Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.
Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.
Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.
Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«
To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.
Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.
Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.
Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.
A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.
Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.
Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.
Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.
V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.
In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o pokojninski reformi. Pa ne da bi bila tema tako zelo privlačna, le radi ponagajamo urednikom na Valu 202, ki nato oddaje, kot običajno, v soboto ne morejo ponavljati. V soboto je namreč predvolilni molk in takrat so v medijih prepovedane vse vsebine, ki bi kakorkoli agitirale ali sugerirale odločitve, do katerih naj bi se opredelilo ljudstvo na referendumu.
Kar je še ena tistih patetičnih psevdo-demokratičnih histerij; namreč-če se boste v soboto sprehodili po Sloveniji, bo vse polno Slovencev v položaju Lotosa, med dolgimi sprehodi, v debatnih krožkih, ali v kontemplaciji znotraj družine, zbrano razmišljalo o tem kako glasovati v primeru pokojninske reforme. Ali v primeru onih dveh prisklednih referendumov.
Zato pa je ta teden agitacijsko na višku in SLS-ovsko idejo o »svetu modrecev«, je povzel zdravstveni minister, ki je na enega izmed posvetov o reformi vseh reform povabil pametne ljudi iz področja zdravstva. Tam je postregel z nekaj presenetljivimi podatki, ki pokojninsko reformo postavljajo v povsem novo luč.
Njegovo razmišljanje, bomo povzeli, saj citata nismo našli- obstaja pa njegova izjava v audio arhivih našega radia. Takole je razmišljal minister Marušič; »v zadnjih desetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala za štiri leta, kar pomeni, vsak dan šest ur. Kar naprej pomeni, da se bo otrok, ki se je rodil danes, živel šest ur dlje, od otroka, ki se je rodil včeraj!«
To je povzeto razmišljanje ministra Marušiča.
Zdaj pa tako; najverjetneje so na delu nekakšne zapletene statistično demografske enačbe, ker znotraj osnovne matematike se račun ne izide najbolje! Namreč; če vzamemo vsak dan šest ur daljše življenje, dobimo v desetih letih 21.900 ur, kar pomeni 912 dni, kar pa niso štiri leta, temveč zgolj dve leti in pol. Povedano drugače; če vsak dan živimo šest ur dlje, se v desetih letih nabere zgolj za dve leti in pol bonusa in ne štiri leta, kot je računal minister.
Ampak kot rečeno- ne verjamemo, da bi se ves intelektualni potencial, ki je zbran v slovenskem zdravstvu in socialnem skrbstvu zmotil za leto in pol, tako da predvidevamo, kako strokovnjaki operirajo z demografskimi enačbami, ki pričakovano življenjsko dobo v zadnjih desetih letih brez težav podaljšajo za štiri leta in je kljub temu povprečno življenje vsak dan daljše za šest ur.
Vendar se raje vrnimo k tem šestim uram, saj gre za izjemno zanimiv, celo intrigantski podatek, ki razgledane starše lahko spravi v nemajhne težave. Če se torej vaš otrok rodi danes, bo statistično preživel onega od včeraj za šest ur. Če se bo rodil čez štiri dni, bo proti današnjemu profitiral ves dan. Čez en mesec približno en teden. In tako naprej in tako nazaj.
A kar je problematično, je obraten proces; če ste otroka dobili včeraj, namesto danes, ste ga prikrajšali za šest ur življenja-storili ste mini statistični detomor, kar je grozljiva misel za vsakega starša. Zato se zdi pametno, otroka dobiti čim kasneje, saj mu boste s tem zagarantirali dolgo življenje.
Znotraj teoretičnega modela, je pametno imeti otroka kolikor je le mogoče dlje od danes, kar pa nas pripelje do idealne rešitve- najbolje sploh ne imeti otroka, ker v tem primeru odpadejo vse kalkulacije s šestimi urami življenjskega pribitka dnevno; brez otrok pa tudi ni potrebe po pokojninski reformi, niti po referendumu zanjo. Kar pa nas v nadaljnjem razmišljanju pripelje v mnoge slovenske bare, kjer urbani samci in še bolj urbane samice razlagajo med pitjem coctailov, da nimajo otrok, ker nočejo prevzeti odgovornosti ter jih pripeljati v ta umazan svet. Sicer pozabljajo, da so jih njihovi starši sploh pripeljali v pozicijo, debatirati o umazanem svetu, vendar je slednje znotraj razprave o šestih urah, nebistven podatek.
Zdaj pa je potrebno vso to šest urno šlamastiko spraviti v okvire pokojninske reforme in s tem zagreniti življenje urednikom na Valu 202. Kakorkoli obračamo se zdi, kako je nemogoče, da bi tako bizarno preštevanje ur zraslo na zelniku ministra Marušiča, ali celo ministra Svetlika.
Vse to izrazoslovje, ki človeško življenje razbija na ure in ga tlači v koordinatni sistem stroškov, prilivov, kapitala in amortizacije, smo nekje že slišali. In res se ni potrebno ozreti daleč, da razmišljajoči ugotovi, od kot prihajajo izrazi o pričakovani življenjski dobi, ki se daljša s takšno in takšno dnevno stopnjo. Jasno; prijatelji zavarovalničarji so že pred desetletji pričeli s tistimi grozljivimi prerokbami, ko so vas zavarovali le, če niste imeli raka v terminalni fazi. Zavarovalni agentje so prvi razumeli človeško bivanje, kot odlično poslovno priložnost in socialna država ter z njo pokojninski sistem sta zgolj talca zavarovalniške morale, kot temelja sodobne zahodne civilizacije.
V tistem trenutku, ko smo na začetku devetdesetih dovolili prvo zavarovalno polico, ki je tragično smrt sorodnika opredelila kot odlično naložbo, smo odprli avtocesto, na kateri je pokojninska reforma le ena izmed cestninskih postaj.
In ko je nesmrtni bard vzkliknil: »Al dneva ne pove nobena praktka«, se je seveda neznosno motil. Potrebno je le poznati mnogokratnike števila šest.
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Neveljaven email naslov