Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali NATU, za aktivno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.
Od državnih uradnikov v medijih sicer ne pričakujemo, da bodo govorili smiselne, sploh pa ne angažirane stavke, a Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve je zadnjič v dnevniku Televizije Slovenija naredil veliko izjemo. Ob koncu poročila in informacij o situaciji v Nepalu, sploh kar zadeva slovenske državljane, je pripomnil, da so posebni računi in solidarnostna nakazila sicer dobrodošla, a na nek način samo potuha in kupovanje čiste vesti – če prosto povzamemo vodjo konzularnega oddelka na ministrstvu za zunanje zadeve. Zavzel se je za aktivnejšo vlogo Slovenije in povedal za diplomata nenavadno misel, da bi morali omogočiti številnim prijateljem Nepala, ki živijo v tej državi, odhod tja dol – recimo za medicinsko, če ne drugače, pa tudi za moralno in čustveno podporo prizadetim.
Seveda bo vlada odobrila tistih nekaj fičnikov za nujne življenjske potrebščine, ki jih ob podobnih tragedijah gledamo, ko jih vkrcajo v letalo, v naslednjem kadru pa se od lakote in stiske obnemogli ljudje že prerivajo zanje.
A uradnikova misel, o človeškem stiku bo najbrž obvisela v zraku. Za Nepal in neposredno pomoč ljudi ljudem se najverjetneje ne bo našlo dovolj denarja; za sodelovanje slovenskih vojakov v bog ve kakšnem ohranjanju miru se ga najde vedno. Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali NATU, za aktivno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.
Pa ne gre za moralko ob še enem tragičnem dogodku, temveč za dejstva iz bližnje preteklosti, ki so Nepal in Slovenijo zbližala veliko bolj, kot je verjetno da se zbližata dve tako različni in tako oddaljeni skupnosti. Čeprav je vsaka tragedija vredna naše pozornosti, pa je potres v Katmanduju vsaj delno tudi tragedija našega naroda. Če razumemo Nepal kot integralni in osrednji del Himalaje, potem se je naš narod vsaj delno konstituiral tudi v Katmanduju. Ne le s športnimi in alpinističnimi dosežki, tudi zaradi literarnih, prosvetnih, humanitarnih, turističnih in seveda občečloveških vezi, ki vežejo obe državi, smo dolžni za Nepal ob tragediji narediti veliko več, kot to počnemo običajno.
Naša vlada mora po eni strani na varno spraviti vseh šestdeset državljanov, ki so trenutno na prizadetem območju, istočasno pa omogočiti vsem tistim, ki se čutijo dolžne in sposobne pomagati, da nemudoma odpotujejo v Nepal.
Če ne drugače, jih k temu zavezujejo ne le številni tragično preminuli v tistih hribih, temveč tudi duhovna in predvsem literarna zapuščina Nejca Zaplotnika in deloma tudi Tomaža Humarja.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali NATU, za aktivno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.
Od državnih uradnikov v medijih sicer ne pričakujemo, da bodo govorili smiselne, sploh pa ne angažirane stavke, a Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve je zadnjič v dnevniku Televizije Slovenija naredil veliko izjemo. Ob koncu poročila in informacij o situaciji v Nepalu, sploh kar zadeva slovenske državljane, je pripomnil, da so posebni računi in solidarnostna nakazila sicer dobrodošla, a na nek način samo potuha in kupovanje čiste vesti – če prosto povzamemo vodjo konzularnega oddelka na ministrstvu za zunanje zadeve. Zavzel se je za aktivnejšo vlogo Slovenije in povedal za diplomata nenavadno misel, da bi morali omogočiti številnim prijateljem Nepala, ki živijo v tej državi, odhod tja dol – recimo za medicinsko, če ne drugače, pa tudi za moralno in čustveno podporo prizadetim.
Seveda bo vlada odobrila tistih nekaj fičnikov za nujne življenjske potrebščine, ki jih ob podobnih tragedijah gledamo, ko jih vkrcajo v letalo, v naslednjem kadru pa se od lakote in stiske obnemogli ljudje že prerivajo zanje.
A uradnikova misel, o človeškem stiku bo najbrž obvisela v zraku. Za Nepal in neposredno pomoč ljudi ljudem se najverjetneje ne bo našlo dovolj denarja; za sodelovanje slovenskih vojakov v bog ve kakšnem ohranjanju miru se ga najde vedno. Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali NATU, za aktivno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.
Pa ne gre za moralko ob še enem tragičnem dogodku, temveč za dejstva iz bližnje preteklosti, ki so Nepal in Slovenijo zbližala veliko bolj, kot je verjetno da se zbližata dve tako različni in tako oddaljeni skupnosti. Čeprav je vsaka tragedija vredna naše pozornosti, pa je potres v Katmanduju vsaj delno tudi tragedija našega naroda. Če razumemo Nepal kot integralni in osrednji del Himalaje, potem se je naš narod vsaj delno konstituiral tudi v Katmanduju. Ne le s športnimi in alpinističnimi dosežki, tudi zaradi literarnih, prosvetnih, humanitarnih, turističnih in seveda občečloveških vezi, ki vežejo obe državi, smo dolžni za Nepal ob tragediji narediti veliko več, kot to počnemo običajno.
Naša vlada mora po eni strani na varno spraviti vseh šestdeset državljanov, ki so trenutno na prizadetem območju, istočasno pa omogočiti vsem tistim, ki se čutijo dolžne in sposobne pomagati, da nemudoma odpotujejo v Nepal.
Če ne drugače, jih k temu zavezujejo ne le številni tragično preminuli v tistih hribih, temveč tudi duhovna in predvsem literarna zapuščina Nejca Zaplotnika in deloma tudi Tomaža Humarja.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov