Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zapisi iz močvirja

15.05.2012


Foto: bobo

Pa se še mi za hip vključimo v debato o plačanih državnih proslavah.

Saj veste – o pozivu, ki so se mu pridružili nekateri znani Slovenci: da se lahko služenje domovini, varčevalni ukrepi in nacionalna zavest pokažejo tudi s tem, da se umetniki, ki sodelujejo na državnih proslavah, odrečejo honorarju.

Najprej je treba ugotoviti, ali ideja korenini v novem slovenskem domoljubju, h kateremu sodijo značke s slovensko zastavo na zavihku suknjiča, ideja o naborni vojski in pozornost, posvečena državljanski vzgoji v osnovni šoli. Tako je namreč: vedno je treba biti pozoren, ko država začne prepričevati državljane, da jo morajo ljubiti.

A kljub tem ciničnim ugotovitvam sodimo, da je pobuda za zastonjkarske proslave posledica neke druge zablode, in neznansko čudno se nam zdi, da je misleci in komentatorji, ki so prelili črnilo in žolč, do današnjega dne še niso razvozlali.

Da si ni nihče prišel na jasno glede tega, kako je s plačilom proslav, je čisto logično, saj za nasvet niso vprašali edinih strokovnjakov za proslave, ki jih imamo v tej državi. To so osnovnošolske podravnateljice in učiteljice slovenščine tik pred pokojem.

Le te vedo o proslavah vse. Teoretsko izhodišče, ki vam ga te spoštovane gospe povedo na izust: “Proslava je manifestacija dogodka iz preteklosti v sedanjosti, in sicer v pomanjšanem merilu.”

Mi dodajamo, da so pričakovali, da bodo v postmoderni družbi proslave izginile, saj so ob vojnah nadarjenih nekaj najbolj nesmiselnega, kar je mogoče postaviti na oder.

Torej: učiteljice slovenščine pred upokojitvijo in podravnateljice natančno vedo, da je treba recimo za dedka Mraza na proslavi imeti jelenčke in snežinke, ker so manifestacija severa. Za materinski dan je treba imeti rožice, ker so simbol materinstva, za prvi november pa pesmi sodobnih slovenskih pesnikov, ker so manifestacije smrti.

Vendar učiteljice slovenščine in podravnateljice ne vedo nič o plačljivosti proslav, ker te sodijo med šolske normative. In čeprav ne sodi k temi: čudno − ko so hoteli skrčiti normative, se proslave niso znašle med tistim, kar bi moralo iz šol.

Za povezavo med plačljivostjo in nastopajočim na državnih proslavah moramo upoštevati nasvet washingtonskega “globokega grla”. Sledimo torej denarju.

Po logiki proslav, ki so današnje manifestacije minulih dogodkov, je tako jasno, da naj bodo proslave dogodkov, ki so bili plačani, plačane … Proslave dogodkov, ki so bili zastonj, spontani, pa naj bodo prostovoljne. Povedano drugače: Jezušček se je v hlevčku rodil čisto zastonj, zato nikomur ne pade na pamet, da bi nastopajoči za božič prejeli plačilo.

To nas privede do temeljnega vprašanja slovenskih državnih proslav oziroma proslav  s  25. junija in 26. decembra: “Ali je bila slovenska državnost plačana ali smo jo dobili zastonj?”

foto: Bobo

Šele ko odgovorimo na to usodno vprašanje, se bomo lahko odločili, kako naj bodo ovrednotene manifestacije teh dogodkov, ki ju obhajamo vsako leto.

Površno gledano lahko takoj ugotovimo, da so nekateri, kot pravijo Štajerci, med osamosvojitvijo “gor plačali”, toda to ni plačilo… nekateri pa so z njo zaslužili, to je danes tudi že splošno znano.

Če se osredotočimo le na zadnje: fantje, ki so z osamosvojitvijo zaslužili bajno bogastvo − zaradi lažjega računanja vzemimo osnovno tajkunsko denarno enoto, milijon evrov − ne morejo imeti nič proti, če umetnik, ki slavi omenjeni dogodek, dobi desettisočkrat manj, se pravi 100 evrov − to je osnovna denarna enota med umetniki.

Jasno, da si umetnik ne zasluži več, saj je proslava le manifestacija nekega dogodka iz preteklosti v pomanjšanem merilu. Drugače povedano: če je vojaški poveljnik med osamosvojitveno vojno − ali pač narodni voditelj − dobil omenjeni milijon za mesec dni naporov, strahu in odrekanja, je jasno, da si umetnik, ki tisto ušivo uro na odru upodablja in slavi spomin na voditelja ali vojaškega poveljnika, ne zasluži več kot sto evrov.

Vedno pa obstaja tudi možnost, da je bila slovenska osamosvojitev zastonj. Da osamosvajanja teritorialci v jarkih niso dobili plačanega. Prej nasprotno! Kot vemo,  so ga nekateri celo plačali. In to z življenjem. S ceno življenja je nemogoče primerjati katero koli vsoto, tako da je skrajno neumestno ne plačati umetnika … saj naj bi po taki  sprevrženi domoljubni logiki umetnik z odpovedjo honorarju odplačal dolg življenja.

Žal državna proslava ne glede na honorarje ne odplača umrlih … kot tudi ne odvzame razbojnikom  nagrabljenega plena … Je le patetična, bidermajerska predstava za prvo vrsto Cankarja in osamljen večer brez športnega dogodka.

Pred desetletjem in pol je Stojan Auer predhodnici te oddaje podelil viktorja. Oblečen je bil v belo obleko z roza srajco in ni imel najmanjšega pojma, komu podeljuje, kaj in zakaj.

Njegovo junaško prostovoljstvo v “odboru za pripravo državnih proslav” je prineslo nekaj najbolj gledanih državnih proslav v zgodovini naše mlade demokracije.

Gledali jih bomo mi in oni in Stojan bo nosil belo obleko ter razmišljal, ali ni počasi že čas za belo kapitansko kapo z zlato obrobo.


Zapisi iz močvirja

755 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Zapisi iz močvirja

15.05.2012


Foto: bobo

Pa se še mi za hip vključimo v debato o plačanih državnih proslavah.

Saj veste – o pozivu, ki so se mu pridružili nekateri znani Slovenci: da se lahko služenje domovini, varčevalni ukrepi in nacionalna zavest pokažejo tudi s tem, da se umetniki, ki sodelujejo na državnih proslavah, odrečejo honorarju.

Najprej je treba ugotoviti, ali ideja korenini v novem slovenskem domoljubju, h kateremu sodijo značke s slovensko zastavo na zavihku suknjiča, ideja o naborni vojski in pozornost, posvečena državljanski vzgoji v osnovni šoli. Tako je namreč: vedno je treba biti pozoren, ko država začne prepričevati državljane, da jo morajo ljubiti.

A kljub tem ciničnim ugotovitvam sodimo, da je pobuda za zastonjkarske proslave posledica neke druge zablode, in neznansko čudno se nam zdi, da je misleci in komentatorji, ki so prelili črnilo in žolč, do današnjega dne še niso razvozlali.

Da si ni nihče prišel na jasno glede tega, kako je s plačilom proslav, je čisto logično, saj za nasvet niso vprašali edinih strokovnjakov za proslave, ki jih imamo v tej državi. To so osnovnošolske podravnateljice in učiteljice slovenščine tik pred pokojem.

Le te vedo o proslavah vse. Teoretsko izhodišče, ki vam ga te spoštovane gospe povedo na izust: “Proslava je manifestacija dogodka iz preteklosti v sedanjosti, in sicer v pomanjšanem merilu.”

Mi dodajamo, da so pričakovali, da bodo v postmoderni družbi proslave izginile, saj so ob vojnah nadarjenih nekaj najbolj nesmiselnega, kar je mogoče postaviti na oder.

Torej: učiteljice slovenščine pred upokojitvijo in podravnateljice natančno vedo, da je treba recimo za dedka Mraza na proslavi imeti jelenčke in snežinke, ker so manifestacija severa. Za materinski dan je treba imeti rožice, ker so simbol materinstva, za prvi november pa pesmi sodobnih slovenskih pesnikov, ker so manifestacije smrti.

Vendar učiteljice slovenščine in podravnateljice ne vedo nič o plačljivosti proslav, ker te sodijo med šolske normative. In čeprav ne sodi k temi: čudno − ko so hoteli skrčiti normative, se proslave niso znašle med tistim, kar bi moralo iz šol.

Za povezavo med plačljivostjo in nastopajočim na državnih proslavah moramo upoštevati nasvet washingtonskega “globokega grla”. Sledimo torej denarju.

Po logiki proslav, ki so današnje manifestacije minulih dogodkov, je tako jasno, da naj bodo proslave dogodkov, ki so bili plačani, plačane … Proslave dogodkov, ki so bili zastonj, spontani, pa naj bodo prostovoljne. Povedano drugače: Jezušček se je v hlevčku rodil čisto zastonj, zato nikomur ne pade na pamet, da bi nastopajoči za božič prejeli plačilo.

To nas privede do temeljnega vprašanja slovenskih državnih proslav oziroma proslav  s  25. junija in 26. decembra: “Ali je bila slovenska državnost plačana ali smo jo dobili zastonj?”

foto: Bobo

Šele ko odgovorimo na to usodno vprašanje, se bomo lahko odločili, kako naj bodo ovrednotene manifestacije teh dogodkov, ki ju obhajamo vsako leto.

Površno gledano lahko takoj ugotovimo, da so nekateri, kot pravijo Štajerci, med osamosvojitvijo “gor plačali”, toda to ni plačilo… nekateri pa so z njo zaslužili, to je danes tudi že splošno znano.

Če se osredotočimo le na zadnje: fantje, ki so z osamosvojitvijo zaslužili bajno bogastvo − zaradi lažjega računanja vzemimo osnovno tajkunsko denarno enoto, milijon evrov − ne morejo imeti nič proti, če umetnik, ki slavi omenjeni dogodek, dobi desettisočkrat manj, se pravi 100 evrov − to je osnovna denarna enota med umetniki.

Jasno, da si umetnik ne zasluži več, saj je proslava le manifestacija nekega dogodka iz preteklosti v pomanjšanem merilu. Drugače povedano: če je vojaški poveljnik med osamosvojitveno vojno − ali pač narodni voditelj − dobil omenjeni milijon za mesec dni naporov, strahu in odrekanja, je jasno, da si umetnik, ki tisto ušivo uro na odru upodablja in slavi spomin na voditelja ali vojaškega poveljnika, ne zasluži več kot sto evrov.

Vedno pa obstaja tudi možnost, da je bila slovenska osamosvojitev zastonj. Da osamosvajanja teritorialci v jarkih niso dobili plačanega. Prej nasprotno! Kot vemo,  so ga nekateri celo plačali. In to z življenjem. S ceno življenja je nemogoče primerjati katero koli vsoto, tako da je skrajno neumestno ne plačati umetnika … saj naj bi po taki  sprevrženi domoljubni logiki umetnik z odpovedjo honorarju odplačal dolg življenja.

Žal državna proslava ne glede na honorarje ne odplača umrlih … kot tudi ne odvzame razbojnikom  nagrabljenega plena … Je le patetična, bidermajerska predstava za prvo vrsto Cankarja in osamljen večer brez športnega dogodka.

Pred desetletjem in pol je Stojan Auer predhodnici te oddaje podelil viktorja. Oblečen je bil v belo obleko z roza srajco in ni imel najmanjšega pojma, komu podeljuje, kaj in zakaj.

Njegovo junaško prostovoljstvo v “odboru za pripravo državnih proslav” je prineslo nekaj najbolj gledanih državnih proslav v zgodovini naše mlade demokracije.

Gledali jih bomo mi in oni in Stojan bo nosil belo obleko ter razmišljal, ali ni počasi že čas za belo kapitansko kapo z zlato obrobo.


22.07.2014

Daleč od oči, daleč od srca!

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


15.07.2014

MC Cerar

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.07.2014

Kaj je padlo na Ruše...

Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.


01.07.2014

V četrtek dvojne pike za upokojence

Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.


24.06.2014

Veliki presejalni program

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


17.06.2014

Romanje na Dob

Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.


10.06.2014

Fantom iz ... Kongresnega trga

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.06.2014

Mreža na terenu

Nadaljujemo z rednimi pripravami na izredne volitve.


27.05.2014

Četrtina kolača

Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja.


20.05.2014

Smučarska središča

Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.


13.05.2014

Demokratične velike maše med počitnicami

Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?


06.05.2014

Svetohlinska dejstva o ukrajinski krizi

Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.


29.04.2014

Razpad in ostale zgodbe

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.04.2014

Globoko zemeljske teme

Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.


15.04.2014

O varčevanju: Čiki in pir!

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.04.2014

Šolarji v uniformah

Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.


01.04.2014

Pritisni me nežno

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


25.03.2014

Štajerci prihajajo!

Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.


25.03.2014

Štajerci prihajajo!

Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.


18.03.2014

Za stranko nastavim tudi danko

Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...


Stran 24 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov