Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Preden začnejo za nas veljati pravila, ki veljajo za nacionalne medije med volilno kampanjo, še nekaj malega o strankah in volitvah. Predvsem pa o zdravi kmečki pameti.
K zdravi kmečki pameti se namreč zateka vedno več govorcev in mislecev v javnem prostoru. Prave razlage za to ni, mogoče je le sklepati, da so načrtovalci javnega mnenja zaznali, kako so univerzitetni učitelji imeli in izkoristili svojih dvajset let priložnosti in je sedaj morebiti prišel čas za zdravo kmečko pamet.
Najbolj znano sklicevanje na ta neusahljivi vir slovenskega genija je recimo podpis aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki je uspel premieru v odhajanju, pa recimo legendarni odmik Mateja Lahovnika od vladnih stališč, ki se je izrazil v tekstu, imenovanem »bankrot zdrave kmečke pameti«, ob tem pa še kup podobnih znanih in manj znanih referenc.
Plehka in čez prst merjena ugotovitev sicer priča, da se na »zdravo kmečko pamet« govorci sklicujejo vedno »post festum«, se pravi ko je določeno, največkrat za družbo škodljivo dejanje že storjeno. »Zdrava kmečka pamet« torej pogosto velja za nazaj. Redko je »zdrava kmečka pamet« tudi vodilo prihodnosti ali celo maksima političnega delovanja. Tako je bilo vsaj do sedaj, a o tem, kdo in kako bo ustoličil zdravo kmečko pamet v naši deželi, nekaj kasneje. Najprej nekaj teoretičnih osnov.
Nihče pravzaprav ne ve, kaj to »zdrava kmečka pamet« sploh je. Filozofi bi dejali, da potemtakem obstaja tudi »nezdrava kmečka pamet«, a takšno razmišljanje je bogoskrunsko. Čeprav bi lahko živeči na slovenskem podeželju obstoj »nezdrave kmečke pameti« celo potrdili, predvidevajmo, da gre pri »zdravi kmečki pameti« za zgodovinsko kategorijo, ki izhaja iz devetnajstega stoletja, in sicer iz mita o kmetu poštenjaku.
Sicer je ta mit danes živ le še v nekaterih alpskih dolinah in avstrijskih domovinskih filmih, a ideja, nad katero se je recimo romantično navduševal legendarni nadvojvoda Janez, se ni nikoli v celoti materializirala. Hočemo povedati, da k razvoju družbe, celo kmetijstva samega, zdrava kmečka pamet ni bog ve kako pripomogla. Že sam nadvojvoda Janez je kmalu obupal in recimo v Pekrah ustanovil kmetijsko šolo, ta šola pa je začela »zdravo kmečko pamet« učiti umnega gospodarjenja.
Zdrava kmečka pamet je danes razumljena kot krik ruralne Slovenije, ki ne razume zablodelega, moralno sprijenega in zbirokratiziranega urbanega vesolja, predvsem oziroma izključno Ljubljane.
In zato ne preseneča, da je prva med strankami, ki je natančno in junaško predstavila svoj predvolilni program, nam draga SLS, pod svojo vizijo slovenske prihodnosti podpisala tudi uporabo zdrave kmečke pameti. To je povsem logično, ker kdo pa bo, če ne SLS, reklamiral in širil uporabo zdrave kmečke pameti. Nekoliko hecno je le, ko človek prebere tudi program, s katerimi bo tekmovala za volivce. Saj ne da bi bilo s programom kaj narobe, enako briljanten je kot vsi drugi, le težko ga je povezati z zdravo kmečko pametjo.
Plastično:
Jože in Gorišnikov ata se pomenkujeta.
Jože: A bo treba kosit, a ne da?
Gorišnikov ata: Ah kje pa! Najprej je treba zmanjšat število ministrstva na deset ministrstev, potem pa še znižat maso za plače za deset odstotkov.
Jože: A bomo potem kosil? A ne da?
Gorišnikov ata: Kje pa! Potem pa moramo zmanjšat davek od dohodka pravnih oseb.
Jože: Ja kaj pa, če bo prej dež? Kaj pa potem, ata?
Jože: Ih, kaj bi to. Bomo pa Nuk dve zgradil, pa bo!
Če gledamo zgodovinsko, je mit o zdravi kmečki pameti mogoče res nastal v razsvetljenskih blodnjah zgodnjega devetnajstega stoletja, a k temu, da je preživel vse do danes, je pripomogla odlično organizirana samopromocija, ki jo je mit izdelal o samem sebi. Zdravo kmečko pamet so največkrat pripisovali kmetje sami sebi, ker pač delo v naravi in z naravo zahteva preproste, jasne in učinkovite rešitve.
Z drugimi besedami: največji del proračuna EU gre za spodbude zdravi kmečki pameti, to pa nas pripelje do druge kmetske lastnosti, ki sicer nima tako dobrega PR-ja in jo omenjajo redki neodvisni razlagalci ne zgolj slovenskega podeželja. Vsaj toliko kot zdravorazumsko pameten je slovenski kmet tudi zvit in ni večje zvijače kot povezati volitve z zdravo pametjo. Pa čeprav kmečko.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Preden začnejo za nas veljati pravila, ki veljajo za nacionalne medije med volilno kampanjo, še nekaj malega o strankah in volitvah. Predvsem pa o zdravi kmečki pameti.
K zdravi kmečki pameti se namreč zateka vedno več govorcev in mislecev v javnem prostoru. Prave razlage za to ni, mogoče je le sklepati, da so načrtovalci javnega mnenja zaznali, kako so univerzitetni učitelji imeli in izkoristili svojih dvajset let priložnosti in je sedaj morebiti prišel čas za zdravo kmečko pamet.
Najbolj znano sklicevanje na ta neusahljivi vir slovenskega genija je recimo podpis aneksa h kolektivni pogodbi za javni sektor, ki je uspel premieru v odhajanju, pa recimo legendarni odmik Mateja Lahovnika od vladnih stališč, ki se je izrazil v tekstu, imenovanem »bankrot zdrave kmečke pameti«, ob tem pa še kup podobnih znanih in manj znanih referenc.
Plehka in čez prst merjena ugotovitev sicer priča, da se na »zdravo kmečko pamet« govorci sklicujejo vedno »post festum«, se pravi ko je določeno, največkrat za družbo škodljivo dejanje že storjeno. »Zdrava kmečka pamet« torej pogosto velja za nazaj. Redko je »zdrava kmečka pamet« tudi vodilo prihodnosti ali celo maksima političnega delovanja. Tako je bilo vsaj do sedaj, a o tem, kdo in kako bo ustoličil zdravo kmečko pamet v naši deželi, nekaj kasneje. Najprej nekaj teoretičnih osnov.
Nihče pravzaprav ne ve, kaj to »zdrava kmečka pamet« sploh je. Filozofi bi dejali, da potemtakem obstaja tudi »nezdrava kmečka pamet«, a takšno razmišljanje je bogoskrunsko. Čeprav bi lahko živeči na slovenskem podeželju obstoj »nezdrave kmečke pameti« celo potrdili, predvidevajmo, da gre pri »zdravi kmečki pameti« za zgodovinsko kategorijo, ki izhaja iz devetnajstega stoletja, in sicer iz mita o kmetu poštenjaku.
Sicer je ta mit danes živ le še v nekaterih alpskih dolinah in avstrijskih domovinskih filmih, a ideja, nad katero se je recimo romantično navduševal legendarni nadvojvoda Janez, se ni nikoli v celoti materializirala. Hočemo povedati, da k razvoju družbe, celo kmetijstva samega, zdrava kmečka pamet ni bog ve kako pripomogla. Že sam nadvojvoda Janez je kmalu obupal in recimo v Pekrah ustanovil kmetijsko šolo, ta šola pa je začela »zdravo kmečko pamet« učiti umnega gospodarjenja.
Zdrava kmečka pamet je danes razumljena kot krik ruralne Slovenije, ki ne razume zablodelega, moralno sprijenega in zbirokratiziranega urbanega vesolja, predvsem oziroma izključno Ljubljane.
In zato ne preseneča, da je prva med strankami, ki je natančno in junaško predstavila svoj predvolilni program, nam draga SLS, pod svojo vizijo slovenske prihodnosti podpisala tudi uporabo zdrave kmečke pameti. To je povsem logično, ker kdo pa bo, če ne SLS, reklamiral in širil uporabo zdrave kmečke pameti. Nekoliko hecno je le, ko človek prebere tudi program, s katerimi bo tekmovala za volivce. Saj ne da bi bilo s programom kaj narobe, enako briljanten je kot vsi drugi, le težko ga je povezati z zdravo kmečko pametjo.
Plastično:
Jože in Gorišnikov ata se pomenkujeta.
Jože: A bo treba kosit, a ne da?
Gorišnikov ata: Ah kje pa! Najprej je treba zmanjšat število ministrstva na deset ministrstev, potem pa še znižat maso za plače za deset odstotkov.
Jože: A bomo potem kosil? A ne da?
Gorišnikov ata: Kje pa! Potem pa moramo zmanjšat davek od dohodka pravnih oseb.
Jože: Ja kaj pa, če bo prej dež? Kaj pa potem, ata?
Jože: Ih, kaj bi to. Bomo pa Nuk dve zgradil, pa bo!
Če gledamo zgodovinsko, je mit o zdravi kmečki pameti mogoče res nastal v razsvetljenskih blodnjah zgodnjega devetnajstega stoletja, a k temu, da je preživel vse do danes, je pripomogla odlično organizirana samopromocija, ki jo je mit izdelal o samem sebi. Zdravo kmečko pamet so največkrat pripisovali kmetje sami sebi, ker pač delo v naravi in z naravo zahteva preproste, jasne in učinkovite rešitve.
Z drugimi besedami: največji del proračuna EU gre za spodbude zdravi kmečki pameti, to pa nas pripelje do druge kmetske lastnosti, ki sicer nima tako dobrega PR-ja in jo omenjajo redki neodvisni razlagalci ne zgolj slovenskega podeželja. Vsaj toliko kot zdravorazumsko pameten je slovenski kmet tudi zvit in ni večje zvijače kot povezati volitve z zdravo pametjo. Pa čeprav kmečko.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
V kriznih časih je naša posebna skrb posvečena otrokom. In ena največjih nevarnosti, ki prežijo nanje, so neprimerne vsebine, do katerih lahko po naključju ali pa celo hote dostopajo med vsemi temi urami, preživetimi pred računalniškimi ali televizijskimi ekrani. Danes bomo opozorili na vsebine, ki še niso v fokusu staršev in niso regulirane ter kot take še niso razumljene kot neprimerne za naše otroke – kljub temu pa so lahko dostopne in sposobne duševni razvoj vašega otroka nepovratno zavreti. V okviru naše redakcije se je oblikovala posebna skupina, ki predlaga dopolnitve starševskega nadzora …
Danes pa o priljubljeni temi, ki pa jo bomo osvetlili s povsem nove perspektive. Govorili bomo o teorijah zarote! Kot je znano nekaj zelo dobro obveščenim posameznikom, smo v našem skromnem uredništvu del mednarodne zarote, ki bi rada za krmilo planeta spravila pisce kolumn! Ti bi nato ves svet prisilili v neskončno pisanje glos, kozerij, analiz, komentarjev in podobnih novinarskih zvrsti. Vsi napori borcev za demokracijo, da obrzdajo osrednje medije, kjer kolumnisti običajno iščemo in tudi najdemo zatočišče, so tako povsem upravičeni. Ta samoizpovedni uvod je potreben, da se soočimo z zahtevnim miselnim konstruktom, ki edini na teoretični ravni razloži teorijo zarot … In sicer: Najbolj zarotniška je tista teorija zarote, ki v lažnivih medijih prikrito nakazuje, da teorij zarot ni.
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Začnimo leto z optimističnim tonom. Da se nam ne bi spet zgodilo, da bomo konec leta 2021 vili roke k nebu, naj se to že enkrat konča in naj se začne 2022. Ko vsakdan spremljamo v kontekstu in s čim širšim pogledom, naša realnost postane lažje razumljiva. V glavnem pa bolj optimistična …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Najpogostejša želja letošnjih obdarovanj leta je cepivo proti covidu-19 in palčki so si na severnem tečaju brade bogato omastili s farmacevtskimi milijoni … končno pa smo tudi izvedeli, čemu ima necepljeni Rudolf rdeč nos.
Ob sprostitvi nekaterih epidemioloških omejitev se bomo v naši skromni oddaji le še enkrat več odrekli kritični analizi in se posvetili osnovni vlogi javnega medija, ki je informirati in poročati. Kajti če hočemo premagati epidemijo, moramo vsi vložiti ne le skupen napor, temveč tudi pozabiti na razlike, ki nas delijo – kot nam vztrajno polaga na dušo predsednik republike. Vsi bi morali pokazati več zaupanja tako do vlade kot do politike nasploh; in ko bi zaupanje prišlo, bi epidemija odšla.
Lovopusta je konec in sezona lova se je začela. Do pomladi moramo uloviti krivca. Ga upleniti in nagačiti. Preveč je bilo trpljenja, preveč odpovedovanja, preveč čustev, preveč prelitega črnila in veliko preveč smrti, da bi epidemija lahko minila brez krivca. Kljub temu da bo iskanje strastno, da bodo mediji šli za vroče žemlje, da bodo padale glave in rastli novi preroki, ni pričakovati, da bomo krivca našli. Mi bomo trdili, da so krivi Oni, Oni bodo trdili, da smo krivi Mi. Najprej in na začetku: kdo so Oni? Oni so politične in gospodarske elite, institucije države, organi v sestavi in združenje navijačev vsega naštetega. Mi smo pa Mi.
Danes pa pomembna novica iz znanosti. Na grozo vladajoče elite bomo govorili o literarni zgodovini. Danes vam premierno odkrivamo, mogoče ne najpomembnejšo ali največjo, vsekakor pa najbolj trpežno oziroma najbolj obstojno figuro slovenske zgodovine: odkrivamo vam Karla Velikega Slovenskega
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Minister, ki ima na skrbi devetdeset odstotkov vašega življenja, vam mora, če se želite poročiti, za to izdati primerno potrdilo.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Neveljaven email naslov