Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam … Danes pa občutljiva tema. Rado Pezdir je pred dnevi pred kamerami menda neuradno izjavil: ”Boli me … ” Potem pa pisk!
Rado Pezdir ni kdor koli: je mož, ekonomist, ki je Slovencem v denarnice kanil nekaj nepričakovanih cekinov. Od preplačane elektrike. Ker tega v zgodovini slovenstva ni storil še nihče, je Rado Pezdir slovenska verzija znamenitega Robina Hooda. Jemlje bogatim in daje revnim. Na Slovenskem je velika redkost, saj je pod Alpami pogostejši drugi legendarni superjunak, in sicer ”superhik” iz Alana Forda. Ta jemlje revnim in daje bogatim, in je v Sloveniji veliko dejavnejši kot nesrečni Robert of Locksley. Torej, če Rado Pezdir pride na koalicijska pogajanja in izjavi: ”Boli me (pisk),” potem to nekaj pomeni. Analiza.
Najprej in na začetku: ”Kaj je izrekel takega, da so ga televizijske postaje prekrile s piskom?” Pomagamo si s kontekstom in s poznavanjem tako žlahtnega področja preklinjanja kot latovščine zagnanih mladcev. Prvi kažipot nam je naglas na besedi, ki so jo mikrofoni ujeli, in sicer: ”Bôli!” Če bi bil naglas na zadnjem ”i”, bi se možnost interpretacije povečala onkraj statistične verjetnosti, kajti Rado Pezdir je izrečeno podal z energijsko pijačo v roki. Tako bi lahko z naglasom na ”i” rekel recimo: ”Boli me grlo!” A Rado je uporabil naglas na prvem zlogu, se pravi na ”o”. To pa možnost izrečenega zelo zmanjša in v naši skromni redakciji smo prepričani, da je pisk televizijskih postaj prekril besedo ”kurac”.
Televizijske postaje si kletvic izrečenih v eter seveda ne morejo privoščiti, razen ko predvajajo slovenske celovečerne filme. Naša skromna oddaja pa glede na zanemarljivo število poslušalcev in strogo analitične namene sporno besedo lahko uporabi. Torej; upravičeno sklepamo, da je Rado Pezdir pred koalicijskimi pogajanji Virantove stranke z energijsko pijačo v roki rekel: ”Boli me kurac.” To po navadi rečemo, ko hočemo s tujko povedati, da nam je za nekaj ali celo nekoga vseeno oziroma izražamo popolno ignoranco do nečesa.
Za razumevanje povedanega moramo nekoliko analizirati zadnje politične dogodke in čeprav bo ob predvajanju tega poročila usoda vlada že znana, teoretske premise ostajajo nespremenjene.
Politiko Virantove stranke bi najlaže opisali kot ”neuvrščeno”. Povsod bi radi bili, pa vendar niso, lahko bi bili, pa nočejo, hoteli so, pa so užaljeni, vedo, pa ne povedo in tako naprej in tako nazaj. Simpatično do točke, na kateri postane bizarno. In tako je v tej druščini, ki spominja na literarno zapuščino Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, deloval tudi Rado Pezdir. Bil je ”resetator”, ki bi moral nekako prevzeti tudi svoj del odgovornosti za predčasne volitve, pomagal je stranki, vendar se bo kmalu spremenil v njenega največjega kritika, ker ni njen član, in spet tako naprej in spet tako nazaj. Podoba izobčenca in junaka civilne družbe, ki se mora nekako spojiti s podobo kompromitirane politične vsakdanjosti, je težavna. Če pri tem iščeš kompromise, na neki točki postaneš neverodostojen. Razen … razen, če te boli kurac.
A ta politična koketa državljanske liste ima tudi svojo realno plat. Kurac gor, kurac dol, Rado je napisal gospodarski program Virantove stranke.
Obiščimo torej strankino spletno stran, na kateri v zavihku, za katerega branje potrebujemo 25 minut, kot namigujejo Virantovi, najdemo odsek ”gospodarstvo” in preletimo osnovne točke gospodarskega programa Gregorja Viranta, ki ga je napisal Rado Pezdir. Začnimo pri prvi alineji:
”Državo bomo umaknili iz lastništva vseh gospodarskih družb, v katerih je delna, večinska ali 100-odstotna lastnica.” Konec citata. Vendar na tej točki nastane problem, če pisca teh besed boli kurac, ali bodo Virantovi še vedno umikali državo iz lastništva gospodarskih družb. In v peti alineji: ”Na finančnih trgih bomo okrepili vlogo države kot regulatorja in odpravili njeno lastniško vlogo …” Konec citata. Lahko pa nas boli kurac in tega ne bomo storili.
Kar hočemo povedati, je razmeroma preprosto. Virantova lista na volitvah ni dobila bog ve koliko glasov, je pa jeziček na tehtnici. In zato, v kateri koli vladi, ne bo mogla uresničiti vseh alinej iz gospodarskega programa, ki ga je napisal Rado Pezdir. Se pravi, da jo bo na določenih točkah gospodarskega programa bodoče vlade moral nujno ”boleti kurac”. To lahko razumemo kot kompromis, umetnost dogovarjanja, ali pa kot pišmevuhovstvo.
In ker je dogovarjanje o vladi tako zelo strogo zaprto, predvidevamo, da se veljaki pogajajo zelo preprosto. Predsedujoči odpre temo, recimo umik države iz gospodarstva, vodje pogajalskih skupin pa glede na odnos do teme boli kurac ali pa tudi ne. Problem bo nastal, ko bodo tudi državljani ugotovili, da imajo vso pravico do tega, da jih boli kurac.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov