Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa v skladu s svetlo tradicijo akcije ”Nič nas ne sme presenetiti” in v duhu začetka leta nekaj besed o koncu sveta. Kot gotovo že veste, je kar nekaj koledarjev, jasnovidcev in politikov za leto 2012 napovedalo konec sveta. Sliši se sicer grozno, pa vendar ni nič strašnega. Namreč, povprečen prebivalec planeta − Slovenci pa med te zagotovo sodimo − je v svojem življenju preživel že kar nekaj kataklizem, koncev sveta, izumrtij, jedrskih iztrebljenj itn.
Najzanimivejše je, da polovici človeštva sploh ne gre dobro, saj vladajo lakota, vojne in revščina. Vendar s tega dela sveta nikoli ne prihajajo napovedi o koncu planeta. Tega priljubljenega scenarija se vedno znova domislijo na bogatem in v obilju živečem zahodu. Tako tisk kot bolj ali manj okultna literatura in velike hollywoodske uspešnice − vsi prerokujejo, da se bo svet zdaj zdaj končal.
Še preden pa gremo naprej po poti uničenja, malo razjasnimo terminološko zmedo. Kaj natančno pomeni konec sveta? Nepoučeni jasnovidci in površni scenaristi ga enačijo s koncem človeštva. To pa je velika napaka in zmota. Kot nam kažejo najrazličnejše projekcije, teorije in gibanje svetovnih borz, bo propadel samo človeški rod. Mikroorganizmov, na primer, pa tudi manjših sesalcev stanje svetovnega gospodarstva ne zadeva preveč. Če pa bo na Zemljo padel meteorit, bodo preživele vsaj praproti in nekatere drevesne vrste − to pa je dovolj, da se bo Zemlja v katalogu planetov še naprej vodila kot ”živi planet”.
Pa še nekaj je pomembno. Kot pojasnjujejo najprodornejši gospodarstveniki, je kriza pravzaprav priložnost; tako bi morali tudi konec sveta razumeti kot dogodek, ki prinaša marsikatero priložnost. Organizmi, ki jim v današnji poselitveni in kemijsko biotski realnosti planeta nikakor ni dano doseči resnejših razvojnih stopenj, se bodo morebiti po koncu sveta lahko svobodneje razvijali. Ne nazadnje smo mi sesalci šele z izumrtjem dinozavrov dočakali pravo priložnost in jo v maniri najboljših igralcev s klopi tudi v celoti izkoristili. Tako lahko tudi konec sveta recimo za bakterije pomeni odlično priložnost. Kakšen milijon let po izumrtju človeka bodo po planetu hodile 100-kilogramske bakterije in se trudile shujšati. Stare bakterijske legende o genezi pa bodo govorile o temnih časih antibiotikov.
V svetli tradiciji svetovalnih servisov, ki jih pripravljamo v programih nacionalnega Radia, pa nekaj nasvetov o tem, kako se vesti do konca sveta. Predvsem se ne splača delati dolgoročnih načrtov. Iz te perspektive je sestavljanje slovenske vlade popolnoma nepotrebno. Če bodo vlado sestavili recimo do marca, konec sveta pa bo decembra tega leta, bo imela presneto malo časa, da kaj naredi. To pa še ni najhuje. Novi vladi bomo morali dati še 100 dni miru, tako da nam bo za kritiziranje, rušenje in pljuvanje po njej ostal komaj kakšen mesec. To bi nam vzelo vse veselje, tako da je bolje, da do konca sveta ostanemo brez vlade. Seveda pa v tem primeru ne velja izrek: ”Če ne bomo imeli vlade, še ne bo konec sveta.” Ker bo!
Drugi pametni nasvet, ki vam ga ponujamo za mesece do konca sveta, pa je najem dolgoročnega posojila. Kljub kreditnemu krču boste že kje izbrskali banko, ki vam bo voljna dati dolgoročni kredit. A trik je v podrobnostih. Kar je za banko dolgoročen kredit, bo za vas kratkoročni. Banka bo predvidevala, da boste sredstva, porabljena za nakup nepremičnine, vračali 25 let, vi pa seveda veste, da jih boste vračali le do 21. decembra 2012.
Je pa še druga, bolj cinična možnost: da se boste s tem, ko se boste do dolgoročnega kredita vedli, kot da je kratkoročni, pravzaprav pridružili množici komitentov, ki so storili podobno in pravzaprav začeli konec sveta. Če ga bodo seveda uničile banke, ne pa meteorit ali menjava zemeljskih polov. Ali bo konec sveta ali pa bo le običajno žalostno leto, je v bistvu vseeno: v obeh primerih »Srečno 2012« zveni nekoliko butasto.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa v skladu s svetlo tradicijo akcije ”Nič nas ne sme presenetiti” in v duhu začetka leta nekaj besed o koncu sveta. Kot gotovo že veste, je kar nekaj koledarjev, jasnovidcev in politikov za leto 2012 napovedalo konec sveta. Sliši se sicer grozno, pa vendar ni nič strašnega. Namreč, povprečen prebivalec planeta − Slovenci pa med te zagotovo sodimo − je v svojem življenju preživel že kar nekaj kataklizem, koncev sveta, izumrtij, jedrskih iztrebljenj itn.
Najzanimivejše je, da polovici človeštva sploh ne gre dobro, saj vladajo lakota, vojne in revščina. Vendar s tega dela sveta nikoli ne prihajajo napovedi o koncu planeta. Tega priljubljenega scenarija se vedno znova domislijo na bogatem in v obilju živečem zahodu. Tako tisk kot bolj ali manj okultna literatura in velike hollywoodske uspešnice − vsi prerokujejo, da se bo svet zdaj zdaj končal.
Še preden pa gremo naprej po poti uničenja, malo razjasnimo terminološko zmedo. Kaj natančno pomeni konec sveta? Nepoučeni jasnovidci in površni scenaristi ga enačijo s koncem človeštva. To pa je velika napaka in zmota. Kot nam kažejo najrazličnejše projekcije, teorije in gibanje svetovnih borz, bo propadel samo človeški rod. Mikroorganizmov, na primer, pa tudi manjših sesalcev stanje svetovnega gospodarstva ne zadeva preveč. Če pa bo na Zemljo padel meteorit, bodo preživele vsaj praproti in nekatere drevesne vrste − to pa je dovolj, da se bo Zemlja v katalogu planetov še naprej vodila kot ”živi planet”.
Pa še nekaj je pomembno. Kot pojasnjujejo najprodornejši gospodarstveniki, je kriza pravzaprav priložnost; tako bi morali tudi konec sveta razumeti kot dogodek, ki prinaša marsikatero priložnost. Organizmi, ki jim v današnji poselitveni in kemijsko biotski realnosti planeta nikakor ni dano doseči resnejših razvojnih stopenj, se bodo morebiti po koncu sveta lahko svobodneje razvijali. Ne nazadnje smo mi sesalci šele z izumrtjem dinozavrov dočakali pravo priložnost in jo v maniri najboljših igralcev s klopi tudi v celoti izkoristili. Tako lahko tudi konec sveta recimo za bakterije pomeni odlično priložnost. Kakšen milijon let po izumrtju človeka bodo po planetu hodile 100-kilogramske bakterije in se trudile shujšati. Stare bakterijske legende o genezi pa bodo govorile o temnih časih antibiotikov.
V svetli tradiciji svetovalnih servisov, ki jih pripravljamo v programih nacionalnega Radia, pa nekaj nasvetov o tem, kako se vesti do konca sveta. Predvsem se ne splača delati dolgoročnih načrtov. Iz te perspektive je sestavljanje slovenske vlade popolnoma nepotrebno. Če bodo vlado sestavili recimo do marca, konec sveta pa bo decembra tega leta, bo imela presneto malo časa, da kaj naredi. To pa še ni najhuje. Novi vladi bomo morali dati še 100 dni miru, tako da nam bo za kritiziranje, rušenje in pljuvanje po njej ostal komaj kakšen mesec. To bi nam vzelo vse veselje, tako da je bolje, da do konca sveta ostanemo brez vlade. Seveda pa v tem primeru ne velja izrek: ”Če ne bomo imeli vlade, še ne bo konec sveta.” Ker bo!
Drugi pametni nasvet, ki vam ga ponujamo za mesece do konca sveta, pa je najem dolgoročnega posojila. Kljub kreditnemu krču boste že kje izbrskali banko, ki vam bo voljna dati dolgoročni kredit. A trik je v podrobnostih. Kar je za banko dolgoročen kredit, bo za vas kratkoročni. Banka bo predvidevala, da boste sredstva, porabljena za nakup nepremičnine, vračali 25 let, vi pa seveda veste, da jih boste vračali le do 21. decembra 2012.
Je pa še druga, bolj cinična možnost: da se boste s tem, ko se boste do dolgoročnega kredita vedli, kot da je kratkoročni, pravzaprav pridružili množici komitentov, ki so storili podobno in pravzaprav začeli konec sveta. Če ga bodo seveda uničile banke, ne pa meteorit ali menjava zemeljskih polov. Ali bo konec sveta ali pa bo le običajno žalostno leto, je v bistvu vseeno: v obeh primerih »Srečno 2012« zveni nekoliko butasto.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Neveljaven email naslov