Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pa se še mi za hip vključimo v debato o plačanih državnih proslavah.
Saj veste – o pozivu, ki so se mu pridružili nekateri znani Slovenci: da se lahko služenje domovini, varčevalni ukrepi in nacionalna zavest pokažejo tudi s tem, da se umetniki, ki sodelujejo na državnih proslavah, odrečejo honorarju.
Najprej je treba ugotoviti, ali ideja korenini v novem slovenskem domoljubju, h kateremu sodijo značke s slovensko zastavo na zavihku suknjiča, ideja o naborni vojski in pozornost, posvečena državljanski vzgoji v osnovni šoli. Tako je namreč: vedno je treba biti pozoren, ko država začne prepričevati državljane, da jo morajo ljubiti.
A kljub tem ciničnim ugotovitvam sodimo, da je pobuda za zastonjkarske proslave posledica neke druge zablode, in neznansko čudno se nam zdi, da je misleci in komentatorji, ki so prelili črnilo in žolč, do današnjega dne še niso razvozlali.
Da si ni nihče prišel na jasno glede tega, kako je s plačilom proslav, je čisto logično, saj za nasvet niso vprašali edinih strokovnjakov za proslave, ki jih imamo v tej državi. To so osnovnošolske podravnateljice in učiteljice slovenščine tik pred pokojem.
Le te vedo o proslavah vse. Teoretsko izhodišče, ki vam ga te spoštovane gospe povedo na izust: “Proslava je manifestacija dogodka iz preteklosti v sedanjosti, in sicer v pomanjšanem merilu.”
Mi dodajamo, da so pričakovali, da bodo v postmoderni družbi proslave izginile, saj so ob vojnah nadarjenih nekaj najbolj nesmiselnega, kar je mogoče postaviti na oder.
Torej: učiteljice slovenščine pred upokojitvijo in podravnateljice natančno vedo, da je treba recimo za dedka Mraza na proslavi imeti jelenčke in snežinke, ker so manifestacija severa. Za materinski dan je treba imeti rožice, ker so simbol materinstva, za prvi november pa pesmi sodobnih slovenskih pesnikov, ker so manifestacije smrti.
Vendar učiteljice slovenščine in podravnateljice ne vedo nič o plačljivosti proslav, ker te sodijo med šolske normative. In čeprav ne sodi k temi: čudno − ko so hoteli skrčiti normative, se proslave niso znašle med tistim, kar bi moralo iz šol.
Za povezavo med plačljivostjo in nastopajočim na državnih proslavah moramo upoštevati nasvet washingtonskega “globokega grla”. Sledimo torej denarju.
Po logiki proslav, ki so današnje manifestacije minulih dogodkov, je tako jasno, da naj bodo proslave dogodkov, ki so bili plačani, plačane … Proslave dogodkov, ki so bili zastonj, spontani, pa naj bodo prostovoljne. Povedano drugače: Jezušček se je v hlevčku rodil čisto zastonj, zato nikomur ne pade na pamet, da bi nastopajoči za božič prejeli plačilo.
To nas privede do temeljnega vprašanja slovenskih državnih proslav oziroma proslav s 25. junija in 26. decembra: “Ali je bila slovenska državnost plačana ali smo jo dobili zastonj?”
Šele ko odgovorimo na to usodno vprašanje, se bomo lahko odločili, kako naj bodo ovrednotene manifestacije teh dogodkov, ki ju obhajamo vsako leto.
Površno gledano lahko takoj ugotovimo, da so nekateri, kot pravijo Štajerci, med osamosvojitvijo “gor plačali”, toda to ni plačilo… nekateri pa so z njo zaslužili, to je danes tudi že splošno znano.
Če se osredotočimo le na zadnje: fantje, ki so z osamosvojitvijo zaslužili bajno bogastvo − zaradi lažjega računanja vzemimo osnovno tajkunsko denarno enoto, milijon evrov − ne morejo imeti nič proti, če umetnik, ki slavi omenjeni dogodek, dobi desettisočkrat manj, se pravi 100 evrov − to je osnovna denarna enota med umetniki.
Jasno, da si umetnik ne zasluži več, saj je proslava le manifestacija nekega dogodka iz preteklosti v pomanjšanem merilu. Drugače povedano: če je vojaški poveljnik med osamosvojitveno vojno − ali pač narodni voditelj − dobil omenjeni milijon za mesec dni naporov, strahu in odrekanja, je jasno, da si umetnik, ki tisto ušivo uro na odru upodablja in slavi spomin na voditelja ali vojaškega poveljnika, ne zasluži več kot sto evrov.
Vedno pa obstaja tudi možnost, da je bila slovenska osamosvojitev zastonj. Da osamosvajanja teritorialci v jarkih niso dobili plačanega. Prej nasprotno! Kot vemo, so ga nekateri celo plačali. In to z življenjem. S ceno življenja je nemogoče primerjati katero koli vsoto, tako da je skrajno neumestno ne plačati umetnika … saj naj bi po taki sprevrženi domoljubni logiki umetnik z odpovedjo honorarju odplačal dolg življenja.
Žal državna proslava ne glede na honorarje ne odplača umrlih … kot tudi ne odvzame razbojnikom nagrabljenega plena … Je le patetična, bidermajerska predstava za prvo vrsto Cankarja in osamljen večer brez športnega dogodka.
Pred desetletjem in pol je Stojan Auer predhodnici te oddaje podelil viktorja. Oblečen je bil v belo obleko z roza srajco in ni imel najmanjšega pojma, komu podeljuje, kaj in zakaj.
Njegovo junaško prostovoljstvo v “odboru za pripravo državnih proslav” je prineslo nekaj najbolj gledanih državnih proslav v zgodovini naše mlade demokracije.
Gledali jih bomo mi in oni in Stojan bo nosil belo obleko ter razmišljal, ali ni počasi že čas za belo kapitansko kapo z zlato obrobo.
755 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pa se še mi za hip vključimo v debato o plačanih državnih proslavah.
Saj veste – o pozivu, ki so se mu pridružili nekateri znani Slovenci: da se lahko služenje domovini, varčevalni ukrepi in nacionalna zavest pokažejo tudi s tem, da se umetniki, ki sodelujejo na državnih proslavah, odrečejo honorarju.
Najprej je treba ugotoviti, ali ideja korenini v novem slovenskem domoljubju, h kateremu sodijo značke s slovensko zastavo na zavihku suknjiča, ideja o naborni vojski in pozornost, posvečena državljanski vzgoji v osnovni šoli. Tako je namreč: vedno je treba biti pozoren, ko država začne prepričevati državljane, da jo morajo ljubiti.
A kljub tem ciničnim ugotovitvam sodimo, da je pobuda za zastonjkarske proslave posledica neke druge zablode, in neznansko čudno se nam zdi, da je misleci in komentatorji, ki so prelili črnilo in žolč, do današnjega dne še niso razvozlali.
Da si ni nihče prišel na jasno glede tega, kako je s plačilom proslav, je čisto logično, saj za nasvet niso vprašali edinih strokovnjakov za proslave, ki jih imamo v tej državi. To so osnovnošolske podravnateljice in učiteljice slovenščine tik pred pokojem.
Le te vedo o proslavah vse. Teoretsko izhodišče, ki vam ga te spoštovane gospe povedo na izust: “Proslava je manifestacija dogodka iz preteklosti v sedanjosti, in sicer v pomanjšanem merilu.”
Mi dodajamo, da so pričakovali, da bodo v postmoderni družbi proslave izginile, saj so ob vojnah nadarjenih nekaj najbolj nesmiselnega, kar je mogoče postaviti na oder.
Torej: učiteljice slovenščine pred upokojitvijo in podravnateljice natančno vedo, da je treba recimo za dedka Mraza na proslavi imeti jelenčke in snežinke, ker so manifestacija severa. Za materinski dan je treba imeti rožice, ker so simbol materinstva, za prvi november pa pesmi sodobnih slovenskih pesnikov, ker so manifestacije smrti.
Vendar učiteljice slovenščine in podravnateljice ne vedo nič o plačljivosti proslav, ker te sodijo med šolske normative. In čeprav ne sodi k temi: čudno − ko so hoteli skrčiti normative, se proslave niso znašle med tistim, kar bi moralo iz šol.
Za povezavo med plačljivostjo in nastopajočim na državnih proslavah moramo upoštevati nasvet washingtonskega “globokega grla”. Sledimo torej denarju.
Po logiki proslav, ki so današnje manifestacije minulih dogodkov, je tako jasno, da naj bodo proslave dogodkov, ki so bili plačani, plačane … Proslave dogodkov, ki so bili zastonj, spontani, pa naj bodo prostovoljne. Povedano drugače: Jezušček se je v hlevčku rodil čisto zastonj, zato nikomur ne pade na pamet, da bi nastopajoči za božič prejeli plačilo.
To nas privede do temeljnega vprašanja slovenskih državnih proslav oziroma proslav s 25. junija in 26. decembra: “Ali je bila slovenska državnost plačana ali smo jo dobili zastonj?”
Šele ko odgovorimo na to usodno vprašanje, se bomo lahko odločili, kako naj bodo ovrednotene manifestacije teh dogodkov, ki ju obhajamo vsako leto.
Površno gledano lahko takoj ugotovimo, da so nekateri, kot pravijo Štajerci, med osamosvojitvijo “gor plačali”, toda to ni plačilo… nekateri pa so z njo zaslužili, to je danes tudi že splošno znano.
Če se osredotočimo le na zadnje: fantje, ki so z osamosvojitvijo zaslužili bajno bogastvo − zaradi lažjega računanja vzemimo osnovno tajkunsko denarno enoto, milijon evrov − ne morejo imeti nič proti, če umetnik, ki slavi omenjeni dogodek, dobi desettisočkrat manj, se pravi 100 evrov − to je osnovna denarna enota med umetniki.
Jasno, da si umetnik ne zasluži več, saj je proslava le manifestacija nekega dogodka iz preteklosti v pomanjšanem merilu. Drugače povedano: če je vojaški poveljnik med osamosvojitveno vojno − ali pač narodni voditelj − dobil omenjeni milijon za mesec dni naporov, strahu in odrekanja, je jasno, da si umetnik, ki tisto ušivo uro na odru upodablja in slavi spomin na voditelja ali vojaškega poveljnika, ne zasluži več kot sto evrov.
Vedno pa obstaja tudi možnost, da je bila slovenska osamosvojitev zastonj. Da osamosvajanja teritorialci v jarkih niso dobili plačanega. Prej nasprotno! Kot vemo, so ga nekateri celo plačali. In to z življenjem. S ceno življenja je nemogoče primerjati katero koli vsoto, tako da je skrajno neumestno ne plačati umetnika … saj naj bi po taki sprevrženi domoljubni logiki umetnik z odpovedjo honorarju odplačal dolg življenja.
Žal državna proslava ne glede na honorarje ne odplača umrlih … kot tudi ne odvzame razbojnikom nagrabljenega plena … Je le patetična, bidermajerska predstava za prvo vrsto Cankarja in osamljen večer brez športnega dogodka.
Pred desetletjem in pol je Stojan Auer predhodnici te oddaje podelil viktorja. Oblečen je bil v belo obleko z roza srajco in ni imel najmanjšega pojma, komu podeljuje, kaj in zakaj.
Njegovo junaško prostovoljstvo v “odboru za pripravo državnih proslav” je prineslo nekaj najbolj gledanih državnih proslav v zgodovini naše mlade demokracije.
Gledali jih bomo mi in oni in Stojan bo nosil belo obleko ter razmišljal, ali ni počasi že čas za belo kapitansko kapo z zlato obrobo.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
Neveljaven email naslov