Ker potekajo zaslišanja ministrov nove vlade, organizirajmo zaslišanje še mi. Seveda virtualno, saj nas ne bi spustili na pravo zaslišanje. Ne nas, ne vas. Saj niso nori.

Prvi vtis o novi vladi je, da gre za preproste kandidate, ki se bodo morali spopasti s kompleksnim problemom. Kar je bolje, kot pri prejšnji vladi, ki je imela kompleksne kandidate, ki so se morali spopasti s preprostim problemom.

Hočemo povedati, da so visoko urbani ministri Pahorjeve vlade začeli svoj mandat na samem začetku krize. Takrat bi bilo dovolj privarčevati kakšnih sto do dve sto milijonov na letni ravni, kar je preprosta naloga v primerjavi z osemsto  milijoni, ki jih mora privarčevati bodoča Janševa vlade.

Po sestavi ministrstev in ministrov pa je jasno, kako bo vsa energija vlade usmerjena prav v varčevanje. Tako se postavlja temeljno vprašanje, ali je vladanje, ki mu je osnovna paradigma varčevanje, še vedno vladanje. Ali torej potrebujemo vlado in mandatarja ali bi bila dovolj tovarišica, ki ima desetletja izkušenj kot vodja pionirske hranilnice na osnovni šoli. Te namreč zelo dobro vedo, kako varčevati. In še naprej; če ima varčevanje izjemno malo skupnega z vladanjem, ali je potem mogoče varčevati, ne da bi vladal? To pa je že bolj podobno realni politiki, saj bo varčevanje blokiralo vladanje z najverjetnejšimi protesti, stavkami in referendumi. Hočemo povedati, da varčevanje in vladanje težko sobivata že v stavku, kaj šele v državi. In v Davos nam je prišel povedati sam ameriški finančni minister, naj ga nehamo lomiti z varčevanjem in naj začnemo zapravljati. Da je to pravi način za izhod iz krize. Američani že vedo!

Zdaj pa h kadrovskim rešitvam vlade. Nekaj obrazložitev smo ob predstavitvi kandidatov slišali in ker smo hudobni, se bomo skoncentrirali le na predstavitve, ki so smešne. Da je dobro, ker je v vladi veliko inženirjev, smo slišali. Kritika gre seveda na prejšnje vlade, ki so imele veliko profesorjev. Se strinjamo, da je prav, ampak po doktorjih in inženirjih za naslednje vlade stojijo v  vrsti še znameniti cehi kuharjev in šoferjev. Poleg tega je v Sloveniji veliko inženirjev, v vladi jih pa je le nekaj. Kar nas pripelje do bistvenega ugotovitve o novi vladi, ki je ta, da je vlada politična. Tega nihče niti ne skriva in najbolj vprašljiva je obrazložitev, zakaj je v vladi vseh pet predsednikov koalicijskih strank. S tem, ko so strankarski predsedniki v vladi, naj bi namreč prevzeli politično odgovornost! Kakšno odgovornost?

S to preprosto stalinistično floskulo so prevarali celotno Slovenijo, kajti niti kritični javnosti ni prišlo na pamet, da bi se vprašala, kaj za vraga pomeni politična odgovornost? Kolikor je znano, v zadnjem stoletju politične zgodovine Slovencev še ni bilo primera prevzema politične odgovornosti. Še celo takrat, ko kakšen minister vozi pijan in odstopi, se to reklamira za politično odgovornost, čeprav gre za kazensko odgovornost. Torej: če nas vladi ne uspe potegniti iz krempljev krize, bodo predsedniki koalicijskih strank srečali svojo politično odgovornost, pa čeprav ne vemo, kako se bo to zgodilo. Najbrž jih ne bomo ravno javno kamenjali na trgu republike?  Bolj verjetno bodo na sestanku izvršnega odbora stranke sprejeli analizo sodelovanja v vladi in nato z aklamacijo potrdili nadaljnje predsedništvo dovčerajšnjega ministra.

A od splošnega h posameznemu. Ministrski kandidat, ki povzroča v naši  deželi največ zabave, je brez dvoma Karel Erjavec. O Karlu Erjavcu niti najbolj zagrizeni analitiki ne najdejo primernih besed, s katerimi bi opisali njegovo politično kariero. Dosmrtni predsednik upokojencev in izkušeni minister je končno naletel na ministrstvo, položaj in funkcijo, ki ji bo le  težko kos. Do danes je imel namreč Karel Erjavec noro srečo! Kot je znano, za Karla Erjavca njegovi politični sopotniki radi rečejo, da je »fejst fant«. Znotraj gostilniškega kozmosa slovenstva ima označba »fejst fant« natančno določeno konotacijo, na kateri je Karel tudi gradil svoj politični kredo. Zadeva je namreč ta, da ima Karel za vsa vprašanja, ki mu jih nasproti prinaša slovenski politični vsakdan, en in isti odgovor. »Kaj pa ubogi upokojenec s tristo evri«, na vsa vprašanja odgovarja Karel. Menjava le ločila na koncu povedi. Najpogosteje klicaj, včasih vprašaj, redkeje piko. In po neki nori magiji je lahko stavek: »kaj pa ubogi upokojenci s tristo evri« odgovor na vsa vprašanja, ki jih je v Sloveniji mogoče zastaviti. Na primer: »Zunaj je ekstremni mraz«! Karlov odgovor na to hladno trditev takoj zbudi sočutje v nekaj deset potencialnih volivcih. In tako je Karl z enim samim odgovorom na vsa vprašanja čudežno prikrmaril do zunanjega ministra. Tu pa zna prvič naleteti na težave. Analitiki sicer trdijo, da zunanji minister v združeni Evropi, kot tudi v realni zunanjepolitični moči Slovenije, nima bog ve kakšne vloge, a nekoč bodo Karla na kakšni konferenci kljub vsemu vprašali: »Ali bi se Slovenija pridružila koaliciji voljnih pri napadu na Iran«? In Karel bo rekel: »Kaj pa ubogi penzionisti s tristo evri«!

Mark Twain je prizor, v katerem Tom, na osnovi pribarnatanih svetih podobic, označi Adama in Evo za prva svetnika, genialno končal s stavkom, ki je še kako primeren za prvo mednarodno izjavo bodočega zunanjega ministra.

»In spet se je spustil zastor usmiljenja in pomilovanja!«