Sedim v močvirju in razmišljam. Velika žalost je zajela Češko in Severno Korejo. Umrla sta dolgoletna voditelja teh dveh držav. Kim Džong Il in Vaclav Havel. In sedaj k veliki razliki. V Severni Koreji so jokali kot dež. Prizori množične, skoraj histerične žalosti. Obup in vitje rok v nemoči. Na Češkem nič takega. Dostojno, z rožami in spominom na velikega državnika. Postavimo si bistveno vprašanje: ali imajo ljudje raje diktatorje, kot demokratično izvoljene voditelje, da za njimi bolj žalujejo?

Najprej nekaj o dvomih. Kamera je lahko hudo lažniva! Kader je resničen ravno toliko, koliko zaobjema in zunaj njega se lahko ljudje valjajo po tleh od smeha, medtem ko znotraj kadra jočejo kot dež. Medijska resnica se jasno odvija znotraj kadra. A vendar neodvisnemu opazovalcu severnokorejska žalost ne da miru. Zdi se tako pristna in generična, da človeku seže do srca. Saj vse vemo: veliki diktator  izstrada svoje ljudstvo, medtem ko je sam antični hedonist, propagandni aparat pa iz njega naredi stalinistični kult osebnosti. A ljudje kljub temu iskreno jočejo, ko umre. Ali je mogoče, da so ga resnično imeli radi?

Na drugi strani Čehi. Havel jih je popeljal iz komunizma v demokratično družbo, ob tem pa je bil mož eden redkih svetovnih politikov, z očarljivo mero duha. Ampak od dolžine  dni žalovanja, do prizorov na ulici in pogreba …  vse na Češkem je manj žalostno, od žalovanja v Severni Koreji.

Jasno, da narobe domnevamo, kako se ljubezen do umrlega meri z intenzivnostjo žalovanja, a kar je pri posamezniku nedopustno, je lahko znotraj naroda povsem relevantno. Hočemo povedati, da je lahko odziv celotnega naroda ob neki tragediji statistično veliko bolj pristen, kot je odziv posameznika.

Razumen človek sicer ve, da so demokratično izvoljeni predsedniki praviloma boljši od diktatorjev, a vendar ostaja težko razumljivo dejstvo, da za demokrati manj žalujemo. Mogoče zaradi trajanja mandata?

Poglejmo nekaj desetletij nazaj v čas Titove smrti. Šok in kolektivna žalost, ki sta zajeli dvajsetmilijonsko državo sta danes težko razumljivi. In celo tisti, ki so takrat jokali, si tega danes ne znajo razložiti. Tisti, ki si jok znajo razložiti, pa se zavzemajo za Titovo cesto, a to je že druga zgodba.

Resnica je ena; diktatorji imajo nekakšen čar, ki celo priljubljene demokratično izvoljene predsednike dela za puščobe. Da se priljubljenost voditelja meri po količini žalovanja, spektakularnosti udeležbe na pogrebu in nagrobniku je sicer bizarno, a zgodovinsko dejstvo. Poglejmo zgolj piramide: menda so za starim Keopsom žalovali cele tedne, kljub temu da je bil tiran, proti kateremu so korejski ”sungi” nespretni začetniki, ampak preklemanska  stvar še vedno stoji. Skozi tri tisočletja od takrat so civilizacije prinesla na tisoče sposobnih, humanih vladarjev in voditeljev narodov, ki pa jih je požrl čas. Tiranske in diktatorske smrti pa odmevajo v zgodovinskih učbenikih, splošni razgledanosti in hollywoodskih filmih kot arhetip človeške nesrečne usode.

Iz tega sledi, da bi morali Vaclavu Havlu sredi prage postaviti piramido. Demokratičnemu umu se takšna ideja upira, a mavzoliranje osebnosti je žal edina možnost preživetja spomina znotraj demokratične družbe. Nekateri demokratični voditelji, predvsem francoski, so poskušali svojo smrt zabetonirati v času- a vprašanje, koliko od mladcev z nahrbtniki jih ve, kdo in kaj je bil Georges Pompidou, ko občudujejo tisto pariško bajto.

Jokajoči Severnokorejci ne vedo, da jočejo za ničvrednežem. To vemo mi, ki jočemo za češkim poštenjakom, a dvomiti o njihovi žalosti je prav tako neokusno, kot soditi o resničnih čustvih kogarkoli, ki živi na tem umrljivem planetu.