Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pa natresimo nekaj zdravega pesimizma na navdušenje ob protestih proti krivičnemu kapitalizmu. Najprej »igra odstotkov«.
En odstotek ljudi je nesramno bogat in vpliven, devetindevetdeset odstotkov ljudi ni nič od tega. Za medijsko uporabo je slišati odlično: »Mi smo devetindevetdeset odstotkov«!
Tudi če privolimo v črno-belo podobo sveta, na 99 % na eni in 1 % na drugi strani, to pa je le moderna različica enega najstarejših človeških arhetipov, moramo razmišljati naprej. Izmed teh 99 % ponižanih in razžaljenih se jih je uprl, takole čez prst, odstotek.
Arabske revolucije in preostali množični protesti, demonstracije in politični dogodki, ki jih je sprožila globalna kriza, so na okope pognali približno odstotek globalnega prebivalstva in tako imamo zanimiv primer, saj si nasproti stojita odstotek bogatih in vplivnih, ki po stari navadi ne počnejo ničesar, razen da so bogati in vplivni, in pa en odstotek tistih, ki predstavljajo devetindevetdeset odstotkov.
Konfrontacijo lahko spremljamo vsak dan in čeprav ta hip še ne gre za epski boj, vsak dan čakamo novo nadaljevanje. Pri tem pa mediji korporacij najlepše služijo z dogodki, kot je bil rimski.
Seveda pa je glavno vprašanje, kaj počne 98 preostalih odstotkov. Se pravi 98 % tistih, ki ne protestirajo in niso nemarno bogati in vplivni. Kaj počne večina svetovnega prebivalstva, je vprašanje za milijon dolarjev. Čeprav je bilo pred evropsko krizo vprašanje za milijon evrov. A to je druga zgodba.
Kje smo tu Slovenci? Vsaj z grenkobo gledamo na teze o ukinitvi kapitalizma, saj nam ga bodo, še preden se ga bomo lahko do konca naužili, ukinili. Podobno, kot če prideš pozno na rojstni dan, pa ti nažrti gostitelji s smetano okoli ust ne postrežejo s torto, ker preveč sladkega škodi zdravju.
Hočemo povedati, da Slovenci zelo težko sodimo o tem, kako je kapitalizem škodljiv, ker z njim nimamo nobenih resnih izkušenj. Deviacije, ki jih prepisujejo kapitalizmu na Slovenskem, so v bistvu delo kadrov, rojenih in vzgojenih v socializmu. Današnje generacije, motor demonstracij, pa s študentskimi boni in delom prek študentskega servisa tudi zelo težko predavajo o kaki kapitalistični izkušnji.
A lepo je gledati mladost pred borzo, kot je pametno ugotovil P. Damjan. Mogoče propadla slovenska borza ni ravno simbol finančnega vampirstva, je pa po dolgih mesecih spet doživela nekaj pozornosti. Če se bo izkazalo, da se zaradi medijske odmevnosti Ljubljanske borze začenjajo prebujati tudi vlagatelji, bi kazalo organizirati prenočevanje tudi pred NLB in celo kakšnemu propadlemu skladu bi se prileglo nekaj šotorov.
Kakorkoli, v osnovi mladi protestirajo proti družbeni neenakosti. In prav v tem protestu jim mora človek natresti zdravo mero pesimizma. Namreč, ne bo šlo. Ker nikoli ne gre. Zgodovina človeške civilizacije je zgodovina neenakosti in niti statistično niti zgodovinsko niti praktično ni nobenega razloga, da bi družbeno neenakost izkoreninili leta 2011. Ali pa leta 2012. 99 % proti 1 % je bitka, stara pet tisočletij, in nikoli se še ni zgodilo, da bi v tej bitki zmagalo 99 %.
Ja res, nekajkrat smo prišli nevarno blizu. A 1 % ima tudi v tem primeru odlično orožje. Štirisobna stanovanja, profesure, uredniška mesta za nekaj izpostavljenih posameznikov ter toleranca pri zvijanju jointov za vse druge, če pogledamo le revolucionarno vrenje iz leta 68.
Družba neenakosti je razbita zgolj v teoriji, najbližje sta prišla na primer komunizem in krščanstvo, to pa spet ne pomeni, da bi Jezus in Lenin spala v šotorih pred borzo.
Kot vedno obstaja rešitev in predlagal jo je nogometaš. Kako smešno, a nogometaš (nogometaši na splošno sicer veljajo za manj inteligentne od univerzitetnih profesorjev) je predlagal model boja proti finančnemu kapitalizmu in nekateri protestniki iz parka pred Wall Streetom so ga že začeli uveljavljati.
Eric Cantona je bil odlični napadalec francoske reprezentance in predvsem Manchester Uniteda. Znan je bil po golih, dvignjenem ovratniku in po tem, da je med tekmo pretepel navijača, ki ga je žalil. Nikakor mu namreč ni bilo jasno, da navijači lahko žalijo nogometaše, nogometaši pa ne smejo žaliti navijačev. In ga je leta 1995 po gobcu.
Kakorkoli, »King Eric«, kot ga še vedno s spoštovanjem naslavljajo vsi navijači Manchester Uniteda«, je 7 decembra 2010 presenetil svet z izvirno idejo boja proti finančnim institucijam. Predlagal je organiziran »bank run«, kot se v angleščini imenuje dvig vlog iz banke. Profesorji ekonomije so mu sicer očitali, da je le zabit nogometaš, a kot nam sporoča dokumentarec »Inside job«, je tako ali tako večina profesorjev ekonomije na plačilnem seznamu korporacij.
V zgodovini so se takšni dvigi dogajali predvsem zaradi strahu pred insolventnostjo, z organiziranimi dvigi pa bi banko dobesedno spravili na kolena in uničili. To pa je, če človek prav razume, cilj protestnikov, ki imajo obešeno »Chejevo« podobo!
Človeštvo ne pozna bolj anarhičnega in bolj učinkovitega sredstva za zrušenje finančnega sistema, kajti proti hkratnemu dvigu vseh bančnih vlog je posedanje pred borzo podobno, kot bi se s kamilicami lotili tumorja na možganih.
A kot kaže, je obisk bankomata za veliko večino protestnikov po svetu kljub vsemu preveč radikalno dejanje.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam.
Pa natresimo nekaj zdravega pesimizma na navdušenje ob protestih proti krivičnemu kapitalizmu. Najprej »igra odstotkov«.
En odstotek ljudi je nesramno bogat in vpliven, devetindevetdeset odstotkov ljudi ni nič od tega. Za medijsko uporabo je slišati odlično: »Mi smo devetindevetdeset odstotkov«!
Tudi če privolimo v črno-belo podobo sveta, na 99 % na eni in 1 % na drugi strani, to pa je le moderna različica enega najstarejših človeških arhetipov, moramo razmišljati naprej. Izmed teh 99 % ponižanih in razžaljenih se jih je uprl, takole čez prst, odstotek.
Arabske revolucije in preostali množični protesti, demonstracije in politični dogodki, ki jih je sprožila globalna kriza, so na okope pognali približno odstotek globalnega prebivalstva in tako imamo zanimiv primer, saj si nasproti stojita odstotek bogatih in vplivnih, ki po stari navadi ne počnejo ničesar, razen da so bogati in vplivni, in pa en odstotek tistih, ki predstavljajo devetindevetdeset odstotkov.
Konfrontacijo lahko spremljamo vsak dan in čeprav ta hip še ne gre za epski boj, vsak dan čakamo novo nadaljevanje. Pri tem pa mediji korporacij najlepše služijo z dogodki, kot je bil rimski.
Seveda pa je glavno vprašanje, kaj počne 98 preostalih odstotkov. Se pravi 98 % tistih, ki ne protestirajo in niso nemarno bogati in vplivni. Kaj počne večina svetovnega prebivalstva, je vprašanje za milijon dolarjev. Čeprav je bilo pred evropsko krizo vprašanje za milijon evrov. A to je druga zgodba.
Kje smo tu Slovenci? Vsaj z grenkobo gledamo na teze o ukinitvi kapitalizma, saj nam ga bodo, še preden se ga bomo lahko do konca naužili, ukinili. Podobno, kot če prideš pozno na rojstni dan, pa ti nažrti gostitelji s smetano okoli ust ne postrežejo s torto, ker preveč sladkega škodi zdravju.
Hočemo povedati, da Slovenci zelo težko sodimo o tem, kako je kapitalizem škodljiv, ker z njim nimamo nobenih resnih izkušenj. Deviacije, ki jih prepisujejo kapitalizmu na Slovenskem, so v bistvu delo kadrov, rojenih in vzgojenih v socializmu. Današnje generacije, motor demonstracij, pa s študentskimi boni in delom prek študentskega servisa tudi zelo težko predavajo o kaki kapitalistični izkušnji.
A lepo je gledati mladost pred borzo, kot je pametno ugotovil P. Damjan. Mogoče propadla slovenska borza ni ravno simbol finančnega vampirstva, je pa po dolgih mesecih spet doživela nekaj pozornosti. Če se bo izkazalo, da se zaradi medijske odmevnosti Ljubljanske borze začenjajo prebujati tudi vlagatelji, bi kazalo organizirati prenočevanje tudi pred NLB in celo kakšnemu propadlemu skladu bi se prileglo nekaj šotorov.
Kakorkoli, v osnovi mladi protestirajo proti družbeni neenakosti. In prav v tem protestu jim mora človek natresti zdravo mero pesimizma. Namreč, ne bo šlo. Ker nikoli ne gre. Zgodovina človeške civilizacije je zgodovina neenakosti in niti statistično niti zgodovinsko niti praktično ni nobenega razloga, da bi družbeno neenakost izkoreninili leta 2011. Ali pa leta 2012. 99 % proti 1 % je bitka, stara pet tisočletij, in nikoli se še ni zgodilo, da bi v tej bitki zmagalo 99 %.
Ja res, nekajkrat smo prišli nevarno blizu. A 1 % ima tudi v tem primeru odlično orožje. Štirisobna stanovanja, profesure, uredniška mesta za nekaj izpostavljenih posameznikov ter toleranca pri zvijanju jointov za vse druge, če pogledamo le revolucionarno vrenje iz leta 68.
Družba neenakosti je razbita zgolj v teoriji, najbližje sta prišla na primer komunizem in krščanstvo, to pa spet ne pomeni, da bi Jezus in Lenin spala v šotorih pred borzo.
Kot vedno obstaja rešitev in predlagal jo je nogometaš. Kako smešno, a nogometaš (nogometaši na splošno sicer veljajo za manj inteligentne od univerzitetnih profesorjev) je predlagal model boja proti finančnemu kapitalizmu in nekateri protestniki iz parka pred Wall Streetom so ga že začeli uveljavljati.
Eric Cantona je bil odlični napadalec francoske reprezentance in predvsem Manchester Uniteda. Znan je bil po golih, dvignjenem ovratniku in po tem, da je med tekmo pretepel navijača, ki ga je žalil. Nikakor mu namreč ni bilo jasno, da navijači lahko žalijo nogometaše, nogometaši pa ne smejo žaliti navijačev. In ga je leta 1995 po gobcu.
Kakorkoli, »King Eric«, kot ga še vedno s spoštovanjem naslavljajo vsi navijači Manchester Uniteda«, je 7 decembra 2010 presenetil svet z izvirno idejo boja proti finančnim institucijam. Predlagal je organiziran »bank run«, kot se v angleščini imenuje dvig vlog iz banke. Profesorji ekonomije so mu sicer očitali, da je le zabit nogometaš, a kot nam sporoča dokumentarec »Inside job«, je tako ali tako večina profesorjev ekonomije na plačilnem seznamu korporacij.
V zgodovini so se takšni dvigi dogajali predvsem zaradi strahu pred insolventnostjo, z organiziranimi dvigi pa bi banko dobesedno spravili na kolena in uničili. To pa je, če človek prav razume, cilj protestnikov, ki imajo obešeno »Chejevo« podobo!
Človeštvo ne pozna bolj anarhičnega in bolj učinkovitega sredstva za zrušenje finančnega sistema, kajti proti hkratnemu dvigu vseh bančnih vlog je posedanje pred borzo podobno, kot bi se s kamilicami lotili tumorja na možganih.
A kot kaže, je obisk bankomata za veliko večino protestnikov po svetu kljub vsemu preveč radikalno dejanje.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
Neveljaven email naslov