Sedim v močvirju in razmišljam.

Danes pa nekaj predvolilnih ocvirkov. Najzanimivejši so seveda pogledi v prihodnost, napovedi take in drugačne, prognoze in merjenja javnega mnenja. Kljub vojski uslužbencev, ki skrbi, da boste čim natančneje izvedeli, kako bo po četrtem decembru, ima ves ta cirkus en sam, kot človeštvo star razlog. Potešiti človeško radovednost!

Z drugimi besedami; če bi se na telefonskih linijah ob šloganju in erotičnih šepetanjih pojavile še linije s pogledi v politično prihodnost, bi bilo to prav tako oportuno, kot merjenja javnega mnenja. Prav zaradi tega se moramo posvetiti prezrtemu, vendar spoštovanemu cehu vratarjev.

Ljubljana je veliko mesto, polno visokih stavb, v katerih so dvigala. In prav dvigala postajajo pomemben element v predvolilni tekmi. Večina redakcij pomembnih slovenskih medijev je namreč v nadstropjih. Po predvolilnem soočenju morajo prvaki političnih strank spet nekako v pritličje. Naj vam opišemo primer Radia Slovenija, da vam bo lažje.

V stavbi je v bistvu eno samo dvigalo. Obstaja še eno, a je skrito. Torej- iz studia v nadstropju se morajo kandidati na volitvah odpeljati v pritličje z enim samim dvigalom. Dokler je še bil denar za reprezentanco, glasba pa na trakovih, je šel v dvigalo en človek in voziček s kavami, ali trakovi. Danes gredo vanj štirje ljudje. In kaj je bolj nadzornega kot oblikovanje povolilnih koalicij na podlagi vstopanja v dvigalo?

Imamo šest pomembnih političnih grupacij, v dvigalo pa lahko gredo le štirje voditelji. Kdo ostane zunaj, je praktično že zunaj koalicije. Če gredo v dvigalo Janša, Virant in Erjavec, ostane pa še mesto za novinarja, ki se mu mudi na Val 202 brati poročila, bomo dobili zanimivo povolilno koalicijo. Če pa vstopijo v dvigalo Jankovič, Pahor in Radovan Žerjav, z njimi pa še gospa čistilka, pa tudi ne bomo presenečeni.

Obstaja še vedno možnost prevare, kot jo poznamo iz zgodbe o kozi, volku in zeljni glavi. Se pravi, da je vedno mogoče iti tudi po stopnišču; tako lahko sicer Janša vzame Jankoviča v dvigalo, Virant pa gre peš ter se z Janšo združi šele v avli. Skratka: kombinacij je neskončno, tu pa stopijo na sceno vratarji.

Vratarji, te tihe in vedno navzoče stalnice naših življenj namreč vedo vse. Kdo je s kom stopil iz dvigala, kdo se je s kom združil v lobiju, kdo se je od koga poslovil pred vhodom in kdo je koga ignoriral. Poleg tega pa so vratarji odlično povezani. Vratarji iz Delove stolpnice imajo redne stike z vratarji na RTV-ju, tisti iz Dnevnika so tradicionalno klepetavi, one iz Pop TV-ja je potrebno kdaj pa kdaj malo spodbuditi, Večerove pa se v glavnem težje razume.

A ključ do gledanja v politično prihodnost je v njihovih rokah in agencije za raziskovanje javnega mnenja bi lahko s tem vedenjem prihranile veliko denarja in veliko študentov bi lahko študiralo, namesto da nadlegujejo ljudi po telefonih.

Vratarjem je znotraj svoje vratarske skupnosti uspelo razbiti mit, ki pa je za druge prebivalce Slovenije še vedno aksiom političnega mišljenja in delovanja. Slovenci smo namreč prepričani, da se politiki med seboj sovražijo. Razlaga je preprosta; če se Slovenci med seboj sovražimo, je nekako logično, da se sovražijo tudi slovenski politiki. Še več: sovraštvo med slovenskimi politiki daje našemu sovraštvu legitimnost.

Vratarji, ki gledajo politike skupaj izstopati iz dvigal, kako se rokujejo v slovo in bog ne daj, zaviti v bližnji bife, pa natančno vedo, da se slovenski politiki med seboj ne sovražijo. Njihovo sovraštvo je zgolj igra za javnost- zgolj vloga, s katero zabavajo vsak svoj del parterja. Vsak politik natančno ve, da je sovraštvo znotraj politike neproduktivno… slabši kot je politik, bolj se tega dejstva zaveda! In slabih politikov je pri nas dovolj.

Torej: osebno sovraštvo med politiki izključuje enotni politični prostor in razbija zavezništvo ceha; pripadnost cehu pa je za vsakega politika svetejša od trivialnosti, kot so različna politična, ali celo svetovnonazorska stališča. Ko politik sovraži drugega politika, na koncu politične realnosti sovraži tudi samega sebe, saj si reže vejo, na kateri sedi. Najlepši primer predlagane teze so letošnje predčasne volitve, ki so s stališča političnega ceha nepopravljiva napaka.

Zato še enkrat: kandidati in kasnejši poslanci se v resnici ne sovražijo; sovražijo se le tistih nekaj odstotkov časa, ko so na očeh javnosti; če se vam zdi to nemogoče, si poglejte parlamentarno jedilnico. Glede na ton razprav v parlamentarni dvorani bi morale biti tudi mize v jedilnici razporejene v polkrogu in bi morali jesti člani levice ričet na levi, desnica na desni pa makaronovo meso in tako naprej…

A ne: oni jedo mešano, kar pa vedo le vratarji in deloma natakarji. Vsi drugi Slovenci sledimo načelu mehiških TV- novel, saj smo prepričani, da Maria sovraži Gomeza tudi ko ugasnemo televizor.

Vendar nismo odgovorili na poglavitno vprašanje: Zakaj bi politiki blefirali, da se sovražijo tudi na osebni ravni?

Del odgovora se skriva najbrž v preprostem dejstvu, da le intuitivno počnejo, kar je všeč volivcem, zapletenejši pa je izlet v biblično zgodovino. Sovraštvo, ali pač antagonizmi vseh vrst ustvarjajo idealne razmere za prihod mesije. Bolj kot je družba razdeljena, bolj je odrešenikov prihod zaželen in politično oportun.

Tako je sedanji slovenski politični trenutek tipični mesijanski trenutek; ljudstvo je namreč prepričano, da ga bo odrešil posameznik, ne pa da se bo družba spremenila, kot uči zgodovina, od spodaj navzgor. Tako politikom, ki četrtega decembra kandidirajo za odrešenika, ni treba storiti nič drugega, kot slediti prav tako iz bibličnih časov priljubljenemu Divide et impera!

In če jih pri tem ne bodo ustavili vratarji, jih ne bo nihče.