Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?”
V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi.
Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.”
“Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah
Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.
Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.”
“Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo
Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme.
Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita.
“Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah
V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo.
V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe.
Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše.
“Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo
1279 epizod
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Šmarje pri Jelšah je občina na stičišču Kozjanskega in Obsotelja z 10.000 prebivalci. Koronavirus je tam najsrditeje zarovaril in zahteval osemintrideset smrtnih žrtev. Kraj kljub temu ni klonil pred nepričakovanim bremenom, med sabo se je povezalo več kot sto prostovoljcev in danes, dober mesec po tem, ko so tam odkrili zadnjega pozitivnega z boleznijo covid 19, s ponosom ugotavljajo, da jim je zdravstvena preizkušnja prinesla tudi kaj pozitivnega. O sledeh, ki jih je koronavirusna kriza pustila v tem kozjansko-obsoteljskem kraju: od žalostnih zgodb v domu za starejše do iskrivih prostovoljskih iniciativ in šmarskega argoja.
Eno prvih žarišč okužbe s koronavirusom je nastalo na Osnovni šoli Šmarje pri Jelšah, kjer so odlok o začasnem zaprtju s strani pristojnega ministrstva prejeli 12. marca, šolo pa so na lastno pest župana Matije Čakša zaprli že dan prej: “Na šoli je tisoč otrok, predstavljajte si kalvarijo, če bi se ministrstvo odločilo zapreti šolo ob 10. ali 11. uri dopoldne. Kako bi potem otroke varno spravili domov?”
V naslednjih desetih dneh je bilo uradno potrjenih šestindvajset okužb, ob čemer so v zdravstvenem domu v kraju prejeli skoraj petsto klicev ljudi, številni so opažali katerega od simptomov koronavirusne okužbe. Toda o skupnem številu okuženih v Šmarju se lahko po besedah župana le ugiba, saj v kraju niso izvajali širokega testiranja ljudi.
Svojo izkušnjo soočanja s koronavirusno okužbo je z javnostjo delila družina občanke Monike. Z virusom sta se okužila njena otroka, 11- in 13-letnik. Kot je opisala, so živeli normalno družinsko življenje s poostrenimi higienskimi ukrepi. “Stigme nismo doživljali, čeprav smo se javno izpostavili. Pri vsem skupaj je bil najbolj kočljivi del zgodbe, kako stvari razložiti otrokom.”
“Ogromno smo poslušali o tem virusu, smejali smo se statistikam in mislili, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Vse skupaj se je zdelo nekako daleč. Potem pa je bilo to kar naenkrat pri nas doma. Mož, ki je zaposlen v zdravstvu, je otrokoma zelo mirno razložil, da otroci nimajo težav s prebolevanjem, da bomo spoštovali pravila in da se bomo imeli fino, ker bomo končno skupaj doma, saj moramo biti v štirinajstdnevni karanteni.” – Monika iz Šmarja pri Jelšah
Skupno so v Šmarju pri Jelšah potrdili 174 primerov okužb z novim koronavirusom. Občina se je s tem zavihtela na drugo mesto v Sloveniji, takoj za Ljubljano. Umrlo je 38 ljudi, skoraj vsaka tretja žrtev v Sloveniji je bila torej iz Šmarja, kjer se je epidemija najsmrtonosneje širila po domu upokojencev. Tam so prvo okužbo ugotovili 17. marca, šlo je za zaposleno, dan pozneje je bila okužba odkrita pri šestih stanovalcih.
Ključen vzrok za tako bliskovito širjenje virusa po ustanovi se je po besedah direktorice Gordane Drimel zgodil na samem začetku. “Virus je v hišo vstopil, preden smo se tega zavedali. Prva zaposlena je bila brez simptomov. Postalo nam je jasno, da je verjetnost širjenja virusa zelo velika.” Od 191 stanovalcev na začetu epidemije jih je zbolelo 124, 86 jih je ozdravelo, 38 preminulo, od tega 23 v domu in 15 v bolnišnici. “Zgodilo se je zelo hitro. Čeprav smo bili pripravljeni, si niti v sanjah nismo znali predstavljati, da bo tako hudo.”
“Občutek bližine, ko držiš svojca za roko, mu nekaj pripoveduješ, tega je manjkalo. Spraševal sem se, kaj si misli, ali razume to, kaj se je zgodilo, da tako dolgo ne moremo do nje.” – Jože Čakš, nekdanji dolgoletni župan in direktor knjižnice, ima v domu mamo
Po besedah predstojnice območne enote NIJZ v Celju in vodje delovne skupine za nalezljive bolezni v celjski regiji prim. Alenke Trop Skaza je bilo treba dom upokojencev v Šmarju po izbruhu okužb temeljito dezinficirati in preurediti. Zasnovali so posebne cone za bolnike s covidom 19, tvegane stike in tiste stanovalce, ki so bili brez okužbe, postavili zunanje kontejnerje za preoblačenje zaposlenih ter uredili ločena dvigala in urejanje obrokov. Trop Skaza je po pričevanjih opisala tudi nekaj trpkih zgodb iz obdobja, ko so morali dom temeljito reorganizirati: Nekatere krhke stanovalce doma so morali seliti kar v rjuhah. Selitev s posteljami ni bila mogoča, saj te niso bile prenosljive iz nadstropja v nadstropje. Da so vzpostavili sterilne razmere, so morali v nekaterih sobah potrgati tudi zavese in odstraniti osebne predmete. Dom se je tako prelevil v brezoblično cono, kar je starejšim stanovalcem, ki so navajeni na toplino doma, predstavljalo veliko breme.
Ker je občina razvejana, okolje ruralno, okužb pa je bilo iz dneva v dan več, so potrebovali izdatno pomoč prostovoljcev. Zanje je skrbela lokalna civilna zaščita.
“Akcijo smo začeli prek družbenih omrežij. Že v prvih dneh so začele deževati ponudbe, da če potrebujemo pomoč, naj jih kontaktiramo. Odzvalo se je več kot sto ljudi, dejavnih pa jih je bilo od petnajst do dvajset, odvisno glede na potrebe.” – Borut Lorger, namestnik poveljnika Civilne zaščite občine Šmarje pri Jelšah
V Šmarju se zdaj življenje vrača v normalne tirnice. Glavna prometnica skozi kraj je spet polna pločevine, trgovine, bari, frizerji so odprti, šolarji se vračajo v šolske klopi. Oddahnil si je tudi ravnatelj osnovne šole v Šmarju Mitja Šket. Čez noč ustvariti informacijsko podporo za virtualno šolo v pretežno podeželskem okolju se je po njegovih besedah izkazalo za težak izziv. Čeprav so na šoli dobro preskrbljeni z najsodobnejšo tehnologijo, pa so razmere doma pri številnih zelo slabe. Marsikdo od učencev je potreboval dodatno tehnološko pomoč, tako je ravnatelj s svojo najožjo ekipo kar sam poskrbel, da je prišla v prave roke in nekaterim učence osebno dostavil potrebno opremo.
V prihajajočih dneh bo veliko priložnosti tudi za refleksijo po prestani epidemiji. Župan Šmarja pri Jelšah Matija Čakš opozarja, da je strah tisti, ki nadvlada dejanja ljudi: “Vsak človek, ki pride v tak položaj, se odzove po svoje in pri tem je najlažje s prstom pokazati na druge.” Ob tem je opozoril na spornost obtoževanja in stigmatizacije okuženih. Kot je poudaril, tako množičen izbruh okužb v občini zagotovo ni krivda le prvookužene osebe.
Zadnji meseci so sicer v Šmarje prinesli tudi pozitivne stvari in ena takšnih je posebna Facebook skupina Šmarski Argo, ki je namenjena ohranjanju in negovanju pristnega šmarskega narečja. V dobrem mesecu se je skupini pridružilo že več kot 3000 članov, predvsem pripadnikov mlajših generacij, ki raziskujejo stoletja staro šmarsko govorico, ki se je prek starejših generacij prenesla na mlajše.
“Šmarščino bi definiral kot nekaj unikatnega, že znotraj same občine se razlikuje od vasi do vasi. Gre pa za precej grobo govorico, ljudje ne leporečijo, veliko besed se pove na šarf.” – Jani Čakš, Šmarčan in eden izmed soustanoviteljev skupine Šmarski Argo
Družba Slovenski državni gozdovi je podjetje v lasti Republike Slovenije. Gospodarijo in skrbijo za približno 20 odstotkov vseh slovenskih gozdov, med strateškimi cilji, ki jim sledijo, pa je tudi dobičkonosno gospodarjenje. To v praksi pomeni, da optimizirajo prodajne cene ter razvijajo lastne kapacitete sečnje in transporta. V njihovi ponudbi storitev fizičnim osebam je med drugim tudi možnost nakupa lesa za kurjavo. V času pred kurilno sezono, ko so cene vseh energentov poskočile in ko se je povpraševanje povečalo, nas je poklical poslušalec, ki pri družbi Slovenski državni gozdovi naroča in kupuje drva že vrsto let. Opozoril nas je, da so prodajo ustavili in da naročil ne sprejemajo več. Zato smo se prejšnji teden zapeljali v Kočevje in to tudi preverili.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Z Robertom D. Kaplanom, novinarjem in politologom, ki ga je ameriška revija Foreign Policy dvakrat uvrstila med najpomembnejših sto mislecev sveta, se je Andrej Stopar pogovarjal o njegovi najnovejši knjigi Jadran, o Sloveniji, Balkanu, Ukrajini, Rusiji in seveda o ameriških interesih.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Plačevanje, vsakodnevno izkušnjo nas vseh, si vsak predstavlja in privošči po svoje
Vsak lahko postane žrtev predsodkov in diskriminacije. Tudi tisti, ki napadajo, temu ne morejo ubežati.
Med ukrepi proti epidemiji se je povečalo število staršev, ki so se za svoje otroke odločili za šolanje na domu ali na daljavo. Ob tem se odpirajo številna vprašanja tako o takem načinu šolanja kot o samem izobraževalnem sistemu.
24. avgust 2022, dan ukrajinske neodvisnosti in pol leta od začetka večje ruske agresije na Ukrajino. Ukrajinci pravijo, da dejanska vojna na njihovih tleh poteka že od aneksije Krima leta 2014. Po podatkih Združenih narodov je v tej vojni v zadnjih šestih mesecih življenje izgubilo 5500 civilistov, iz Ukrajine je zbežalo več kot 6,6 milijona ljudi, še sedem milijonov pa jih je notranje razseljenih. Buča, Irpin, Mariupol in številna druga mesta so postala znana po vsem svetu po ruskih vojnih zločinih. Medtem ruska propaganda ne pojenja, kvečjemu ravno obratno, se zdi, da se je s sankcijami še dodatno okrepila. Tako kot ne pojenja vojna, ampak postaja vojna izčrpavanja pravijo nekateri analitiki, ob tem pa se spreminja tudi svet.
Minuli teden so pri Slovenskem združenju za požarno varstvo in Zavodu za gradbeništvo Slovenije organizirali seminar na temo “Požar ne pozna dopusta - izzivi pri načrtovanju in gašenju stavb”. Med predavatelji je bil tudi vrhunski strokovnjak za požarno varnost José Torero, ki je sodeloval pri preiskovanju večjih požarov zadnjih desetletij, kot so zrušitev Svetovnega trgovskega centra, požar v zgodovinski stavbi Notre Dame in požar londonske stolpnice Grenfell Tower. Izpostavil je aktualne težave s katerimi se pri načrtovanju in gradnji stavb srečujejo inženirji, pri gašenju požarov pa predvsem gasilci.
Najpomembnejše teme tedna podrobneje analiziramo in preverjamo stališča strokovnjakov ter predstavnikov pristojnih organov. Kako njihove odločitve občutite na svoji koži?
Gasilci smo za občino, kakor koli nas trepljajo po rami, nebodigatreba, dokler je mir. V zadnjih tednih se je znova izkazalo, da ko je treba pomagati, znamo stopiti skupaj. Pripadniki sil za zaščito in reševanje, od civilne zaščite, policije, vojske in prostovoljci, predvsem pa gasilci, so bili tisti, ki so se zapisali v pomoči na Krasu. Ob požaru pa je bila precej pozornosti javnosti deležna tudi tema financiranja prostovoljnega gasilstva.
Gostja v studiu je dolgoletna IBCLC-svetovalka za dojenje Alenka Benedik: kakšna je zdaj dostopna sistemska podpora ter kakšna podpora neformalnih in nevladnih skupin?
Evropski mehanizem posojanja zračnih plovil za gašenje požarov se med državami članicami EU med poletnimi katastrofalnimi požari ni najbolje obnesel. Če se ognjena stihija razplamti v več članicah istočasno, še vedno velja starodavno spoznanje, da je bog najprej sebi brado ustvaril. Po urah resnice na Krasu bi kazalo razmisliti, ali bi o samooskrbi in z njo povezani neodvisnosti lahko spregovorili tudi na področju slovenske protipožarne zaščite.
Pogovor z novo varuhinjo pravic gledalcev, poslušalcev, bralcev in uporabnikov programskih vsebin RTV Slovenije Marico Uršič Zupan.
Kako dosegljivi so ambiciozni cilji Evropske unije glede zmanjšanja izpustov zaradi prometa, če ne bomo spremenili svojega dojemanja avtomobila kot prve, tako rekoč naravne izbire za prevoz na delo, v trgovino ali na izlet?
Zadnje čase v povezavi s podnebnimi spremembami pogosto slišimo besedno zvezo "točka preloma", strokovnjaki nas vse bolj zavzeto svarijo z napovedmi, v katere vpletajo izraze, kot je "točka brez vrnitve". So to zgolj retorična orodja ali znanstveno utemeljeni pojmi? Kaj natanko pomenijo točke preloma, kakšen je njihov medsebojni vpliv in ali bomo z njimi res prestopili podnebni rubikon?
Vedno bolj zgodnji in dolgi vročinski valovi, vedno bolj silovite in uničujoče nevihte niso več samo prihodnost, ampak so že postali naša sedanjost. Letos nas je vročinski val dosegel že pred koledarskim poletjem, temperature pa so v nekaterih delih Slovenije dosegle visokih 38 stopinj Celzija. Klimatologi pravijo, da bomo brez ukrepanja že na polovici tega stoletja te temperature dojemali kot normalne, Portorož bi lahko imel podnebje, kakršnega ima denimo Kairo v Egiptu. Kaj nam o podnebju sporočajo temperaturni ekstremi, kako bi sajenje dreves v mestih in ozelenitve streh pripomogli k zniževanju temperatur in kako ob energetski krizi, ko se mnoge države - med njimi Nemčija in Italija - spet obračajo k premogu in postajajo antipodnebne, postati in ostati država, ki elektriko pridobiva s pomočjo jedrske energije in iz obnovljivih virov? SOGOVORNIKI: - oblakolog Blaž Gasparini - klimatolog Gregor Vertačnik - jedrskI fizik Jan Malec
V baltskih državah so na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija, opozarjali že od razpada Sovjetske zveze. Od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim, so bili še toliko bolj glasni. Tudi zato jih na nek način ruski napad na Ukrajino ni presenetil. Kot članice Nata so trdno prepričane o svoji varnosti, a negotovost med ljudmi ostaja. Kako vojna v Ukrajini vpliva na družbo v Estoniji, Latviji in Litvi?
Javni prostor je preobremenjen z oglaševanjem, ki je postalo moteče, nepriljubljeno, zastira nam poglede in nas ovira pri gibanju po mestu. Da je to lahko zelo nevarno, dobro ve Roberta iz Ljubljane, ki opisuje, kako se je na avtobusni postaji poškodovala zaradi plakatnega panoja. Direktor podjetja TAM – TAM Tomaž Drozg, grafični oblikovalec Gašper Uršič, krajinski arhitekt Zaš Brezar in likovni umetnik Arjan Pregl se strinjajo, da je zunanjega oglaševanja preveč. Bi ga bilo mogoče urediti in omejiti?
Neveljaven email naslov