Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

25.10.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Bil je napet televizijski večer. Na drugem programu smo videli Pedra Opeko zlagati opeke, na prvem pa so se prebivalci iz Bučne vasi pritožili, da imajo bližnji Romi ves čas bučne žure.

Pritožili so se policistu, ki se piše Vesel, in bog ve, kako bi se vse končalo, če iz New Yorka ne bi prišla uničujoča vest, da nas je Azerbajdžan premagal v boju za nestalni sedež v Varnostnem svetu.

Lepo je imeti sovražnike, pomagajo sprostiti domače napetosti in Azerbajdžan je več kot primeren, da se nanj vsujejo vse frustracije živčnega naroda. Namreč: najprej nas je nažgal na Evrosongu. Pa ne le nas! Nažgal je vse po vrsti. Evrovizijsko nobleso in celo nekaj pevcev, ki se pripravljajo na majsko pot v Baku, je groza, kako bodo dobili vize.

Azerbajdžan nas je premagal v nepoštenem boju,” je dal vedeti minister Žbogar in moralo je biti res grdo, če so se diplomati prenehali pogovarjati v diplomatskem jeziku. Kaj diplomati! Celo predsedniki držav so se prenehali pogovarjati v jeziku predsednikov in oni dan je francoski zabrusil britanskemu, naj bo tiho… Če ne bi vedeli, da je rodila Carla Bruni, bi ga morda celo obtožili, da trpi za poporodno depresijo, take je napel ubogemu Cameronu.

Ob slovenskih pripravah na volitve, gospodarski krizi ter nenehnih športnih porazih – rešujeta nas le žensko športno plezanje in moški namizni tenis – se zares zdi, da svet razpada; k temu vtisu še pripomorejo tragične smrti znanih in priljubljenih ter sateliti, ki padajo z neba. Anketa, ki nas je predstavila kot glede prihodnosti najbolj črnoglede Evropejce, je le potrdila splošno razpoloženje.

In zdaj bistveno vprašanje: “Ali res gre vse v maloro ali pa se nam samo tako zdi?”

O sili spomina je pel že nesmrtni bard, a zdi se, da nas Slovence bolj kot vse drugo muči prav pomanjkanje zgodovinskega spomina. Pa ne le narodovega, temveč predvsem intimnega. Pozabljamo, kako je bilo nekoč in kako smo živeli. Povedati hočemo, da je današnji Slovenec vse dosedanje življenje preživel v krizi.

Še pomnite, tovariši: ni bilo kave, nismo se smeli voziti z avtomobili, imeli smo konvertibilni dinar, pa je prišla hiperinflacija, na tržnici smo kupovali marke, propadla je Jugoslavija in z njo trgi, tolar je bil ves šibek in nebogljen … trenutna kriza, kakor je že krivična in boleča, je le postaja na dolgi krizni cesti, ki jo tisti racionalnejši imenujejo življenje.

Bitka z Azerbajdžanom je prispodoba tega našega časa. Ali je umik naše kandidature in njegova posledica, izguba mesta nestalne članice Varnostnega sveta, zares še eden v vrsti nacionalnih porazov ali morebiti zmaga? Defetisti in pesimisti – to je značajska lastnost večine medijskih ustvarjalcev, saj te brez otožnih oči in povešenih ustnic sploh ne sprejmejo na FDV – slikajo Slovenijo kot peščeno kraljevino, ki je to, kar je, samo zaradi vrste porazov, sramot, izgub in stalnega nazadovanja.

A tako razmišljanje se preprosto ne ujema z dejstvi. Ne z ekonomskimi kazalci, ne s podobo dežele, ne z osebnim standardom ljudi. Ne s tisoč mladimi, ki neobremenjeno hodijo po mestih in vaseh te dežele. Čeprav ankete bajajo o tem, da živimo slabše, kot smo, to ni v skladu z resnico. Zapiramo se v nekakšen jeznorit balon, bevskamo na vse in vsakogar, interaktivnost medijev, ki v želji po dobičku dovolijo v eter vsemu in vsakomur, pa le priliva olje na ta ogenj.

