Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.
Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.
Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.
Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.
Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.
In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!”
Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.
Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.
Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.
Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o vohunih, obveščevalcih, špicljih in ovaduhih. Najprej in na začetku. Pisec teh vrstic je odplesal svoj krog z njimi, tako da vam govori “stranka v postopku”, kot rečemo. Povedano drugače: če bi vladne službe delili po številu dni, preživetih v zaporu vojaške obveščevalne službe, kot nam sporoča usoda predsednika vlade, bi bil pisec teh vrstic nekje na ravni državnega sekretarja. Pa ni, to pa priča, da trpljenje pod škornjem tajnih služb nekateri jemljejo kot svoj politični kredo, drugi pa kot le še eno bizarno izkušnjo v življenju. Ker je, kot je znano, življenje tako ali tako zgolj čas med posameznimi bizarnimi izkušnjami.
Torej: mnenje vsake nove družbene ureditve je, da so bile tajne službe ancien régima, zločinske. Tako je današnja Sova prepričana, da je bila Udba zločinska organizacija, udbaši, po drugi strani pa so bili prepričani, da so bili zločinci kljukci, zbrani v tajnih službah SHS in tako nazaj do prvega ovaduha. Ki je bil, kot je znano, Juda Iškarijot.
Razlika je seveda, in to lahko pove vsak šestošolec pri pouku domovinske vzgoje, da so v demokratični družbi tajne službe deležne demokratičnega nadzora. Tako je tudi naša Sova pod parlamentarnim nadzorom, problem je le, da jo nadzirajo tipi, ki poneverjajo spričevala, lažejo o izpitih, ne plačujejo delavcev ali pa so nekdanji sodelavci Udbe. Slepi nadzorujejo gluhe, bi se reklo.
Največje poslanstvo tajnih služb je, da so tajne. Ob redkih trenutkih, ko prenehajo biti tajne, vidimo, da počnejo same neumnosti. Pustijo se ujeti hrvaškim policajem, sredi Ljubljane najdejo njihovo stanovanje, napijejo se in imajo orgije ter podobno.
Ugotavljamo torej, da ovaduška druščina ni preveč brihtna. To pa ne preseneča, saj se je iz nje že pred skoraj stoletjem norčeval sam Švejk, ki pa je bil izpričan bebec. Bati se tajnih služb je nekako tako kot bati se nasploh. Kajti če je strah od zunaj votel, od znotraj ga pa ni, potem za tajne službe velja, da so od zunaj tajne, od znotraj pa imajo vneta ušesa in solzne oči zaradi prisluškovanja prešuštnikom.
In potem imamo Mitjo Meršola, uglednega novinarja, ki je bil sodelavec SDV. Najprej se pojavi načelno vprašanje: ali je novinar, ki je bil obveščevalec, sramota za novinarstvo, ali pa je obveščevalec, ki je bil novinar, sramota za obveščevalce? Sploh če je pisal o kulturi. Če je pokrival sodobno umetnost, je lahko mirno zamešal ovaduško poročilo in kritiko. Treba bi bilo pogledati kake kulturne strani Dela iz srede sedemdesetih, na katerih je bil kot opis zadnje avantgardne instalacije v Londonu lahko pomotoma objavljen ovaduški zaznamek o večerji pri jugoslovanskih emigrantih. In narobe: ni dvakrat reči, da si ni nesrečni Zemljarič razbijal glave z vprašanjem, kateri sovražni elementi se skrivajo v stavkih, kot so: “Umetniška ekspozicija se transformira skozi performerja, ki iz subjekta postaja neodvisni objekt!”
Bi pa bilo narobe trditi, da ovaduhi, špiclji, vohuni in obveščevalci kljub svoji intelektualni inferiornosti niso nevarni! Hudiča, vsake toliko koga ubijejo, včasih pa celo izbrišejo cele narode in države. Zato je izjava Mitje Meršola, da ni nikomur škodoval, malo naivna. Res da je novinarstvo mogočno orožje, a je, kot so nas naučili v osnovni šoli, tožarjenje še mogočnejše. Z briljantnim pisanjem spisov si lahko dobil le dobro oceno pri slovenščini, z uspešnim tožarjenjem pa si postal kralj marogastih riti.
Je pa Meršol z minimaliziranjem pomena obveščevalskega ceha nevede zadel v samo srčiko tega poklica. Kot je znano, gre za izključno moški poklic in na prvi pogled to preseneča. A je hkrati povsem logično. Že če preberete samo poročila novinarja in obveščevalca Meršola iz Londona, gre za navadna obrekovanja. Prav zato naj bi obveščevalec nikomur ne škodoval. Ker obrekovanje ni škodljivo. Vendar vsaka slovenska vas še predobro pozna moč »šimfanja«, kot dejavnosti pravijo na Vzhodu. In prav tako vsaka vas ve, da je to žensko opravilo. Moški ne obrekujejo. Moški sedijo v gostilni in debatirajo.
Zato so “šimfači” prepoznani že v zgodnji puberteti in poslani v Ljubljano na šolanje. Tam jih nato zaposlijo v teh modnih službah ter jih obiskujejo, ko se vračajo s službenih potovanj. Ali pa vaški šimfači ljudi zapirajo v zapore in jim postavljajo tisto večno vprašanje: “Dobro, za koga ti v resnici delaš?” In potem na piknikih govorijo, da oni sami “delajo za vlado”, ko jih vprašajo, s čim si služijo denar. Je pa nerodno, ker isto trdijo tudi snažilke, zaposlene na Gregorčičevi.
Povedano drugače: vohuni, obveščevalci, špiclji in ovaduhi so bili in bodo. Ni pa to kak kulturni poklic ker … težko je razložiti, kako lahko varuješ državo, če vlečeš na ušesa. Če pišeš o kulturi, jo lažje.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov