V teh časih se njenega pomena vse bolj zavedamo. Leta 1970 je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe pri nas več kot sedemdesetodstotna, leta 2008 le še petdesetodstotna in se še naprej manjša. Ali nas mora skrbeti in kakšna je rešitev?

Leta 1970 je bila splošna stopnja prehranske samooskrbe pri nas več kot sedemdesetodstotna, leta 2008 le še petdesetodstotna in se še naprej manjša. Nas mora skrbeti? Kakšne so rešitve?

Radikalno in nepričakovano zaprtje meja nas je resneje opomnilo, kako krhka je naša samooskrba s hrano, ki v zadnjih desetletjih vseskozi upada. Po podatkih statističnega urada smo bili v letu 2018 z zelenjavo manj kot štiridesetodstotno samooskrbni, s sadjem pa manj kot petdesetodstotno. Na drugi strani pa smo z mesom osemdesetodstotno preskrbljeni, govejega in piščančjega mesa imamo več, kot ga potrebujemo, prav tako mleka, jajc skoraj ravno prav, porazna pa je oskrba s svinjino.

“Kmetijske zadruge so zaspale in so namenjene same sebi. Nujno je povezovanje tako zadrug kot kmetov. Ne more imeti vsakdo pet minut najboljšega trga, ko pa trga ni, so pa dobre zadruge. Dolgoročno lahko živimo stabilno le, če se povežemo.” – Mitja Vodnjov, direktor Kmetijske zadruge Škofja Loka

Rok Roblek, župan občine Preddvor, predsednik Glasa gorenjske košarice in aktivni kmet, pravi, da je pomembno pogledati v prihodnost in se usmerjati v dolgoročne rešitve: “Kupna moč potrošnikov se bo znižala. Za takrat potrebujemo rešitev. Zadržati moramo, da pridejo slovenski proizvodi na police slovenskih trgovcev.”

Smernice v kmetijstvu so se skozi zgodovino spreminjale, dr. Martina Bavec s Fakultete za biosistemske vede pa poudarja, da je aktualen trend v zahodni Evropi ta, da vse več ljudi išče obraz tistega, ki je hrano pridelal: “Želijo neposreden stik in to postaja nova kakovost. Male kmetije lahko to izkoristijo prek neposredne prodaje.”

“Vsak hektar rodovitne kmetijske zemlje je dragocen. Če ga bomo prepustili pozidavi in uničenju, bomo še manj samooskrbni.”– dr. Martina Bavec

Branko Ravnik, direktor Kmetijsko gozdarske zbornice, poudarja, da se bodo mladi odločali za kmetijsko panogo, če bodo od dela lahko preživeli: “Mladi so inovativni, gredo prek starih okopov in vzorcev, ki jih imamo tisti, ki smo že dalj časa v kmetijstvu. Sem velik optimist glede prihodnosti kmetijstva v Sloveniji. Želel bi si le, da bi bil ugled kmetijstva v družbi višji.” 

Če povzamemo. Samooskrbe ne bo brez trdnejših prehranskih verig, donosnejše pridelave in prireje, jasnih strategij, bistveno večjega deleža lokalne proizvodnje v obveznih nakupih javnih zavodov in sploh ne brez kmetov, ki se bodo spremembam prilagajali.