Agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar je kritični opazovalec slovenskega prehranskega trga. Že dolgo opozarja, da nekritično kupujemo hrano s kakovostnega dna, edina zahteva potrošnika je ceneje, v akciji, s popustom. Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Foto: Srdjan Zivulovic/Bobo

Kakšno hrano uvažamo, kaj se znajde na policah, v kakšni kondiciji je slovensko kmetijstvo, bomo zaradi slabe hrane v prihodnje manj zdravi? Odgovarja agrarni ekonomist dr. Aleš Kuhar

Na predbožični večer smo Slovenci zapravili 101 milijon evrov. 24. 12. 2019 tako velja za dan, ko smo v preteklem letu zapravili največ denarja. Veliko denarja smo namenili tudi za hrano, pod katero so se v prazničnih dneh šibile domače mize. Redko pa se vprašamo, kakšno hrano nam trgovine sploh ponujajo in kaj jemo.

Pred vstopom v Evropsko unijo je imela Slovenija relativno zaprte meje za hrano in živilske izdelke. Slovenske živilske verige so pred tem ponujale lokalno hrano. Po vstopu pa smo hitro spremenili svoje vzorce, carinske bariere so padle in veliko spremembo je prinesel vstop dveh globalnih trgovskih verig, ki sta spremenili obzorje slovenskega prehranjevanja. Slovenci smo izrazito nezvesti, kar opažajo tudi tuje multinacionalke. Zelo hitro smo pripravljeni zamenjati svoje vzorce prehranjevanja.

“Slovenci kupujemo poceni hrano, zelo močno se odzivamo na akcije. Zaskrbljujoče je, da Slovenec nima občutka, kaj je cenovno dno, predvsem pri hrani. Zdi se nam, da cena nima racionalnega minimuma, cena hrane gre lahko neskončno v minus. Ne razumemo tega, da ima to posledice pri načinu proizvodnje, surovinah, kakovosti …” – dr. Aleš Kuhar, Biotehniška fakulteta

So za to, da iščemo čim cenejšo hrano, krivi diskontni trgovci? Diskontne trgovine imajo omejeno ponudbo, a natančno izbranih stvari, ki populaciji ustrezajo. Format diskontne trgovine je zmagovalni format v svetovnem merilu.

“Diskontni trgovci vključujejo slovensko ponudbo, da dekorirajo svoje trgovine. Slovenska živila v tovrstnih trgovinah niso resne ekonomske kategorije, seveda je nekaj izjem.”

V preteklem letu pa sta nas streznila dva dogodka pri uvozu hrane: poljski primer mesa in nekakovostno meso iz Avstrije. “To je zelo zapleten fenomen. V Slovenijo prihajajo živila, ki omogočajo izrazito nizko cenovno pozicijo, bodisi gre za ekstremno velike količine, uporabljajo se agresivne predelovalne metode. Gre za anonimne velikoserijske izdelke. Če slovenska industrija želi najti svoje mesto med temi izdelki, je pod velikim pritiskom. Veliki sistemi živilsko-predelovalne industrije so bolj inertni do tovrstnih praks, držijo visok standard, ker ga zmorejo v kombinaciji konkurenčne bitke na končni polici. Manjši sistemi pa so zelo simpatični, ampak jih je zelo veliko, a so zelo majhni, zato velikokrat najdemo koga, ki bo podlegel stranpotem. Stranpoti so prevare pri poreklu, česar je zelo veliko, kontrole tam pa ni,” še pojasnjuje Aleš Kuhar.

“Ne najdemo razvojne smeri, da zgradimo obrambni zid pred velikimi multinacionalkami. S piskri in kuhalnicami ne bomo zmagali v antiglobalizaciji.”