Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa o zasedbi Filozofske fakultete, ki je upravičeno razburila javnost; starejši so se spomnili zasedbe fakultete iz časov, ko so Beatlesi še bili skupaj, mlajši so se spomnili, da ne bo treba k predavanjem. Mnogi so se posmehovali, ker je zasedba gledališko nekoliko mlačna. Namesto nasilja in pljuvanja po policistih so delavnice, namesto globokih filozofskih razprav, majhni gledališki kupleti. A študentje nasilja, odkar Katja Šoba kandidira za poslanko, ne zmorejo več manifestirati, gledališče pa se je tako ali tako pokazalo kot ogledalo družbe.
Tako zasedbi, ki premore nekaj žlahtne patetike, razumen človek ne more in ne sme nasprotovati. Lahko pa podvomi o nečem, predvsem o terminološki nedoslednosti. Na primer, v koncept ”osvobojenega ozemlja”, kot se imenujejo predavalnice v novih okoliščinah.
Namreč, nasprotje osvobojenega ozemlja je zasedeno, ali še bolj radikalno- okupirano ozemlje. Po tej logiki sledi, da je bila predavalnica, preden so jo študentski jurišniki osvobodili, zasedena oziroma okupirana. A če človek pogleda odstotek diplomantov na slovenskih fakultetah, se ravno ne zdi, da bi bile predavalnice zasedene. Kaj šele okupirane.
Pa pustimo malenkosti in se posvetimo glavni temi – Zakaj vedno zasedejo Filozofsko fakulteto? Dobro, te dni bodo zasedli še nam dragi ”FSPN”, kar pa ne spremeni dejstva, da vedno zasedejo družboslovne, oziroma humanistične fakultete! Besni študentje skoraj nikoli, oziroma nikoli, ne zasedejo Strojne fakultete. Ali pa Matematike.
Na prvi pogled je zadeva nadvse logična. Družboslovne fakultete študentje zasedajo v trenutkih, ko je nekaj v družbi hudo narobe. Da bi študentje strojništva zasedli strojno fakulteto, ker je nekaj hudo narobe v družbi, nima nekega večjega smisla!
Čeprav je nadaljevati takšno logiko nevarno, saj strojniki ne zasedejo fakultete niti takrat, ko je nekaj hudo narobe s strojnimi elementi. Drugače povedano, če se študentu strojništva pokvari avto, mu na misel ne pride, da bi zasedel fakulteto. Ko pa se študentu družboslovnih ved pokvari družba, nemudoma zasedejo fakulteto. Kako to?
Da ne bomo izpadli naivno s primerjavo med avtomobilom in družbo, moramo primerjati študenta strojništva s študentom družboslovnih ved. Če že ne moremo primerjati pokvarjenega avtomobila s pokvarjeno družbo, lahko vsaj primerjamo potencialne mehanike?
Kajti v osnovi vsakega študija stojijo razvijanje, vzdrževanje in popravljanje znanega in neznanega univerzuma!
Popravljati družbo pomeni spremeniti jo in prav tega se učijo na družboslovnih fakultetah, ”razumeti in spremeniti” je maksima te desetine družboslovnih fakultet, ki so zrasle v vsakem slovenskem kraju, z ambulanto, pošto in urejeno kanalizacijo.
In zdaj k temeljnemu problemu vse zgodbe, razumevanje in spreminjanje družbe je v zadnjih desetletjih postala izključna domena družboslovcev. Žal pa so le ti namen kot tudi postopek celotne rabote skozi aktivno politiko tako zelo kompromitirali, da nikomur pri zdravi pameti in izučenemu poklicu ne pade na pamet, da bi se šel spreminjanja družbe. Študent strojništva ne zasede fakultete v protest proti bolonjski reformi, šolninam ali kateremu koli od legitimnih problemov preprosto zato, ker se zaveda, da bo potegnjen v kolesje spreminjanja družbe …, kar pa je obrekovalsko, poniglavo in na slovenskem tudi nečastno početje znotraj galerije grotesknih tipov.
Zato je zasedba vedno znova le družboslovnih fakultet, ne glede na mladostno vihravost in gledališko revolucionarnost, vedno le začetek palice, na koncu le-te pa stojijo predvolilna soočenja.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa o zasedbi Filozofske fakultete, ki je upravičeno razburila javnost; starejši so se spomnili zasedbe fakultete iz časov, ko so Beatlesi še bili skupaj, mlajši so se spomnili, da ne bo treba k predavanjem. Mnogi so se posmehovali, ker je zasedba gledališko nekoliko mlačna. Namesto nasilja in pljuvanja po policistih so delavnice, namesto globokih filozofskih razprav, majhni gledališki kupleti. A študentje nasilja, odkar Katja Šoba kandidira za poslanko, ne zmorejo več manifestirati, gledališče pa se je tako ali tako pokazalo kot ogledalo družbe.
Tako zasedbi, ki premore nekaj žlahtne patetike, razumen človek ne more in ne sme nasprotovati. Lahko pa podvomi o nečem, predvsem o terminološki nedoslednosti. Na primer, v koncept ”osvobojenega ozemlja”, kot se imenujejo predavalnice v novih okoliščinah.
Namreč, nasprotje osvobojenega ozemlja je zasedeno, ali še bolj radikalno- okupirano ozemlje. Po tej logiki sledi, da je bila predavalnica, preden so jo študentski jurišniki osvobodili, zasedena oziroma okupirana. A če človek pogleda odstotek diplomantov na slovenskih fakultetah, se ravno ne zdi, da bi bile predavalnice zasedene. Kaj šele okupirane.
Pa pustimo malenkosti in se posvetimo glavni temi – Zakaj vedno zasedejo Filozofsko fakulteto? Dobro, te dni bodo zasedli še nam dragi ”FSPN”, kar pa ne spremeni dejstva, da vedno zasedejo družboslovne, oziroma humanistične fakultete! Besni študentje skoraj nikoli, oziroma nikoli, ne zasedejo Strojne fakultete. Ali pa Matematike.
Na prvi pogled je zadeva nadvse logična. Družboslovne fakultete študentje zasedajo v trenutkih, ko je nekaj v družbi hudo narobe. Da bi študentje strojništva zasedli strojno fakulteto, ker je nekaj hudo narobe v družbi, nima nekega večjega smisla!
Čeprav je nadaljevati takšno logiko nevarno, saj strojniki ne zasedejo fakultete niti takrat, ko je nekaj hudo narobe s strojnimi elementi. Drugače povedano, če se študentu strojništva pokvari avto, mu na misel ne pride, da bi zasedel fakulteto. Ko pa se študentu družboslovnih ved pokvari družba, nemudoma zasedejo fakulteto. Kako to?
Da ne bomo izpadli naivno s primerjavo med avtomobilom in družbo, moramo primerjati študenta strojništva s študentom družboslovnih ved. Če že ne moremo primerjati pokvarjenega avtomobila s pokvarjeno družbo, lahko vsaj primerjamo potencialne mehanike?
Kajti v osnovi vsakega študija stojijo razvijanje, vzdrževanje in popravljanje znanega in neznanega univerzuma!
Popravljati družbo pomeni spremeniti jo in prav tega se učijo na družboslovnih fakultetah, ”razumeti in spremeniti” je maksima te desetine družboslovnih fakultet, ki so zrasle v vsakem slovenskem kraju, z ambulanto, pošto in urejeno kanalizacijo.
In zdaj k temeljnemu problemu vse zgodbe, razumevanje in spreminjanje družbe je v zadnjih desetletjih postala izključna domena družboslovcev. Žal pa so le ti namen kot tudi postopek celotne rabote skozi aktivno politiko tako zelo kompromitirali, da nikomur pri zdravi pameti in izučenemu poklicu ne pade na pamet, da bi se šel spreminjanja družbe. Študent strojništva ne zasede fakultete v protest proti bolonjski reformi, šolninam ali kateremu koli od legitimnih problemov preprosto zato, ker se zaveda, da bo potegnjen v kolesje spreminjanja družbe …, kar pa je obrekovalsko, poniglavo in na slovenskem tudi nečastno početje znotraj galerije grotesknih tipov.
Zato je zasedba vedno znova le družboslovnih fakultet, ne glede na mladostno vihravost in gledališko revolucionarnost, vedno le začetek palice, na koncu le-te pa stojijo predvolilna soočenja.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov