Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Te dneve se pojavlja nova razlaga in vsaj delni odgovor za težavno obdobje skozi katerega gre naša družba in država. Ponovno so stopili v ospredje simboli. Kot je znano, skupina rahlo pretirani navdušencev, obsoja kiparja Marka Pogačnika, da je v slovenskem grbu skrita smrtonosna koda. Koda škoduje ne samo državi kot taki, temveč tudi posameznikom, saj med izpostavljenostjo slovenskemu grbu, (že po pol ure) pride vsaj do zakisanja telesa. Lahko pa še do česa hujšega.
Takšne obtožbe, s katerimi se bodo brez dvoma spoprijeli na mnogih nivojih in mnogih internetnih forumih, pa kljub začetni bizarnosti sprožajo nekaj zanimivih vprašanj.
Torej; do zdaj smo verjeli, da slabe in nevredne simbole producira predvsem slaba in nevredna država. Oziroma, da so simboli spoštovani ravno toliko, kot je spoštovana država. Zdaj pa se pojavlja tudi možnost interaktivnih simbolov; se pravi, da lahko simboli aktivno vplivajo na usodo države. Kar smo slutili že nekaj časa, vse bolj stopa v ospredje kot dejstvo in tako si moramo zastaviti usodno vprašanje: » ali so simboli takšni, kakršne so države, ali pa so države takšne, kakršni so simboli?«
Poglejmo torej nekaj osnovnih simbolov slovenske državnosti. Grb smo že omenili in le ta se ponovi tudi v zastavi, ki pa je ob tem zgolj še ena verzija »rdeča, bela plava, to naša je zastava«!
Težave s himno, za katere spremembo so se zavzeli znani intelektualci, so tudi znane. Zdravljica naj bi bila namreč edina himna, ki ne poje o svojem narodu, temveč o drugih- razen tega pa v širšem kontekstu poziva na alkoholizem, kar pa tudi ni sprejemljivo.
Predsednik države je preveč politično aktiven in pristranski, da bi ga lahko uvrščali med resne simbole, ob njem pa ima Slovenija še povsem praktični problem s svojim imenom. Zamenjevanje s Slovaško se v zadnjih letih ni poleglo in bolj kot so ljudje po svetu neumni, oziroma, bolj kot se niža izobrazbena struktura svetovnega prebivalstva, pogosteje nas zamenjujejo. Kar škoduje ne samo podobi in prepoznavnosti, temveč posledično tudi slovenski ekonomiji.
Tako himna, kot predsednik, sploh pa ime, niso le simboli, ki nemo čepijo ter v prostem času malo posimbolirajo, temveč so, kot vidimo, aktivni udeleženci usode Slovenije. Če vsemu temu še prištejemo rušilni kozmogram, ki ga je nesrečni kipar vgradil v grb, imamo simbole, ki so v skupni usodi Slovenije bolj aktivni kot recimo Desus. Kar pa že ni več mala stvar.
Vendar je takšno razmišljanje zgolj teoretiziranje, ki pa ga imamo v težkih časih že tako ali tako preveč. Zato je potrebno narediti poizkus, kot oni dan, ko so s poskusom ugotovili predvidevanje, sevda slovenskega znanstvenika, da obstajajo delci hitrejši od svetlobe. Jasno- saj se nam Slovencem vedno posveti prej, kot vsem drugim!
Poskus, ali simboli aktivno vplivajo na usodo slovenstva ali ne, naj bo enostaven in učinkovit. Obstajata dve možnosti; ali menjamo vse simbole in ugotavljamo, v katero smer bo šla usoda Slovencev, ali pa menjamo vse Slovence in ugotavljamo kako se bodo pričeli obnašati simboli. Ker je poskus druge možnosti zelo težko pripraviti celo v laboratorijskih razmerah, se odločimo za prvo možnost, torej za temeljito rekonstrukcijo slovenskega simbolizma.
Najprej ime države. Predlagamo nekaj povsem enkratnega, kar bi dvignilo prepoznavnost na najvišji možni nivo, to pa lahko storimo le z radikalnim razmišljanjem,. Recimo, da ime države ne postane beseda, temveč številka. Lahko bi se imenovali »9« ali pa »22«! Druga možnost pa je, da prodamo ime države sponzorjem, saj bi ob tem še nekaj zaslužili. Si lahko mislite kakšen globalni uspeh bi bil, če bi se naša država imenovala Adidas, Primož Kozmus pa bi zmagal v Londonu. »Gold medal-Primož Kozmus from Adidas«!
Himna tudi ni problematična; če hočemo himno spraviti v soglasje s kulturnim nivojem naroda, moramo Prešerna nujno zamenjati z njegovim bližnjim sosedom Avsenikom. »Slovenija, od kod lepote tvoje« govori o Sloveniji, s čimer bi zadovoljili Borisa Pahorja in Draga Jančarja, ljudje pa bi bili navdušeni, da lahko na svojo himno plešejo. Slovensko nogometno moštvo, ki se zaziblje v ritmu valčka pred kvalifikacijsko tekmo, bi vlilo nasprotniku več strahu kot bojevniška »haka«, ki jo zaplešejo novozelandski športniki pred svojimi nastopi! Nekaj težav bi bilo z zastavo, a če bi jo menjavali recimo na vsake štiri mesece, bi se je ljudje počasi navadili. Tako bi bila do maja povsem bela, preko poletja povsem rdeča in nato do zime čisto črna. Celo problem predsednika, ki prav tako deli slovensko dušo in je za mnoge neprimerni simbol, bi lahko rešili. Kot smo naredili s selektorjem košarkarjev in tekačev na smučeh, bi morali tudi predsednika države pripeljati iz tujine. Outsorsati«, se reče popularno. Po svetu je polno odsluženih predsednikov, diplomatov, moralnih avtoritet in podobnih, ki bi jih dobili za majhen denar in dejstvo, da ne bi znali slovenščine bi bilo le dobrodošlo. Tudi današnjega predsednika mnogi ne razumejo.
Če pa se tudi po koreniti rekonstrukciji simbolov še vedno ne bi izkopali iz globoke krize v katero smo zapadli, bi morali pristopiti k drugi, mnogo težji možnosti. Pustiti simbole takšne kakršni so in rekonstruirati sami sebe.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Te dneve se pojavlja nova razlaga in vsaj delni odgovor za težavno obdobje skozi katerega gre naša družba in država. Ponovno so stopili v ospredje simboli. Kot je znano, skupina rahlo pretirani navdušencev, obsoja kiparja Marka Pogačnika, da je v slovenskem grbu skrita smrtonosna koda. Koda škoduje ne samo državi kot taki, temveč tudi posameznikom, saj med izpostavljenostjo slovenskemu grbu, (že po pol ure) pride vsaj do zakisanja telesa. Lahko pa še do česa hujšega.
Takšne obtožbe, s katerimi se bodo brez dvoma spoprijeli na mnogih nivojih in mnogih internetnih forumih, pa kljub začetni bizarnosti sprožajo nekaj zanimivih vprašanj.
Torej; do zdaj smo verjeli, da slabe in nevredne simbole producira predvsem slaba in nevredna država. Oziroma, da so simboli spoštovani ravno toliko, kot je spoštovana država. Zdaj pa se pojavlja tudi možnost interaktivnih simbolov; se pravi, da lahko simboli aktivno vplivajo na usodo države. Kar smo slutili že nekaj časa, vse bolj stopa v ospredje kot dejstvo in tako si moramo zastaviti usodno vprašanje: » ali so simboli takšni, kakršne so države, ali pa so države takšne, kakršni so simboli?«
Poglejmo torej nekaj osnovnih simbolov slovenske državnosti. Grb smo že omenili in le ta se ponovi tudi v zastavi, ki pa je ob tem zgolj še ena verzija »rdeča, bela plava, to naša je zastava«!
Težave s himno, za katere spremembo so se zavzeli znani intelektualci, so tudi znane. Zdravljica naj bi bila namreč edina himna, ki ne poje o svojem narodu, temveč o drugih- razen tega pa v širšem kontekstu poziva na alkoholizem, kar pa tudi ni sprejemljivo.
