Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice. Zadnja leta se zdi, da je ost organizirane študentske kritike, ki jo še vedno morda preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, popolnoma zamrla. Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije praktično nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva?

Študentje zgodovinsko veljajo za upornike, generatorje sprememb, borce za pravičnost in človekove pravice, zadnja leta pa se zdi, da je ost organizirane študentske kritike povsem zamrla

Študentsko organiziranje v Sloveniji ima na svetovni ravni status posebnega in kompleksnega, saj se je skozi dolgo zgodovino razvijalo do današnjih podob. Že od ustanovitve ljubljanske univerze skušajo študentje v slovenskem prostoru vplivati na potek študijskega procesa, svoj položaj v družbi in na aktualen družbeno-politični položaj. Njihove zahteve in agende se z leti spreminjajo in dopolnjujejo. Nekatere so že bile dosežene, druge pozabljene, spet tretje se ponavljajo v vsaki novi generaciji.

"Ker so želeli narediti nekaj dogodkov, so študentje začeli prodajati mleko in zaslužek od te prodaje mleka je šel v skupni fond, ki so ga porabili za različne dogodke in druženja. To velja za začetek študentskega organiziranja, ki še vedno deluje približno na enaki ravni, kjer vsi študentje prispevamo v skupni fond, organizacije pa potem denar namenijo za dejavnosti." – Jaka Trilar, nekdanji predsednik Študentske organizacije Slovenije

Dejavnost in naprednost študentov in študentskih organizacij morda še vedno preveč romantiziramo z legendarnim uporom leta 1968, a zdi se, da je študentska kritika povsem zamrla.

"Študentje so bili v Ljubljani, manj jih je blo, bolj so se povezovali, počutili so se bolj pripadne. Verjetno so si tudi več upali narediti. Med odmevnejše aktivacije sodi protest proti izgradnji hidroelektrarne na reki Soči v bližini Kobarida. Takrat je klub odločno zavzel stališče proti. Danes se ukvarjamo s podobnimi težavami, ampak ne vem, ali bi si upali kar tako izraziti mnenje, ker za seboj potegne še veliko drugih stvari." – Lara Batistuta, predsednica Kluba tolminskih študentov

Tudi med epidemijo so bile študentske organizacije tako rekoč nevidne, druge interesne skupine so jih popolnoma preglasile, študente je pogrešati v javnih razpravah, ponujajo zelo malo res prebojnih konceptov, alternativnih pogledov na razvoj in prihodnost Slovenije. Kje so razlogi za pasivnost in zakaj niso slovenski študenti v prvih vrstah aktivnega državljanstva, zakaj se študentske organizacije raje kot k vsebinskemu delu in boju za pravice študentov zatekajo k organizaciji zabavnih dogodkov?

"Sploh v zadnjih letih so se zakoni in razni predpisi zelo zaostrili in biti predsednik oziroma predstavnik študentskega kluba v Sloveniji je postalo zelo odgovorno delo. Na novo se moramo prijaviti tudi na protikorupcijsko komisijo, pripraviti moramo kar nekaj dokumentacije. Biti predsednik študentskega kluba ni več tako enostavno, tako da mislim, da se bo tudi v prihodnje vse manj mladih odločalo za to funkcijo. Prejšnji predsedniki so bili lahko bolj direktni, bolj odprti, brez dlake na jeziku, medtem ko je za današnje predsednike bolje, da se politično ne opredeljujejo, bolje je, da smo z vsemi v dobrih odnosi, z vsemi župani." – Manja Novak, predsednica Kluba belokranjskih študentov

Afere, povezane predvsem z domnevno netransparentno in negospodarno porabo denarja, študentskih organizacijam niso tuje. Slaba luč velikokrat pade tudi na ugled in javno prezenco lokalnih študentskih klubov, ki njihovo delovanje lahko močno okrne.

"Javnost še vedno povezuje v eno celoto. Ko se v eni entiteti nekaj zgodi, to velja za celotno študentsko organiziranje in zato neka slaba stvar, ki se je zgodila v določeni študentski organizaciji, pride na vse in se posplošuje, zagotovo vpliva tudi na sloves vseh študentskih klubov." – Grega Donša, predsednik Kluba prekmurskih študentov

Že dalj časa tako opažamo, da so študentske organizacije svoje delovanje preusmerile v organizacijo zabavnih dogodkov in se oddaljile od svojega bistva zagovarjanja pravic študentov in dijakov. Sogovorniki problematizirajo, da tisti mladi, ki se odločijo za aktivno sodelovanje v organizaciji, raje kot da se ukvarjajo s težavami študentov, pripravljajo zabave, ki so veliko bolj odmevne in obiskane kot različni dogodki s področja izobraževanja, sociale ali humanitarnosti. Poraja se vprašanje, ali slovenski študentje sploh potrebujejo organizacije v taki obliki, kot jih poznamo zdaj. A v koronakrizi se je spet izkazalo, da so močni zastopniki tako na lokalni kot državni ravni še kako pomembni.