Slabo življenje Slovencev je postalo mit, paradigma, ki je nihče ne preveri, in kdor si upa zatrditi nasprotno, je pribit na križ. Če se spomnimo te dežele v letu 1980 in jo pogledamo danes, sicer ni treba, da nas zajamejo domovinska čustva in začnemo mahati z zastavami ali se včlanjevati v stranke slovenske pomladi, ampak pri hudiču – nekakšen napredek se pa le vidi!

A slovenska narava takoj doda, da se na Češkem vidi še večji napredek in da so Avstrijci stoletja pred nami. Res je, da so Avstrijci naprednejši, res pa je tudi, da je vrhunec njihovega popa ustvaril človek z imenom Falco. To je tragično, vendar očitno ne dovolj, da bi odstrlo zaveso slovenskega nacionalnega samopomilovanja.

Azerbajdžan nas je premagal v veliki bitki, ki je štela šestnajst rund. Tega ne bi zdržal niti sam Dejan Zavec, Slovenija pa je. Imamo dve možnosti. Lahko bridko zajokamo in obtožimo Pahorja, levičarje, komuniste, boga in kruto usodo; lahko mazohistično uživamo v prekletstvu slovenstva, ki ne premore zmagovalnega duha.

Ali pa preprosto pogledamo okoli sebe v čudovito jesen in si mislimo: kako dandanašnji že čisto vsak lahko z nafto kupi nestalno članstvo in Evrosong! A ko bo Pipistrel začel svet poganjati z elektriko, bo vsega tega konec.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

25.10.2011


Sedim v močvirju in razmišljam.

Bil je napet televizijski večer. Na drugem programu smo videli Pedra Opeko zlagati opeke, na prvem pa so se prebivalci iz Bučne vasi pritožili, da imajo bližnji Romi ves čas bučne žure.

Pritožili so se policistu, ki se piše Vesel, in bog ve, kako bi se vse končalo, če iz New Yorka ne bi prišla uničujoča vest, da nas je Azerbajdžan premagal v boju za nestalni sedež v Varnostnem svetu.

Lepo je imeti sovražnike, pomagajo sprostiti domače napetosti in Azerbajdžan je več kot primeren, da se nanj vsujejo vse frustracije živčnega naroda. Namreč: najprej nas je nažgal na Evrosongu. Pa ne le nas! Nažgal je vse po vrsti. Evrovizijsko nobleso in celo nekaj pevcev, ki se pripravljajo na majsko pot v Baku, je groza, kako bodo dobili vize.

Azerbajdžan nas je premagal v nepoštenem boju,” je dal vedeti minister Žbogar in moralo je biti res grdo, če so se diplomati prenehali pogovarjati v diplomatskem jeziku. Kaj diplomati! Celo predsedniki držav so se prenehali pogovarjati v jeziku predsednikov in oni dan je francoski zabrusil britanskemu, naj bo tiho… Če ne bi vedeli, da je rodila Carla Bruni, bi ga morda celo obtožili, da trpi za poporodno depresijo, take je napel ubogemu Cameronu.

Ob slovenskih pripravah na volitve, gospodarski krizi ter nenehnih športnih porazih – rešujeta nas le žensko športno plezanje in moški namizni tenis – se zares zdi, da svet razpada; k temu vtisu še pripomorejo tragične smrti znanih in priljubljenih ter sateliti, ki padajo z neba. Anketa, ki nas je predstavila kot glede prihodnosti najbolj črnoglede Evropejce, je le potrdila splošno razpoloženje.

In zdaj bistveno vprašanje: “Ali res gre vse v maloro ali pa se nam samo tako zdi?”

O sili spomina je pel že nesmrtni bard, a zdi se, da nas Slovence bolj kot vse drugo muči prav pomanjkanje zgodovinskega spomina. Pa ne le narodovega, temveč predvsem intimnega. Pozabljamo, kako je bilo nekoč in kako smo živeli. Povedati hočemo, da je današnji Slovenec vse dosedanje življenje preživel v krizi.

Še pomnite, tovariši: ni bilo kave, nismo se smeli voziti z avtomobili, imeli smo konvertibilni dinar, pa je prišla hiperinflacija, na tržnici smo kupovali marke, propadla je Jugoslavija in z njo trgi, tolar je bil ves šibek in nebogljen … trenutna kriza, kakor je že krivična in boleča, je le postaja na dolgi krizni cesti, ki jo tisti racionalnejši imenujejo življenje.

Bitka z Azerbajdžanom je prispodoba tega našega časa. Ali je umik naše kandidature in njegova posledica, izguba mesta nestalne članice Varnostnega sveta, zares še eden v vrsti nacionalnih porazov ali morebiti zmaga? Defetisti in pesimisti – to je značajska lastnost večine medijskih ustvarjalcev, saj te brez otožnih oči in povešenih ustnic sploh ne sprejmejo na FDV – slikajo Slovenijo kot peščeno kraljevino, ki je to, kar je, samo zaradi vrste porazov, sramot, izgub in stalnega nazadovanja.

A tako razmišljanje se preprosto ne ujema z dejstvi. Ne z ekonomskimi kazalci, ne s podobo dežele, ne z osebnim standardom ljudi. Ne s tisoč mladimi, ki neobremenjeno hodijo po mestih in vaseh te dežele. Čeprav ankete bajajo o tem, da živimo slabše, kot smo, to ni v skladu z resnico. Zapiramo se v nekakšen jeznorit balon, bevskamo na vse in vsakogar, interaktivnost medijev, ki v želji po dobičku dovolijo v eter vsemu in vsakomur, pa le priliva olje na ta ogenj.

Slabo življenje Slovencev je postalo mit, paradigma, ki je nihče ne preveri, in kdor si upa zatrditi nasprotno, je pribit na križ. Če se spomnimo te dežele v letu 1980 in jo pogledamo danes, sicer ni treba, da nas zajamejo domovinska čustva in začnemo mahati z zastavami ali se včlanjevati v stranke slovenske pomladi, ampak pri hudiču – nekakšen napredek se pa le vidi!

A slovenska narava takoj doda, da se na Češkem vidi še večji napredek in da so Avstrijci stoletja pred nami. Res je, da so Avstrijci naprednejši, res pa je tudi, da je vrhunec njihovega popa ustvaril človek z imenom Falco. To je tragično, vendar očitno ne dovolj, da bi odstrlo zaveso slovenskega nacionalnega samopomilovanja.

Azerbajdžan nas je premagal v veliki bitki, ki je štela šestnajst rund. Tega ne bi zdržal niti sam Dejan Zavec, Slovenija pa je. Imamo dve možnosti. Lahko bridko zajokamo in obtožimo Pahorja, levičarje, komuniste, boga in kruto usodo; lahko mazohistično uživamo v prekletstvu slovenstva, ki ne premore zmagovalnega duha.

Ali pa preprosto pogledamo okoli sebe v čudovito jesen in si mislimo: kako dandanašnji že čisto vsak lahko z nafto kupi nestalno članstvo in Evrosong! A ko bo Pipistrel začel svet poganjati z elektriko, bo vsega tega konec.


22.07.2014

Daleč od oči, daleč od srca!

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


15.07.2014

MC Cerar

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.07.2014

Kaj je padlo na Ruše...

Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.


01.07.2014

V četrtek dvojne pike za upokojence

Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.


24.06.2014

Veliki presejalni program

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


17.06.2014

Romanje na Dob

Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.


10.06.2014

Fantom iz ... Kongresnega trga

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.06.2014

Mreža na terenu

Nadaljujemo z rednimi pripravami na izredne volitve.


27.05.2014

Četrtina kolača

Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja.


20.05.2014

Smučarska središča

Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.


13.05.2014

Demokratične velike maše med počitnicami

Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?


06.05.2014

Svetohlinska dejstva o ukrajinski krizi

Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.


29.04.2014

Razpad in ostale zgodbe

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.04.2014

Globoko zemeljske teme

Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.


15.04.2014

O varčevanju: Čiki in pir!

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.04.2014

Šolarji v uniformah

Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.


01.04.2014

Pritisni me nežno

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


25.03.2014

Štajerci prihajajo!

Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.


25.03.2014

Štajerci prihajajo!

Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.


18.03.2014

Za stranko nastavim tudi danko

Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...


Stran 24 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov