našega planeta. Kar 20 odstotkov odpadnih voda nastane na račun tekstila in kar 10 odstotkov emisij toplogrednih plinov. Vsak Slovenec na leto v povprečju zavrže 18 kilogramov oblačil.
“Na ravni EU letno zavržemo več kot 14 milijonov ton oblačil. Problema se moramo lotiti tako resno kot plastike za enkratno uporabo,” opozarja Katja Sreš iz društva Ekologi brez meja.
Proizvodnja oblačil se je med letoma 2000 in 2014 podvojila, v zadnjih petnajstih letih kupujemo za 60 odstotkov več oblačil kot v preteklih desetletjih. Nastajajo na drugem koncu sveta in porabljajo ogromne količine virov, za eno majico potrebujemo 2000 litrov vode, veliko pesticidov in barvil. Bizarno je, da na koncu ena majica stane toliko kot dve štruci kruha. Sprememba potrošniške miselnosti je tako neizbežna.
“Največji problem je, da kupujemo slaba oblačila, ki po nekaj pranjih izgubijo kakovost in jih potem zavržemo. Zabojniki za stara oblačila so potuha, ker smo v resnici problem zgolj prestavili, mi pa si mislimo, da smo naredili dobro delo. Zavržena oblačila gredo v sortirnice, vendar je uporabnih vedno manj, zato evropski trg zapira meje za slovenska oblačila, ker so tako nekakovostna. Večina jih konča v odlagališčih in sežigalnicah.” – Katja Sreš
Potrošniško alternativo predstavljajo tudi ekološke modne znamke. Vedno več oblikovalcev teži k trajnostnemu pristopu oblikovanja, tudi v Sloveniji. Vita Ivičič, mednarodno nagrajena slovenska modna oblikovalka ob tem izpostavlja:
“Na koncu se izkaže, da trajnostno izdelana oblačila sploh niso dražja, saj tudi po več sezonah ohranjajo dobro kakovost in jih lahko nosimo več let, za razliko od izdelkov hitre mode, ki jih zavržemo že po eni sezoni.”
Kljub dejstvu, da v Sloveniji vsako leto zavržemo do 270 ton hrane, država še nima jasnih ciljev, kako ukrepati. Odzive pričakuje predvsem od posameznikov in nevladnih organizacij. S projektom “Volk sit, koza cela, za Slovenijo brez zavržene hrane” želijo nevladne organizacije izboljšati povezanost, odzivnost in učinkovitost vseh deležnikov, ki prispevajo k nastajanju odpadne in zavržene hrane.
V Slovenijo je pred dnevi prišla doktorica medicine Sladžana Velkov. Predavala je o zdravem načinu življenju, naravnem zdravljenju in domnevni škodljivosti cepiv. Ker je tema nekoliko kontroverzna, so nekateri slovenski mediji hiteli z objavo intervjujev. Tudi mi smo prosili zanj, dobili termin, a je bil kasneje odpovedan. Oddajo smo kljub temu pripravili, predvsem za to, da opozorimo nasvete, ki so velikanski odklon od klasične medicine. Verjamemo, da je njeno početje celo kaznivo.
Med svetovnimi donatorji je bil Afganistan še nedavno zelo popularen. Kaj za razvojno pomoč tej od vojn uničeni državi pomeni konec mednarodne operacije Isaf, v kateri je sodelovala tudi slovenska vojska? Kakšne razvojne projekte je tam izvajala naša država, za koliko denarja in s kakšnimi učinki? So upravičeni očitki o militarizaciji razvojne pomoči?
Se spomnite zgodbe Ljubljančana, ki je dobil obvestilo mestnega inšpektorata, naj pojasni, kako se je kuverta z njegovim naslovom znašla v zabojniku za mešane odpadke, kamor papir ne sodi, za tak prekršek pa odlok predpisuje globo 800 evrov. Ta dogodek je sprožil vrsto vprašanj, odgovore nanje išče Tatjana Pirc.
Marjan Jerman je s sogovorniki odkrival kako neurejeno je pravzaprav področje upravljanja s stanovanji v Sloveniji. Kaj se zgodi, če vam upravnik ne plača računov za vodo, elekrtiko ali plin?
Zaposlitve za nedoločen čas in na enakem delovnem mestu za celotno delovno dobo izginjajo, vedno več je občasnih in začasnih zaposlitev. Na spremenjen trg dela so se bolje pripravili nepošteni delodajalci, ki so vedno korak pred inšpektorji.
Dobrega pol leta je minilo, odkar je v Liberiji, Gvineji in Sierri Leone ponovno izbruhnil virus ebole. Strokovnjaki so že takrat opozarjali, da se je treba virusa lotiti resno in predvsem pri viru, a ukrepi so se praktično začeli šele, ko so se okužili prvi Evropejci in Američani. Takrat je ebola na hitro postala svetovna grožnja, ne zgolj zdravstvena, temveč tudi ekonomska in politična. Veliko hitreje kot virus se je po svetu začela širiti panika, politiki so začeli groziti z zapiranjem meja, dežurni teoretiki zarot pa so nas počasi začeli pripravljati na konec sveta. Nas mora biti res strah? In predvsem česa? Virusa ebole, napačnega ukrepanja ob izbruhu ali panike, ki nastaja ob vsem skupaj?
V vročem mikrofonu smo se spraševali, ali bo denar za smučarski pokal? Sponzorji se namreč umikajo in na vidiku ni nikogar, ki bi lahko rešil slovensko alpsko smučanje. Spomnimo, Slovenija se je nekoč ponašala z nazivom smučarska nacija.
V vročem mikrofonu smo perd 18. oktobrom, ko obeležujemo dan boja proti trgovini z ljudmi z gostoma razkrivali, kako prisoten je ta pereč problem v Sloveniji.
V Pirničah podirajo na novo zgrajeno bioplinarno, v katero je investitor vložil več kot 6 milijonov evrov. Tako inšpektorji kot civilna iniciativa trdijo, da je investitor gradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Investitor seveda zatrjuje drugače.
“Ne morem lagati, ne letos, ne lan’. Kdor noče me brati, naj dene me stran.” Tako je na kritike odgovarjal prvi slovenski časnikar Valentin Vodnik. Kako se na kritike in pritiske slovenski novinarji odzivajo danes? Na vprašanja odgovarjajo Anuška Delič, Tone Hočevar in Boris Vezjak.
V tokratnem vročem mikrofonu bomo spregovorili o nedavni aferi (ne)akreditiranih univerzitetnih študijskih programov, ki je med študenti povzročila nezaupanje v slovenski visokošolski sistem. Po tem, ko so nepravilnosti ugotovili na Univerzi na Primorskem, se je pokazalo, da tudi ljubljanska univerza ni ravnala po zakonu in tudi sama vpisovala študente v neakreditirane programe. Sprašujemo se, kaj za študente pomeni dokončati (ne)akreditirani študijski program, kako bodo težavo rešile posamezne fakultete, univerze in ministrstvo in kdo je sploh kriv za nastalo situacijo.
Je zadolževanje občin problematično? V pretežni večini občin ni – ker poznajo in predvsem upoštevajo zakon, ker vedo za “fiskalno pravilo” in ker zmožnostim prilagajajo apetite. A brez izjem seveda ne gre – šest jih je. Svoje občane so zadolžile vsaka za več kot tisočaka … njihovi župani in svetniki pa ravnajo v smislu: “kaj nam pa morejo”. A ni vseeno, ker gre za naš denar.
Dela na avtocesti pri Uncu so odrezala Primorsko. Je to cena za obnovljeno in pretočno avtocesto, so za zastoje krivi vozniki ali so obnovitvena dela napačno načrtovana in je prometna ureditev neprimerna? V Vročem mikrofonu Franc Skok, član uprave Darsa.
Še dober teden je do lokalnih volitev. Na županskih stolčkih bo kot kažejo javnomnenjske ankete ostala večina tudi tistih županov, ki so jih povezovali s takšnimi ali drugačnimi nemoralnimi ali celo korupcijskimi dejanji.
“Ko sem šla v pokoj, sem povsem popustila. Težko je bilo priti s Tromostovja do pošte.” Gospa Polona se je pred tedni odločila, da se bo po letih neaktivnosti spet začela gibati in ukvarjati s športom. Je izjema ali pravilo? So vodene športne dejavnosti za starejše predrage, neprilagojene, preglasne, preveč intenzivne? In so sploh zdrave?
Pred lokalnimi volitvami se sprašujemo, koliko bi morali županski kandidati vedeti o zapletenem svetu črpanja evropskih sredstev, brez katerih bodo težko uresničili svoje obljube?
Škotska se v četrtek na referendumu odloča o tem, ali bo postala samostojna ali še naprej ostaja v Združenem Kraljestvu. Zadnje dni, ko je postala verjetna tudi zmaga zagovornikov samostojnosti, so se zato začela postavljati tudi vprašanja, ki prej niso bila toliko aktualna. Kaj bi se zgodilo s Škotskim članstvom v EU, katero valuto bi Škoti uporabljali. Kakšen je utrip na Škotskem dva dni pred referendumom, česa se bojijo in česa veselijo? Ter predvsem – ali lahko škotski referendum vpliva na procese osamosvajanja v drugih podobnih primerih, predvsem v Kataloniji?
Včeraj se je uradno iztekel rok za vložitev kandidatur za letošnje lokalne volitve. Uradno bodo kandidati za župane ter mestne in občinske svete znani najkasneje prihodnji petek, so pa že zdaj znani izzivi, ki lokalno samoupravo čakajo tudi pod novimi ali starimi župani. Jasno je, da je učinkovitost številnih občin nižja tudi zaradi kadrovskega primanjkljaja, predvsem pa bi po mnenju Boštjana Brezovnika iz mariborske pravne fakultete občine svoje naloge lahko v popolnosti opravile šele z vpeljavo druge ravni lokalne samouprave, kot so denimo pokrajine. S čim se bodo spopadli novo imenovani župani?
Evropske države so za zmanjševanje svojih finančnih primanjkljajev zadnja leta začele iskati bolj inovativne in hkrati sporne načine. Možnost prodaje potnega lista za denar ali neposredne naložbe so doslej prek najrazličnejših »investicijskih programov« ponujale predvsem karibske državice, v zadnjih letih pa so model kopirale tudi nekatere članice EU; najbolj razvpit je primer Malte, o tovrstnem privabljanju tujih investicij ravno zdaj intenzivno razmišljajo tudi Hrvaškem. Ali o tem razmišljamo tudi v pri nas? Koliko stane slovensko državljanstvo? In predvsem, kje so prednosti in kje pasti takega podeljevanja državljanstva.
Neveljaven email naslov