Pa se še mi za hip vključimo v debato o plačanih državnih proslavah.

Saj veste – o pozivu, ki so se mu pridružili nekateri znani Slovenci: da se lahko služenje domovini, varčevalni ukrepi in nacionalna zavest pokažejo tudi s tem, da se umetniki, ki sodelujejo na državnih proslavah, odrečejo honorarju.

Najprej je treba ugotoviti, ali ideja korenini v novem slovenskem domoljubju, h kateremu sodijo značke s slovensko zastavo na zavihku suknjiča, ideja o naborni vojski in pozornost, posvečena državljanski vzgoji v osnovni šoli. Tako je namreč: vedno je treba biti pozoren, ko država začne prepričevati državljane, da jo morajo ljubiti.

A kljub tem ciničnim ugotovitvam sodimo, da je pobuda za zastonjkarske proslave posledica neke druge zablode, in neznansko čudno se nam zdi, da je misleci in komentatorji, ki so prelili črnilo in žolč, do današnjega dne še niso razvozlali.

Da si ni nihče prišel na jasno glede tega, kako je s plačilom proslav, je čisto logično, saj za nasvet niso vprašali edinih strokovnjakov za proslave, ki jih imamo v tej državi. To so osnovnošolske podravnateljice in učiteljice slovenščine tik pred pokojem.

Le te vedo o proslavah vse. Teoretsko izhodišče, ki vam ga te spoštovane gospe povedo na izust: “Proslava je manifestacija dogodka iz preteklosti v sedanjosti, in sicer v pomanjšanem merilu.”

Mi dodajamo, da so pričakovali, da bodo v postmoderni družbi proslave izginile, saj so ob vojnah nadarjenih nekaj najbolj nesmiselnega, kar je mogoče postaviti na oder.

Torej: učiteljice slovenščine pred upokojitvijo in podravnateljice natančno vedo, da je treba recimo za dedka Mraza na proslavi imeti jelenčke in snežinke, ker so manifestacija severa. Za materinski dan je treba imeti rožice, ker so simbol materinstva, za prvi november pa pesmi sodobnih slovenskih pesnikov, ker so manifestacije smrti.

Vendar učiteljice slovenščine in podravnateljice ne vedo nič o plačljivosti proslav, ker te sodijo med šolske normative. In čeprav ne sodi k temi: čudno − ko so hoteli skrčiti normative, se proslave niso znašle med tistim, kar bi moralo iz šol.

Za povezavo med plačljivostjo in nastopajočim na državnih proslavah moramo upoštevati nasvet washingtonskega “globokega grla”. Sledimo torej denarju.

Po logiki proslav, ki so današnje manifestacije minulih dogodkov, je tako jasno, da naj bodo proslave dogodkov, ki so bili plačani, plačane … Proslave dogodkov, ki so bili zastonj, spontani, pa naj bodo prostovoljne. Povedano drugače: Jezušček se je v hlevčku rodil čisto zastonj, zato nikomur ne pade na pamet, da bi nastopajoči za božič prejeli plačilo.

To nas privede do temeljnega vprašanja slovenskih državnih proslav oziroma proslav  s  25. junija in 26. decembra: “Ali je bila slovenska državnost plačana ali smo jo dobili zastonj?”

Šele ko odgovorimo na to usodno vprašanje, se bomo lahko odločili, kako naj bodo ovrednotene manifestacije teh dogodkov, ki ju obhajamo vsako leto.

Površno gledano lahko takoj ugotovimo, da so nekateri, kot pravijo Štajerci, med osamosvojitvijo “gor plačali”, toda to ni plačilo… nekateri pa so z njo zaslužili, to je danes tudi že splošno znano.

Če se osredotočimo le na zadnje: fantje, ki so z osamosvojitvijo zaslužili bajno bogastvo − zaradi lažjega računanja vzemimo osnovno tajkunsko denarno enoto, milijon evrov − ne morejo imeti nič proti, če umetnik, ki slavi omenjeni dogodek, dobi desettisočkrat manj, se pravi 100 evrov − to je osnovna denarna enota med umetniki.

Jasno, da si umetnik ne zasluži več, saj je proslava le manifestacija nekega dogodka iz preteklosti v pomanjšanem merilu. Drugače povedano: če je vojaški poveljnik med osamosvojitveno vojno − ali pač narodni voditelj − dobil omenjeni milijon za mesec dni naporov, strahu in odrekanja, je jasno, da si umetnik, ki tisto ušivo uro na odru upodablja in slavi spomin na voditelja ali vojaškega poveljnika, ne zasluži več kot sto evrov.

Vedno pa obstaja tudi možnost, da je bila slovenska osamosvojitev zastonj. Da osamosvajanja teritorialci v jarkih niso dobili plačanega. Prej nasprotno! Kot vemo,  so ga nekateri celo plačali. In to z življenjem. S ceno življenja je nemogoče primerjati katero koli vsoto, tako da je skrajno neumestno ne plačati umetnika … saj naj bi po taki  sprevrženi domoljubni logiki umetnik z odpovedjo honorarju odplačal dolg življenja.

Žal državna proslava ne glede na honorarje ne odplača umrlih … kot tudi ne odvzame razbojnikom  nagrabljenega plena … Je le patetična, bidermajerska predstava za prvo vrsto Cankarja in osamljen večer brez športnega dogodka.

Pred desetletjem in pol je Stojan Auer predhodnici te oddaje podelil viktorja. Oblečen je bil v belo obleko z roza srajco in ni imel najmanjšega pojma, komu podeljuje, kaj in zakaj.

Njegovo junaško prostovoljstvo v “odboru za pripravo državnih proslav” je prineslo nekaj najbolj gledanih državnih proslav v zgodovini naše mlade demokracije.

Gledali jih bomo mi in oni in Stojan bo nosil belo obleko ter razmišljal, ali ni počasi že čas za belo kapitansko kapo z zlato obrobo.