Sedim v močvirju in razmišljam…

Danes pa nekaj o visoki modi v slovenski visoki politiki. Že dolgo namreč ne velja več, da je visoka moda le za odločne ženske in nežne moške.

Visoka moda je redni spremljevalec visoke politike in modno ozaveščenemu očesu o političnih smernicah pove več kot povedo uradne izjave in tiskovne konference.

Pa poglejmo, kam nese bodočo desnosredinsko koalicijo, kot nam sporoča oblačilna kultura njenih najvidnejših članov.

Najprej nekaj teoretskih premis. Desničarji imajo  temeljni problem v slovenski tradiciji. Tradicionalno je oporišče njihovih idej in političnega kreda ruralno slovensko podeželje. In desničarji s prihodom v Ljubljano, torišče slovenske politične realnosti, takoj trčijo v urbani zid in ga poskušajo bolj ali manj uspešno preplezati ali celo zaobiti.

Gre za proces, ki ga lahko spremljamo v vsej slovenski literarni zgodovini, ki kaže, kako nadobudni in talentirani provinciali prihajajo v glavno mesto; najprej se spopadejo s kompleksi manjvrednosti, med vzroki zanje je neprimerna kmetska oprava na prvem mestu.

»Spomnite ga, prosim vas, na mojo lahko, poletno, raztrgano obleko, na čevlje brez podplatov, na klobuk brez barve, in na Cankarja, ko ima naduho za večerjo,«  mojstrsko opisuje provincialne modne težave nesmrtni Ivan v pismu Antonu Funtku.

Od tistih dob do danes se ni spremenilo mnogo. Grobo talentirani in ambiciozni podeželski živelj prihaja v prestolnico s svojim konservativnim oblačilnim slogom ter strmi ob ekstravaganci ljubljanske noblese. In ko jo poskuša posnemati, dobimo obrise desnosredinske koalicije.

Modnim desnosredincem seveda ne bo lahko. Levosredinska vlada je pustila v modnem svetu globoko sled – kdo bi pozabil pastelne kostime Katarine Kresal, uradno in sprva  neuspešno modo premiera Boruta Pahorja, ki ga je v ponovni sklic parlamenta pripeljala klasična bela srajca z zavihanimi rokavi.

A od splošnega h konkretnemu. Poglejmo si največjo opozicijsko stranko v vlogiv vlogi relativnih zmagovalcev predčasnih volitev oziroma največjo koalicijsko stranko v luči volilne prevare, kot trdijo pri Pozitivni Sloveniji.

Zadnjih nekaj prihodov na koalicijska predavanja nas je prepričalo, da imajo pri SDS urejeno vprašanje strankarskega modnega svetovalca. Prihajajo v črnih plaščih, v črnih oblekah in dva izmed pogajalskega ekipe celo v črnih klobukih.

Ni dvoma; navdih iščejo pri hollywoodski uspešnici Man In Black. Vloga borcev proti vesoljskim teroristom je SDS-u kot napisana na kožo, kar bega, je zgolj rahel  modni odmik prvaka Janeza Janše, ki se je na enem izmed usklajevanj pojavil v jeansu. Kaj nam s tem sporoča, nam ni uspelo razvozlati – kavbojska politika je prav  gotovo preveč preprosta in preveč očitna paralela.

Izjemno zanimiva modna povezava se oblikuje med najostrejšima poloma prihodnje desnosredinske koalicije. DESUS in Lista Virant imata na prvi pogled  največ razhajanj in analitiki ju že zdaj razglašajo za peščena zrnca v kolesju prihodnje vlade.

A modne smernice nam sporočajo možnost sinergije med obema strankama. Usnje je od propada IUV v Sloveniji na slabem glasu. Tudi na modnih stezah tednov mode za jesen/zimo 2012, ki prav zdaj  potekajo v Milanu, Parizu in New Yorku, je usnja presenetljivo malo.

Zato Desus in Lista Virant s propagiranjem usnja ne le ustvarjata smernice, temveč tudi namigujeta na obuditev slovenskega usnjarstva, ki je zagotovo zapisana v koalicijski pogodbi. Prvak Karel Erjavec in kandidat za finančnega ministra Janez Šuštaršič blestita v svojih usnjenih oblačilih.

Karel sicer usnjeno jakno kombinira s pletenino, zato pa Šuštaršič blesti s svojim težkim retro usnjenim plaščem, ki še najbolj spominja na gospoda z okraja, kot so usnjeno modo poimenovali v petdesetih letih prejšnjega stoletja.

Še težavnejša je modna analiza Nove Slovenije. Novi modni katolicizem, opazen pri nižjih strankarskih uradnikih, je lep primer usmeritev, ki jih je uvedel nemški papež s svojimi dragocenimi kosi civilne odprave.

Zato pa je težje analizirati prvakinjo stranke. Najprej modni analitik opazi posege, podobne tistim, ki so jih strokovnjaki opravili na Angeli Merkel ali ministrici za obrambo Ljubici Jelušič. Toda kako obleči žensko, katere modni okus se konča pri potici in hlevčku?

Trenutno je še begajoča in osebno smo bolj privrženi poskusu s krznom kot pa nesrečnemu poliuretanu, s katerim se poskuša obraniti vlažnega in hladnega ljubljanskega januarja.

Najtežje je s Slovensko ljudsko stranko. Prav ta tradicionalna stranka slovenskega podeželja najbolje ponazarja duha Cankarjevega vzklika iz začetka tega modnega prispevka.

Ko je Radovan Žerjav pristal v visoki politiki, je imel le en designerski kos, in to so bila njegova legendarna očala. Vse drugo na njem je bilo natančno tako, kot se spodobi za direktorja kakega  prekmurskega kolhoza.

Z leti  pa je mnogo postoril za svoj slog in novi BMW je k temu le pripomogel. Največje navdušenje pa je med modnimi strokovnjaki doživel na enem zadnjih koalicijskih usklajevanj, s petrolejsko modro bundo iz umetnih materialov, ki je povsem v trendu; tako so pravokotna očala končno našla tudi preostale kose oblačil ter Radovana zlila v modno, trendy, celo sexy celoto.

Pa končajmo to kratko modno potovanje prav z očali. Ta pomemben modni dodatek se nam zdi bistven za prihodnjo desnosredinsko koalicijo. V prihodnji vladi morajo nujno najti tudi koga z okroglimi očali.

Dejstvo je namreč, da nas je prav usmeritev, ki prinaša pravokotna očala, pobrite lobanje ter moške s premalo testosterona, pripeljala do težav, v katerih smo se znašli. Zato je nujno potrebno v vlado spraviti tudi koga z okroglimi očali Johna Lennona. Ker kot nas uči veliki Leopold Suhodolčan, je svet v ravnovesju le takrat, ko probleme rešujeta oba pola  – tako Naočnik kot Očalnik.