Predsednik države je preveč politično aktiven in pristranski, da bi ga lahko uvrščali med resne simbole, ob njem pa ima Slovenija še povsem praktični problem s svojim imenom. Zamenjevanje s Slovaško se v zadnjih letih ni poleglo in bolj kot so ljudje po svetu neumni, oziroma, bolj kot se niža izobrazbena struktura svetovnega prebivalstva, pogosteje nas zamenjujejo. Kar škoduje ne samo podobi in prepoznavnosti, temveč posledično tudi slovenski ekonomiji.
Tako himna, kot predsednik, sploh pa ime, niso le simboli, ki nemo čepijo ter v prostem času malo posimbolirajo, temveč so, kot vidimo, aktivni udeleženci usode Slovenije. Če vsemu temu še prištejemo rušilni kozmogram, ki ga je nesrečni kipar vgradil v grb, imamo simbole, ki so v skupni usodi Slovenije bolj aktivni kot recimo Desus. Kar pa že ni več mala stvar.
Vendar je takšno razmišljanje zgolj teoretiziranje, ki pa ga imamo v težkih časih že tako ali tako preveč. Zato je potrebno narediti poizkus, kot oni dan, ko so s poskusom ugotovili predvidevanje, sevda slovenskega znanstvenika, da obstajajo delci hitrejši od svetlobe. Jasno- saj se nam Slovencem vedno posveti prej, kot vsem drugim!
Poskus, ali simboli aktivno vplivajo na usodo slovenstva ali ne, naj bo enostaven in učinkovit. Obstajata dve možnosti; ali menjamo vse simbole in ugotavljamo, v katero smer bo šla usoda Slovencev, ali pa menjamo vse Slovence in ugotavljamo kako se bodo pričeli obnašati simboli. Ker je poskus druge možnosti zelo težko pripraviti celo v laboratorijskih razmerah, se odločimo za prvo možnost, torej za temeljito rekonstrukcijo slovenskega simbolizma.
Najprej ime države. Predlagamo nekaj povsem enkratnega, kar bi dvignilo prepoznavnost na najvišji možni nivo, to pa lahko storimo le z radikalnim razmišljanjem,. Recimo, da ime države ne postane beseda, temveč številka. Lahko bi se imenovali »9« ali pa »22«! Druga možnost pa je, da prodamo ime države sponzorjem, saj bi ob tem še nekaj zaslužili. Si lahko mislite kakšen globalni uspeh bi bil, če bi se naša država imenovala Adidas, Primož Kozmus pa bi zmagal v Londonu. »Gold medal-Primož Kozmus from Adidas«!
Himna tudi ni problematična; če hočemo himno spraviti v soglasje s kulturnim nivojem naroda, moramo Prešerna nujno zamenjati z njegovim bližnjim sosedom Avsenikom. »Slovenija, od kod lepote tvoje« govori o Sloveniji, s čimer bi zadovoljili Borisa Pahorja in Draga Jančarja, ljudje pa bi bili navdušeni, da lahko na svojo himno plešejo. Slovensko nogometno moštvo, ki se zaziblje v ritmu valčka pred kvalifikacijsko tekmo, bi vlilo nasprotniku več strahu kot bojevniška »haka«, ki jo zaplešejo novozelandski športniki pred svojimi nastopi! Nekaj težav bi bilo z zastavo, a če bi jo menjavali recimo na vsake štiri mesece, bi se je ljudje počasi navadili. Tako bi bila do maja povsem bela, preko poletja povsem rdeča in nato do zime čisto črna. Celo problem predsednika, ki prav tako deli slovensko dušo in je za mnoge neprimerni simbol, bi lahko rešili. Kot smo naredili s selektorjem košarkarjev in tekačev na smučeh, bi morali tudi predsednika države pripeljati iz tujine. Outsorsati«, se reče popularno. Po svetu je polno odsluženih predsednikov, diplomatov, moralnih avtoritet in podobnih, ki bi jih dobili za majhen denar in dejstvo, da ne bi znali slovenščine bi bilo le dobrodošlo. Tudi današnjega predsednika mnogi ne razumejo.
Če pa se tudi po koreniti rekonstrukciji simbolov še vedno ne bi izkopali iz globoke krize v katero smo zapadli, bi morali pristopiti k drugi, mnogo težji možnosti. Pustiti simbole takšne kakršni so in rekonstruirati sami sebe.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov