Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes pa nekaj o visoki modi v slovenski visoki politiki. Že dolgo namreč ne velja več, da je visoka moda le za odločne ženske in nežne moške.
Visoka moda je redni spremljevalec visoke politike in modno ozaveščenemu očesu o političnih smernicah pove več kot povedo uradne izjave in tiskovne konference.
Pa poglejmo, kam nese bodočo desnosredinsko koalicijo, kot nam sporoča oblačilna kultura njenih najvidnejših članov.
Najprej nekaj teoretskih premis. Desničarji imajo temeljni problem v slovenski tradiciji. Tradicionalno je oporišče njihovih idej in političnega kreda ruralno slovensko podeželje. In desničarji s prihodom v Ljubljano, torišče slovenske politične realnosti, takoj trčijo v urbani zid in ga poskušajo bolj ali manj uspešno preplezati ali celo zaobiti.
Gre za proces, ki ga lahko spremljamo v vsej slovenski literarni zgodovini, ki kaže, kako nadobudni in talentirani provinciali prihajajo v glavno mesto; najprej se spopadejo s kompleksi manjvrednosti, med vzroki zanje je neprimerna kmetska oprava na prvem mestu.
»Spomnite ga, prosim vas, na mojo lahko, poletno, raztrgano obleko, na čevlje brez podplatov, na klobuk brez barve, in na Cankarja, ko ima naduho za večerjo,« mojstrsko opisuje provincialne modne težave nesmrtni Ivan v pismu Antonu Funtku.
Od tistih dob do danes se ni spremenilo mnogo. Grobo talentirani in ambiciozni podeželski živelj prihaja v prestolnico s svojim konservativnim oblačilnim slogom ter strmi ob ekstravaganci ljubljanske noblese. In ko jo poskuša posnemati, dobimo obrise desnosredinske koalicije.
Modnim desnosredincem seveda ne bo lahko. Levosredinska vlada je pustila v modnem svetu globoko sled – kdo bi pozabil pastelne kostime Katarine Kresal, uradno in sprva neuspešno modo premiera Boruta Pahorja, ki ga je v ponovni sklic parlamenta pripeljala klasična bela srajca z zavihanimi rokavi.
A od splošnega h konkretnemu. Poglejmo si največjo opozicijsko stranko v vlogiv vlogi relativnih zmagovalcev predčasnih volitev oziroma največjo koalicijsko stranko v luči volilne prevare, kot trdijo pri Pozitivni Sloveniji.
Zadnjih nekaj prihodov na koalicijska predavanja nas je prepričalo, da imajo pri SDS urejeno vprašanje strankarskega modnega svetovalca. Prihajajo v črnih plaščih, v črnih oblekah in dva izmed pogajalskega ekipe celo v črnih klobukih.
Ni dvoma; navdih iščejo pri hollywoodski uspešnici Man In Black. Vloga borcev proti vesoljskim teroristom je SDS-u kot napisana na kožo, kar bega, je zgolj rahel modni odmik prvaka Janeza Janše, ki se je na enem izmed usklajevanj pojavil v jeansu. Kaj nam s tem sporoča, nam ni uspelo razvozlati – kavbojska politika je prav gotovo preveč preprosta in preveč očitna paralela.
Izjemno zanimiva modna povezava se oblikuje med najostrejšima poloma prihodnje desnosredinske koalicije. DESUS in Lista Virant imata na prvi pogled največ razhajanj in analitiki ju že zdaj razglašajo za peščena zrnca v kolesju prihodnje vlade.
A modne smernice nam sporočajo možnost sinergije med obema strankama. Usnje je od propada IUV v Sloveniji na slabem glasu. Tudi na modnih stezah tednov mode za jesen/zimo 2012, ki prav zdaj potekajo v Milanu, Parizu in New Yorku, je usnja presenetljivo malo.
Zato Desus in Lista Virant s propagiranjem usnja ne le ustvarjata smernice, temveč tudi namigujeta na obuditev slovenskega usnjarstva, ki je zagotovo zapisana v koalicijski pogodbi. Prvak Karel Erjavec in kandidat za finančnega ministra Janez Šuštaršič blestita v svojih usnjenih oblačilih.
Karel sicer usnjeno jakno kombinira s pletenino, zato pa Šuštaršič blesti s svojim težkim retro usnjenim plaščem, ki še najbolj spominja na gospoda z okraja, kot so usnjeno modo poimenovali v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Še težavnejša je modna analiza Nove Slovenije. Novi modni katolicizem, opazen pri nižjih strankarskih uradnikih, je lep primer usmeritev, ki jih je uvedel nemški papež s svojimi dragocenimi kosi civilne odprave.
Zato pa je težje analizirati prvakinjo stranke. Najprej modni analitik opazi posege, podobne tistim, ki so jih strokovnjaki opravili na Angeli Merkel ali ministrici za obrambo Ljubici Jelušič. Toda kako obleči žensko, katere modni okus se konča pri potici in hlevčku?
Trenutno je še begajoča in osebno smo bolj privrženi poskusu s krznom kot pa nesrečnemu poliuretanu, s katerim se poskuša obraniti vlažnega in hladnega ljubljanskega januarja.
Najtežje je s Slovensko ljudsko stranko. Prav ta tradicionalna stranka slovenskega podeželja najbolje ponazarja duha Cankarjevega vzklika iz začetka tega modnega prispevka.
Ko je Radovan Žerjav pristal v visoki politiki, je imel le en designerski kos, in to so bila njegova legendarna očala. Vse drugo na njem je bilo natančno tako, kot se spodobi za direktorja kakega prekmurskega kolhoza.
Z leti pa je mnogo postoril za svoj slog in novi BMW je k temu le pripomogel. Največje navdušenje pa je med modnimi strokovnjaki doživel na enem zadnjih koalicijskih usklajevanj, s petrolejsko modro bundo iz umetnih materialov, ki je povsem v trendu; tako so pravokotna očala končno našla tudi preostale kose oblačil ter Radovana zlila v modno, trendy, celo sexy celoto.
Pa končajmo to kratko modno potovanje prav z očali. Ta pomemben modni dodatek se nam zdi bistven za prihodnjo desnosredinsko koalicijo. V prihodnji vladi morajo nujno najti tudi koga z okroglimi očali.
Dejstvo je namreč, da nas je prav usmeritev, ki prinaša pravokotna očala, pobrite lobanje ter moške s premalo testosterona, pripeljala do težav, v katerih smo se znašli. Zato je nujno potrebno v vlado spraviti tudi koga z okroglimi očali Johna Lennona. Ker kot nas uči veliki Leopold Suhodolčan, je svet v ravnovesju le takrat, ko probleme rešujeta oba pola – tako Naočnik kot Očalnik.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Sedim v močvirju in razmišljam…
Danes pa nekaj o visoki modi v slovenski visoki politiki. Že dolgo namreč ne velja več, da je visoka moda le za odločne ženske in nežne moške.
Visoka moda je redni spremljevalec visoke politike in modno ozaveščenemu očesu o političnih smernicah pove več kot povedo uradne izjave in tiskovne konference.
Pa poglejmo, kam nese bodočo desnosredinsko koalicijo, kot nam sporoča oblačilna kultura njenih najvidnejših članov.
Najprej nekaj teoretskih premis. Desničarji imajo temeljni problem v slovenski tradiciji. Tradicionalno je oporišče njihovih idej in političnega kreda ruralno slovensko podeželje. In desničarji s prihodom v Ljubljano, torišče slovenske politične realnosti, takoj trčijo v urbani zid in ga poskušajo bolj ali manj uspešno preplezati ali celo zaobiti.
Gre za proces, ki ga lahko spremljamo v vsej slovenski literarni zgodovini, ki kaže, kako nadobudni in talentirani provinciali prihajajo v glavno mesto; najprej se spopadejo s kompleksi manjvrednosti, med vzroki zanje je neprimerna kmetska oprava na prvem mestu.
»Spomnite ga, prosim vas, na mojo lahko, poletno, raztrgano obleko, na čevlje brez podplatov, na klobuk brez barve, in na Cankarja, ko ima naduho za večerjo,« mojstrsko opisuje provincialne modne težave nesmrtni Ivan v pismu Antonu Funtku.
Od tistih dob do danes se ni spremenilo mnogo. Grobo talentirani in ambiciozni podeželski živelj prihaja v prestolnico s svojim konservativnim oblačilnim slogom ter strmi ob ekstravaganci ljubljanske noblese. In ko jo poskuša posnemati, dobimo obrise desnosredinske koalicije.
Modnim desnosredincem seveda ne bo lahko. Levosredinska vlada je pustila v modnem svetu globoko sled – kdo bi pozabil pastelne kostime Katarine Kresal, uradno in sprva neuspešno modo premiera Boruta Pahorja, ki ga je v ponovni sklic parlamenta pripeljala klasična bela srajca z zavihanimi rokavi.
A od splošnega h konkretnemu. Poglejmo si največjo opozicijsko stranko v vlogiv vlogi relativnih zmagovalcev predčasnih volitev oziroma največjo koalicijsko stranko v luči volilne prevare, kot trdijo pri Pozitivni Sloveniji.
Zadnjih nekaj prihodov na koalicijska predavanja nas je prepričalo, da imajo pri SDS urejeno vprašanje strankarskega modnega svetovalca. Prihajajo v črnih plaščih, v črnih oblekah in dva izmed pogajalskega ekipe celo v črnih klobukih.
Ni dvoma; navdih iščejo pri hollywoodski uspešnici Man In Black. Vloga borcev proti vesoljskim teroristom je SDS-u kot napisana na kožo, kar bega, je zgolj rahel modni odmik prvaka Janeza Janše, ki se je na enem izmed usklajevanj pojavil v jeansu. Kaj nam s tem sporoča, nam ni uspelo razvozlati – kavbojska politika je prav gotovo preveč preprosta in preveč očitna paralela.
Izjemno zanimiva modna povezava se oblikuje med najostrejšima poloma prihodnje desnosredinske koalicije. DESUS in Lista Virant imata na prvi pogled največ razhajanj in analitiki ju že zdaj razglašajo za peščena zrnca v kolesju prihodnje vlade.
A modne smernice nam sporočajo možnost sinergije med obema strankama. Usnje je od propada IUV v Sloveniji na slabem glasu. Tudi na modnih stezah tednov mode za jesen/zimo 2012, ki prav zdaj potekajo v Milanu, Parizu in New Yorku, je usnja presenetljivo malo.
Zato Desus in Lista Virant s propagiranjem usnja ne le ustvarjata smernice, temveč tudi namigujeta na obuditev slovenskega usnjarstva, ki je zagotovo zapisana v koalicijski pogodbi. Prvak Karel Erjavec in kandidat za finančnega ministra Janez Šuštaršič blestita v svojih usnjenih oblačilih.
Karel sicer usnjeno jakno kombinira s pletenino, zato pa Šuštaršič blesti s svojim težkim retro usnjenim plaščem, ki še najbolj spominja na gospoda z okraja, kot so usnjeno modo poimenovali v petdesetih letih prejšnjega stoletja.
Še težavnejša je modna analiza Nove Slovenije. Novi modni katolicizem, opazen pri nižjih strankarskih uradnikih, je lep primer usmeritev, ki jih je uvedel nemški papež s svojimi dragocenimi kosi civilne odprave.
Zato pa je težje analizirati prvakinjo stranke. Najprej modni analitik opazi posege, podobne tistim, ki so jih strokovnjaki opravili na Angeli Merkel ali ministrici za obrambo Ljubici Jelušič. Toda kako obleči žensko, katere modni okus se konča pri potici in hlevčku?
Trenutno je še begajoča in osebno smo bolj privrženi poskusu s krznom kot pa nesrečnemu poliuretanu, s katerim se poskuša obraniti vlažnega in hladnega ljubljanskega januarja.
Najtežje je s Slovensko ljudsko stranko. Prav ta tradicionalna stranka slovenskega podeželja najbolje ponazarja duha Cankarjevega vzklika iz začetka tega modnega prispevka.
Ko je Radovan Žerjav pristal v visoki politiki, je imel le en designerski kos, in to so bila njegova legendarna očala. Vse drugo na njem je bilo natančno tako, kot se spodobi za direktorja kakega prekmurskega kolhoza.
Z leti pa je mnogo postoril za svoj slog in novi BMW je k temu le pripomogel. Največje navdušenje pa je med modnimi strokovnjaki doživel na enem zadnjih koalicijskih usklajevanj, s petrolejsko modro bundo iz umetnih materialov, ki je povsem v trendu; tako so pravokotna očala končno našla tudi preostale kose oblačil ter Radovana zlila v modno, trendy, celo sexy celoto.
Pa končajmo to kratko modno potovanje prav z očali. Ta pomemben modni dodatek se nam zdi bistven za prihodnjo desnosredinsko koalicijo. V prihodnji vladi morajo nujno najti tudi koga z okroglimi očali.
Dejstvo je namreč, da nas je prav usmeritev, ki prinaša pravokotna očala, pobrite lobanje ter moške s premalo testosterona, pripeljala do težav, v katerih smo se znašli. Zato je nujno potrebno v vlado spraviti tudi koga z okroglimi očali Johna Lennona. Ker kot nas uči veliki Leopold Suhodolčan, je svet v ravnovesju le takrat, ko probleme rešujeta oba pola – tako Naočnik kot Očalnik.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Neveljaven email naslov