Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam. Velika žalost je zajela Češko in Severno Korejo. Umrla sta dolgoletna voditelja teh dveh držav. Kim Džong Il in Vaclav Havel. In sedaj k veliki razliki. V Severni Koreji so jokali kot dež. Prizori množične, skoraj histerične žalosti. Obup in vitje rok v nemoči. Na Češkem nič takega. Dostojno, z rožami in spominom na velikega državnika. Postavimo si bistveno vprašanje: ali imajo ljudje raje diktatorje, kot demokratično izvoljene voditelje, da za njimi bolj žalujejo?
Najprej nekaj o dvomih. Kamera je lahko hudo lažniva! Kader je resničen ravno toliko, koliko zaobjema in zunaj njega se lahko ljudje valjajo po tleh od smeha, medtem ko znotraj kadra jočejo kot dež. Medijska resnica se jasno odvija znotraj kadra. A vendar neodvisnemu opazovalcu severnokorejska žalost ne da miru. Zdi se tako pristna in generična, da človeku seže do srca. Saj vse vemo: veliki diktator izstrada svoje ljudstvo, medtem ko je sam antični hedonist, propagandni aparat pa iz njega naredi stalinistični kult osebnosti. A ljudje kljub temu iskreno jočejo, ko umre. Ali je mogoče, da so ga resnično imeli radi?
Na drugi strani Čehi. Havel jih je popeljal iz komunizma v demokratično družbo, ob tem pa je bil mož eden redkih svetovnih politikov, z očarljivo mero duha. Ampak od dolžine dni žalovanja, do prizorov na ulici in pogreba … vse na Češkem je manj žalostno, od žalovanja v Severni Koreji.
Jasno, da narobe domnevamo, kako se ljubezen do umrlega meri z intenzivnostjo žalovanja, a kar je pri posamezniku nedopustno, je lahko znotraj naroda povsem relevantno. Hočemo povedati, da je lahko odziv celotnega naroda ob neki tragediji statistično veliko bolj pristen, kot je odziv posameznika.
Razumen človek sicer ve, da so demokratično izvoljeni predsedniki praviloma boljši od diktatorjev, a vendar ostaja težko razumljivo dejstvo, da za demokrati manj žalujemo. Mogoče zaradi trajanja mandata?
Poglejmo nekaj desetletij nazaj v čas Titove smrti. Šok in kolektivna žalost, ki sta zajeli dvajsetmilijonsko državo sta danes težko razumljivi. In celo tisti, ki so takrat jokali, si tega danes ne znajo razložiti. Tisti, ki si jok znajo razložiti, pa se zavzemajo za Titovo cesto, a to je že druga zgodba.
Resnica je ena; diktatorji imajo nekakšen čar, ki celo priljubljene demokratično izvoljene predsednike dela za puščobe. Da se priljubljenost voditelja meri po količini žalovanja, spektakularnosti udeležbe na pogrebu in nagrobniku je sicer bizarno, a zgodovinsko dejstvo. Poglejmo zgolj piramide: menda so za starim Keopsom žalovali cele tedne, kljub temu da je bil tiran, proti kateremu so korejski ”sungi” nespretni začetniki, ampak preklemanska stvar še vedno stoji. Skozi tri tisočletja od takrat so civilizacije prinesla na tisoče sposobnih, humanih vladarjev in voditeljev narodov, ki pa jih je požrl čas. Tiranske in diktatorske smrti pa odmevajo v zgodovinskih učbenikih, splošni razgledanosti in hollywoodskih filmih kot arhetip človeške nesrečne usode.
Iz tega sledi, da bi morali Vaclavu Havlu sredi prage postaviti piramido. Demokratičnemu umu se takšna ideja upira, a mavzoliranje osebnosti je žal edina možnost preživetja spomina znotraj demokratične družbe. Nekateri demokratični voditelji, predvsem francoski, so poskušali svojo smrt zabetonirati v času- a vprašanje, koliko od mladcev z nahrbtniki jih ve, kdo in kaj je bil Georges Pompidou, ko občudujejo tisto pariško bajto.
Jokajoči Severnokorejci ne vedo, da jočejo za ničvrednežem. To vemo mi, ki jočemo za češkim poštenjakom, a dvomiti o njihovi žalosti je prav tako neokusno, kot soditi o resničnih čustvih kogarkoli, ki živi na tem umrljivem planetu.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam. Velika žalost je zajela Češko in Severno Korejo. Umrla sta dolgoletna voditelja teh dveh držav. Kim Džong Il in Vaclav Havel. In sedaj k veliki razliki. V Severni Koreji so jokali kot dež. Prizori množične, skoraj histerične žalosti. Obup in vitje rok v nemoči. Na Češkem nič takega. Dostojno, z rožami in spominom na velikega državnika. Postavimo si bistveno vprašanje: ali imajo ljudje raje diktatorje, kot demokratično izvoljene voditelje, da za njimi bolj žalujejo?
Najprej nekaj o dvomih. Kamera je lahko hudo lažniva! Kader je resničen ravno toliko, koliko zaobjema in zunaj njega se lahko ljudje valjajo po tleh od smeha, medtem ko znotraj kadra jočejo kot dež. Medijska resnica se jasno odvija znotraj kadra. A vendar neodvisnemu opazovalcu severnokorejska žalost ne da miru. Zdi se tako pristna in generična, da človeku seže do srca. Saj vse vemo: veliki diktator izstrada svoje ljudstvo, medtem ko je sam antični hedonist, propagandni aparat pa iz njega naredi stalinistični kult osebnosti. A ljudje kljub temu iskreno jočejo, ko umre. Ali je mogoče, da so ga resnično imeli radi?
Na drugi strani Čehi. Havel jih je popeljal iz komunizma v demokratično družbo, ob tem pa je bil mož eden redkih svetovnih politikov, z očarljivo mero duha. Ampak od dolžine dni žalovanja, do prizorov na ulici in pogreba … vse na Češkem je manj žalostno, od žalovanja v Severni Koreji.
Jasno, da narobe domnevamo, kako se ljubezen do umrlega meri z intenzivnostjo žalovanja, a kar je pri posamezniku nedopustno, je lahko znotraj naroda povsem relevantno. Hočemo povedati, da je lahko odziv celotnega naroda ob neki tragediji statistično veliko bolj pristen, kot je odziv posameznika.
Razumen človek sicer ve, da so demokratično izvoljeni predsedniki praviloma boljši od diktatorjev, a vendar ostaja težko razumljivo dejstvo, da za demokrati manj žalujemo. Mogoče zaradi trajanja mandata?
Poglejmo nekaj desetletij nazaj v čas Titove smrti. Šok in kolektivna žalost, ki sta zajeli dvajsetmilijonsko državo sta danes težko razumljivi. In celo tisti, ki so takrat jokali, si tega danes ne znajo razložiti. Tisti, ki si jok znajo razložiti, pa se zavzemajo za Titovo cesto, a to je že druga zgodba.
Resnica je ena; diktatorji imajo nekakšen čar, ki celo priljubljene demokratično izvoljene predsednike dela za puščobe. Da se priljubljenost voditelja meri po količini žalovanja, spektakularnosti udeležbe na pogrebu in nagrobniku je sicer bizarno, a zgodovinsko dejstvo. Poglejmo zgolj piramide: menda so za starim Keopsom žalovali cele tedne, kljub temu da je bil tiran, proti kateremu so korejski ”sungi” nespretni začetniki, ampak preklemanska stvar še vedno stoji. Skozi tri tisočletja od takrat so civilizacije prinesla na tisoče sposobnih, humanih vladarjev in voditeljev narodov, ki pa jih je požrl čas. Tiranske in diktatorske smrti pa odmevajo v zgodovinskih učbenikih, splošni razgledanosti in hollywoodskih filmih kot arhetip človeške nesrečne usode.
Iz tega sledi, da bi morali Vaclavu Havlu sredi prage postaviti piramido. Demokratičnemu umu se takšna ideja upira, a mavzoliranje osebnosti je žal edina možnost preživetja spomina znotraj demokratične družbe. Nekateri demokratični voditelji, predvsem francoski, so poskušali svojo smrt zabetonirati v času- a vprašanje, koliko od mladcev z nahrbtniki jih ve, kdo in kaj je bil Georges Pompidou, ko občudujejo tisto pariško bajto.
Jokajoči Severnokorejci ne vedo, da jočejo za ničvrednežem. To vemo mi, ki jočemo za češkim poštenjakom, a dvomiti o njihovi žalosti je prav tako neokusno, kot soditi o resničnih čustvih kogarkoli, ki živi na tem umrljivem planetu.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Neveljaven email naslov