Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Planica, snežna kraljica

17.03.2015

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.

Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti.

Danes pa nekaj povsem zunaj koncepta, usmeritve in ideološke naravnanosti naše skromne oddaje. Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodovih simbolov, ki je seveda Planica. V dneh, ko smo spet zamudili priložnost, da končno razvežemo šport in nacionalizem, se bomo spomnili prezrtih in zapostavljenih pionirjev skakalnega športa pri nas – pač zaradi preprostega dejstva, da to nekdo mora narediti, in če resnične zgodbe o Planici niso pripravljeni povedati ne stroka, ne specializirani mediji, še manj pa seveda športna politika, jo bomo pač razkrili v teh nekaj vrsticah.

Slovensko skakanje se ni začelo v Planici, temveč se je že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja organizirano skakalo na Šišenskem hribu, pozneje je Norvežan Hanssen postavil skakalnico v Bohinjski Bistrici. Šele v tridesetih letih so ljubljanski smučarski zanesenjaki odkrili Planico in prvi med njimi je bil Joso Gorec.

Zgodba o Planici je pravzaprav zgodba o tem skoraj anonimnem smučarskem delavcu, o njegovi osebni tragediji in o neizmerni moči politike, ideologije in medijev, da prekrijejo zgodovinska dejstva.

Joso Gorec je bil ljubljanski trgovec s športno opremo, ki je vse svoje aktivno življenje posvetil Planici: tako njeni infrastrukturi kot tudi priznanju poletov kot avtonomne športne panoge. Prvi planiški zaplet se je zgodil v tridesetih letih, ko je Stanko Bloudek v dolini pod Poncami začel graditi 70-metrsko skakalnico, ki je v vsem ustrezala tedanjim pravilom FIS, vendar je ni dokončal. Na istem mestu je nato Ivan Rožman, oče našega pred leti umrlega sodelavca Marka Rožmana, postavil takrat nezaslišano 90-metrsko napravo, ki so jo Norvežani, alfe in omege skakalnega športa, poimenovali »mamutska«!

Prva planiška velikanka tako nima z Bloudkom prav nobene zveze in novinarski zapisi ob letošnjem – kot tudi ob vseh prejšnjih planiških praznikih – se začnejo z netočnostjo. Bloudkova vloga v Planici se je začela šele z modifikacijo najprej Rožmanove naprave in zatem z graditvijo 120-metrske skakalnice.

Druga planiška skrivnost pa je usoda Josa Gorca. Zelo na kratko in zelo strnjeno: kot tajnik »jugoslovanske zimskošportne zveze« je bil glavni organizator in vodja vseh investicij v Planici do začetka druge svetovne vojne in še v nekaj letih po njej. Prav tako je bil vodja vsakoletnega tekmovanja, predvsem pa je v tridesetih letih lastnoročno začel dolga desetletja bojev za priznanje Planice kot legitimne športne naprave in poletov kot legitimne smučarske discipline.

Mednarodne smučarske organizacije so vsako leto sproti prepovedovale planiške skoke, Gorec na drugi strani se je vsako leto bojeval za njihovo priznanje. Njegov boj s predsednikom mednarodne smučarske zveze, norveškim polkovnikom Ostgardom, je v posvečenih krogih smučarskih zgodovinarjev legendaren, a kljub vedno novim blokadam je Planica, najbrž tudi zaradi svoje kontroverznosti, že v letih pred drugo svetovno vojno postala slavna. Očitki norveške elite, da gre za »cirkusantstvo«, so organizatorje in skakalno opozicijo le še podžgali. Da pa se stališča niso radikalizirala, je z nezmotljivim diplomatskim čutom iz leta v leto skrbel glavni organizator planiških tekem: Joso Gorec.

Usoda Josa Gorca je žalostna. Med proslavljanjem uspešno končanih tekem leta 1948 sta Gorca ovadila oficirja UDBE in na montiranem procesu so ga obsodili na zaporno kazen. Čeprav je med vojno simpatiziral z osvobodilnim gibanjem in čeprav je vložil izjemen napor, da so Stanka Bloudka, ki je bil v ljubljanskih zaporih kot talec, rešili pred strelskim vodom, je bil v podobnem položaju po vojni prepuščen sam sebi. Bloudek je nanj pozabil. A tudi biriči so prepoznali izjemnost moža in preureditev tovarne Rog in zagon proizvodnje koles sta delo Josa Gorca kot zapornika.

Gorca so po nekajmesečni zaporni kazni izpustili iz zapora, vendar je njegova športna rehabilitacija trajala kar desetletje. Zagrenjen je vse redkeje obiskoval Planico – nazadnje leta 1954, ko so bile tekme na prenovljeni 125-metrski velikanki.

Konec petdesetih let je Joso Gorec s skupinico najzvestejših turno smučal. Čeprav je bil na pragu šestdesetih, je rad zahajal v osrčje Triglavskega turnosmučarskega sveta. Na eni takih tur ga je zadela delna možganska kap in le s težavo so ga spravili v dolino.

Le nekaj let zatem, 7. maja 1962, so mediji pisali o družinski tragediji na Viču, ko sta si življenje vzela Joso Gorec in njegova hči Larisa.

Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti. Po zaslugi pionirskega dela ljudi, kot sta Aleš Guček in Borut Batagelj, je danes na voljo že kar nekaj literature, ki – podprta z viri – piše nepotvorjeno planiško zgodbo.

Ob slavnostnem odprtju za Slovenijo gotovo prestižnega objekta, kot je Nordijski center Planica, se zdi smiselno vsaj v kratkem zapisu omeniti ljudi, ki so svoje življenje posvetili njegovim temeljem.


Zapisi iz močvirja

758 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Planica, snežna kraljica

17.03.2015

Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodnih simbolov, ki je seveda Planica.

Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti.

Danes pa nekaj povsem zunaj koncepta, usmeritve in ideološke naravnanosti naše skromne oddaje. Potopili se bomo v skrivnostno preteklost enega največjih narodovih simbolov, ki je seveda Planica. V dneh, ko smo spet zamudili priložnost, da končno razvežemo šport in nacionalizem, se bomo spomnili prezrtih in zapostavljenih pionirjev skakalnega športa pri nas – pač zaradi preprostega dejstva, da to nekdo mora narediti, in če resnične zgodbe o Planici niso pripravljeni povedati ne stroka, ne specializirani mediji, še manj pa seveda športna politika, jo bomo pač razkrili v teh nekaj vrsticah.

Slovensko skakanje se ni začelo v Planici, temveč se je že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja organizirano skakalo na Šišenskem hribu, pozneje je Norvežan Hanssen postavil skakalnico v Bohinjski Bistrici. Šele v tridesetih letih so ljubljanski smučarski zanesenjaki odkrili Planico in prvi med njimi je bil Joso Gorec.

Zgodba o Planici je pravzaprav zgodba o tem skoraj anonimnem smučarskem delavcu, o njegovi osebni tragediji in o neizmerni moči politike, ideologije in medijev, da prekrijejo zgodovinska dejstva.

Joso Gorec je bil ljubljanski trgovec s športno opremo, ki je vse svoje aktivno življenje posvetil Planici: tako njeni infrastrukturi kot tudi priznanju poletov kot avtonomne športne panoge. Prvi planiški zaplet se je zgodil v tridesetih letih, ko je Stanko Bloudek v dolini pod Poncami začel graditi 70-metrsko skakalnico, ki je v vsem ustrezala tedanjim pravilom FIS, vendar je ni dokončal. Na istem mestu je nato Ivan Rožman, oče našega pred leti umrlega sodelavca Marka Rožmana, postavil takrat nezaslišano 90-metrsko napravo, ki so jo Norvežani, alfe in omege skakalnega športa, poimenovali »mamutska«!

Prva planiška velikanka tako nima z Bloudkom prav nobene zveze in novinarski zapisi ob letošnjem – kot tudi ob vseh prejšnjih planiških praznikih – se začnejo z netočnostjo. Bloudkova vloga v Planici se je začela šele z modifikacijo najprej Rožmanove naprave in zatem z graditvijo 120-metrske skakalnice.

Druga planiška skrivnost pa je usoda Josa Gorca. Zelo na kratko in zelo strnjeno: kot tajnik »jugoslovanske zimskošportne zveze« je bil glavni organizator in vodja vseh investicij v Planici do začetka druge svetovne vojne in še v nekaj letih po njej. Prav tako je bil vodja vsakoletnega tekmovanja, predvsem pa je v tridesetih letih lastnoročno začel dolga desetletja bojev za priznanje Planice kot legitimne športne naprave in poletov kot legitimne smučarske discipline.

Mednarodne smučarske organizacije so vsako leto sproti prepovedovale planiške skoke, Gorec na drugi strani se je vsako leto bojeval za njihovo priznanje. Njegov boj s predsednikom mednarodne smučarske zveze, norveškim polkovnikom Ostgardom, je v posvečenih krogih smučarskih zgodovinarjev legendaren, a kljub vedno novim blokadam je Planica, najbrž tudi zaradi svoje kontroverznosti, že v letih pred drugo svetovno vojno postala slavna. Očitki norveške elite, da gre za »cirkusantstvo«, so organizatorje in skakalno opozicijo le še podžgali. Da pa se stališča niso radikalizirala, je z nezmotljivim diplomatskim čutom iz leta v leto skrbel glavni organizator planiških tekem: Joso Gorec.

Usoda Josa Gorca je žalostna. Med proslavljanjem uspešno končanih tekem leta 1948 sta Gorca ovadila oficirja UDBE in na montiranem procesu so ga obsodili na zaporno kazen. Čeprav je med vojno simpatiziral z osvobodilnim gibanjem in čeprav je vložil izjemen napor, da so Stanka Bloudka, ki je bil v ljubljanskih zaporih kot talec, rešili pred strelskim vodom, je bil v podobnem položaju po vojni prepuščen sam sebi. Bloudek je nanj pozabil. A tudi biriči so prepoznali izjemnost moža in preureditev tovarne Rog in zagon proizvodnje koles sta delo Josa Gorca kot zapornika.

Gorca so po nekajmesečni zaporni kazni izpustili iz zapora, vendar je njegova športna rehabilitacija trajala kar desetletje. Zagrenjen je vse redkeje obiskoval Planico – nazadnje leta 1954, ko so bile tekme na prenovljeni 125-metrski velikanki.

Konec petdesetih let je Joso Gorec s skupinico najzvestejših turno smučal. Čeprav je bil na pragu šestdesetih, je rad zahajal v osrčje Triglavskega turnosmučarskega sveta. Na eni takih tur ga je zadela delna možganska kap in le s težavo so ga spravili v dolino.

Le nekaj let zatem, 7. maja 1962, so mediji pisali o družinski tragediji na Viču, ko sta si življenje vzela Joso Gorec in njegova hči Larisa.

Védenje o nepotvorjeni in predvsem okraskov očiščeni zgodovini Planice se le počasi širi v slovenski javnosti. Po zaslugi pionirskega dela ljudi, kot sta Aleš Guček in Borut Batagelj, je danes na voljo že kar nekaj literature, ki – podprta z viri – piše nepotvorjeno planiško zgodbo.

Ob slavnostnem odprtju za Slovenijo gotovo prestižnega objekta, kot je Nordijski center Planica, se zdi smiselno vsaj v kratkem zapisu omeniti ljudi, ki so svoje življenje posvetili njegovim temeljem.


03.11.2015

Davčnoblagajniško močvirje

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


27.10.2015

Ustava ustavi

Danes pa nekaj o istospolno usmerjenih. Tudi o gejih, nekaj malega pa še o homoseksualcih. Pred dnevi so iz vatikanske sinode o družini sporočili, da stališč do porok istospolno usmerjenih niso zmehčali. Zmehčali pa so stališča o ločencih. Druga pomembna ustanova, ki svojih stališč do istospolno usmerjenih ni zmehčala, je slovensko ustavno sodišče. Kaj si tam mislijo o ločencih, sicer ne vemo, ampak bolje, da jih nihče ne vpraša.


20.10.2015

Zapisi iz močvirja

Zapisi iz močvirja Marka Radmiloviča tokrat o zdrahah v slovenskem zdravstvu.


13.10.2015

Rusi prihajajo

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


06.10.2015

Švedski bankirji

Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.


29.09.2015

Volkswagnovo močvirje

Ne preslišite glose Marka Radmiloviča! Vsak torek na Valu 202!


22.09.2015

Sedi pet!

Ne zamudite humorja Marka Radmiloviča v novi glosi!


15.09.2015

Nič o beguncih

Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.


12.09.2015

Na drugo žogo

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


21.07.2015

Slovenci na počitnicah

Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.


14.07.2015

Zmagovalci časa na plakatih

Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.


07.07.2015

Kuharji iščejo jedce

Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!


30.06.2015

Grdi Grki in monetarne čarovnije

Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.


23.06.2015

Kje so naši radarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


16.06.2015

Go back to Slovenia

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


09.06.2015

"Razumeti piščance" ni dosežek niti v marketingu

Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.


02.06.2015

Moje miške

Aktualna glosa Marka Radmiloviča. Tokrat o Borutu Pahorju in njegovih "miškah".


26.05.2015

Evtanazija na način hiše

Glosa Marka Radmiloviča!


26.05.2015

Evtanazija na način hiše

Glosa Marka Radmiloviča!


19.05.2015

Maturo razumemo kot generator mladih lopovov

Danes za kratko nazaj v šolske klopi. V starih časih so maturi rekli zrelostni izpit, potem pa se je nekje zalomilo.


Stran 21 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov