Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa natančen dogovor na vprašanje, kje Slovenci smo in kam gremo? Ogledali si bomo dva primera iz bogate in pisane zgodovine Slovencev. Vendar bo za to potreben nagroben glas bralcev dokumentarnih filmov.
Leto 4.000 pred našim štetjem. Znanstveniki obdobje med letom 4.000 in letom 2.300 pred našim štetjem imenujejo bakrena doba. Zanj je značilna uporaba bakra, vojaška razslojenost družbe in v Sloveniji poselitev Ljubljanskega barja. Prav zadnja odkritja na Ljubljanskem barju mečejo povsem novo luč na to dramatično in malo znano obdobje slovenske zgodovine.
Do prve nedelje v decembru so znanstveniki verjeli, da je na Barju okoli leta 2.300 pred našim štetjem živela civilizacija koliščarjev, ki jo je vodil Ostrorogi Jelen. Skupaj s sestro Sinjeoko Kodrolasko je Ostrorogi živel na kolišču Brkatega Soma. A najnovejša raziskovanja v okolici Iga kažejo na to, da največji nasprotnik Ostrorogega ni bil Neokretni Karp, temveč koliščar po imenu Smejoči Srb. Ta je živel na kolišču, imenovanem Trenirkišče. Znal je sicer priskrbeti dovolj hrane za mostiščarje, drugače pa je bil zahrbten in potuhnjen.
A pustimo politične razmere bakrene dobe in se z nagrobnim glasom bralcev dokumentarnih filmov posvetimo gospodarskim razmeram na kolišču. Čeprav se obdobje med letom 4.000 in 2.300 pred našim štetjem imenuje bakrena doba, so koliščarji v glavnem živeli od lova in ribolova. Kljub temu pa so arheologi predvsem na kolišču Smejočega Srba našli vse polno bakrenih izdelkov; kar jih je zmedlo, saj nikjer niso našli niti osnovnih znakov metalurške dejavnosti.
Uganka se je razkrila šele pred kratkim, ko so izkopavali na področju Vršiča in odkrili, da na tamkajšnjih objektih manjkajo bakrene obrobe. Pozneje se je začel klobčič odvijati in v umetelnih izdelkih bakrene dobe z ljubljanskega barja so strokovnjaki prepoznali mnoge bakrene žlebove iz celotnega ozemlja tedanje Slovenije. Tako je razjasnjena bakrena doba na Slovenskem, ki je bila izjemno bogata in plodna! Čeprav koliščarjem postopek taljenja bakra ni bil znan, so pa zato znali z njim odlično trgovati.
Po bakreni dobi pa znanost zaide v slepo ulico. Normalno se je po Evropi začela ”železna doba”. V Sloveniji, pa kažejo najnovejše raziskave, pride do kulturnega in tehnološkega preloma, saj ljudje izumijo usnje. Doba po bakreni se na območju današnje Slovenije imenuje ”usnjena doba” zaradi dejstva, da so Slovenci 2.000 let pred našim štetjem bili primorani prvič zategniti pas.
In v dvatisočletni zgodovini zategovanja pasu se nihče ni vprašal, kaj hudiča to pomeni. Zakaj je sinonim za varčevanje ”zategovanje pasu”? Dvatisočletna zmota gre torej tako: čim hoče Slovenec kaj privarčevati, mora zategniti pas na hlačah, kar govori o dvojem. Prvič, da Slovenkam ni treba varčevati (kar je dejstvo) in drugič … je kdo od tistih, ki operirajo s tem pojmom, že dejansko poskusil zategniti pas?
V bistvu se ne zgodi prav nič. Človek malo težje diha, težje se pripogne, na varčevanje pa nima zategovanje pasu prav nobenega vpliva. Lahko naredite poizkus. Odidite recimo v mesto, oblečeni v trenirko. Vtaknite deset evrov v žep in zaokrožite po lokalih. Natančno beležite lokale in posamezne pijače. Nato drugi dan oblecite hlače. Zategnite pas kolikor je mogoče in obiščite iste lokale ter spijte enake pijače. Odvisno od napitnine, se pravi od točajke, a rezultat bo zagotovo nadvse podoben tistemu v trenirki. Dobro, dopuščamo možnost, da si je avtor izraza ”zategniti pas” predstavljal, kako so s pasovi zaprte malhe z denarjem, pa morda z zategovanjem zmanjšaš luknjo, skozi katero odtekajo novci. A to je navadna špekulacija.
Obstaja pa možnost, po kateri je varčevanje resnično povezano z zategovanjem pasu. Le vrstni red je nekoliko pomešan. Pri izrazu, ki ga danes uporabljamo, se predvideva, da najprej zategneš pas, šele potem pa začneš varčevati. V izvirniku pa je najbrž mišljeno ravno obratno. Se pravi, da najprej začneš varčevati, šele pred nato pa moraš zategniti pas. Kdorkoli izmed nas je kdaj že surovo varčeval, mu je jasno, o čem govorimo. Po nekaj letih varčevanja je treba pas zategniti, drugače hlače zdrsnejo s sestradanih bokov.
Danes smo tako pojasnili dve veliki uganki slovenske zgodovine. Odgovorili smo na vprašanje, kako so naši predniki pridobivali baker in zakaj se doba zategovanja pasu v Sloveniji imenuje usnjena doba.
Naslednjič pa odgovor na še bolj zapleteno vprašanje: Kako lahko volivci izdajo poslance, če velja, da lahko poslanci izdajo volivce?
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Danes pa natančen dogovor na vprašanje, kje Slovenci smo in kam gremo? Ogledali si bomo dva primera iz bogate in pisane zgodovine Slovencev. Vendar bo za to potreben nagroben glas bralcev dokumentarnih filmov.
Leto 4.000 pred našim štetjem. Znanstveniki obdobje med letom 4.000 in letom 2.300 pred našim štetjem imenujejo bakrena doba. Zanj je značilna uporaba bakra, vojaška razslojenost družbe in v Sloveniji poselitev Ljubljanskega barja. Prav zadnja odkritja na Ljubljanskem barju mečejo povsem novo luč na to dramatično in malo znano obdobje slovenske zgodovine.
Do prve nedelje v decembru so znanstveniki verjeli, da je na Barju okoli leta 2.300 pred našim štetjem živela civilizacija koliščarjev, ki jo je vodil Ostrorogi Jelen. Skupaj s sestro Sinjeoko Kodrolasko je Ostrorogi živel na kolišču Brkatega Soma. A najnovejša raziskovanja v okolici Iga kažejo na to, da največji nasprotnik Ostrorogega ni bil Neokretni Karp, temveč koliščar po imenu Smejoči Srb. Ta je živel na kolišču, imenovanem Trenirkišče. Znal je sicer priskrbeti dovolj hrane za mostiščarje, drugače pa je bil zahrbten in potuhnjen.
A pustimo politične razmere bakrene dobe in se z nagrobnim glasom bralcev dokumentarnih filmov posvetimo gospodarskim razmeram na kolišču. Čeprav se obdobje med letom 4.000 in 2.300 pred našim štetjem imenuje bakrena doba, so koliščarji v glavnem živeli od lova in ribolova. Kljub temu pa so arheologi predvsem na kolišču Smejočega Srba našli vse polno bakrenih izdelkov; kar jih je zmedlo, saj nikjer niso našli niti osnovnih znakov metalurške dejavnosti.
Uganka se je razkrila šele pred kratkim, ko so izkopavali na področju Vršiča in odkrili, da na tamkajšnjih objektih manjkajo bakrene obrobe. Pozneje se je začel klobčič odvijati in v umetelnih izdelkih bakrene dobe z ljubljanskega barja so strokovnjaki prepoznali mnoge bakrene žlebove iz celotnega ozemlja tedanje Slovenije. Tako je razjasnjena bakrena doba na Slovenskem, ki je bila izjemno bogata in plodna! Čeprav koliščarjem postopek taljenja bakra ni bil znan, so pa zato znali z njim odlično trgovati.
Po bakreni dobi pa znanost zaide v slepo ulico. Normalno se je po Evropi začela ”železna doba”. V Sloveniji, pa kažejo najnovejše raziskave, pride do kulturnega in tehnološkega preloma, saj ljudje izumijo usnje. Doba po bakreni se na območju današnje Slovenije imenuje ”usnjena doba” zaradi dejstva, da so Slovenci 2.000 let pred našim štetjem bili primorani prvič zategniti pas.
In v dvatisočletni zgodovini zategovanja pasu se nihče ni vprašal, kaj hudiča to pomeni. Zakaj je sinonim za varčevanje ”zategovanje pasu”? Dvatisočletna zmota gre torej tako: čim hoče Slovenec kaj privarčevati, mora zategniti pas na hlačah, kar govori o dvojem. Prvič, da Slovenkam ni treba varčevati (kar je dejstvo) in drugič … je kdo od tistih, ki operirajo s tem pojmom, že dejansko poskusil zategniti pas?
V bistvu se ne zgodi prav nič. Človek malo težje diha, težje se pripogne, na varčevanje pa nima zategovanje pasu prav nobenega vpliva. Lahko naredite poizkus. Odidite recimo v mesto, oblečeni v trenirko. Vtaknite deset evrov v žep in zaokrožite po lokalih. Natančno beležite lokale in posamezne pijače. Nato drugi dan oblecite hlače. Zategnite pas kolikor je mogoče in obiščite iste lokale ter spijte enake pijače. Odvisno od napitnine, se pravi od točajke, a rezultat bo zagotovo nadvse podoben tistemu v trenirki. Dobro, dopuščamo možnost, da si je avtor izraza ”zategniti pas” predstavljal, kako so s pasovi zaprte malhe z denarjem, pa morda z zategovanjem zmanjšaš luknjo, skozi katero odtekajo novci. A to je navadna špekulacija.
Obstaja pa možnost, po kateri je varčevanje resnično povezano z zategovanjem pasu. Le vrstni red je nekoliko pomešan. Pri izrazu, ki ga danes uporabljamo, se predvideva, da najprej zategneš pas, šele potem pa začneš varčevati. V izvirniku pa je najbrž mišljeno ravno obratno. Se pravi, da najprej začneš varčevati, šele pred nato pa moraš zategniti pas. Kdorkoli izmed nas je kdaj že surovo varčeval, mu je jasno, o čem govorimo. Po nekaj letih varčevanja je treba pas zategniti, drugače hlače zdrsnejo s sestradanih bokov.
Danes smo tako pojasnili dve veliki uganki slovenske zgodovine. Odgovorili smo na vprašanje, kako so naši predniki pridobivali baker in zakaj se doba zategovanja pasu v Sloveniji imenuje usnjena doba.
Naslednjič pa odgovor na še bolj zapleteno vprašanje: Kako lahko volivci izdajo poslance, če velja, da lahko poslanci izdajo volivce?
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov