Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.
Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.
Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.
Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«
To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.
Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.
Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.
Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.
A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.
Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.
Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.
Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.
V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.
In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.
Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.
Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.
Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«
To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.
Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.
Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.
Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.
A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.
Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.
Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.
Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.
V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.
In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov